Pred kratkim je prijateljica prišla iz komune (Italija). Med pogovorom mi je povedala, da pri njih niso imeli izkušenega psihoterapevta, ampak so si pomagale samo med sabo, s pogovorom. Ker se sama ukvarjam s psihoterapijo (bolj laično kot ne…), sem dokaj hitro ugotovila, da prijateljica še vedno ostaja v svojih vzorcih iz otroštva, ki so jo pripeljali do zasvojenosti z heroinom. Našla si je tudi partnerja od katerega je pasivno odvisna, s katerim ne zmoreta osnovne komunikacije.
Zanima me ali vse komune delujejo brez psihoterapevta? Če je odgovor da, tako kot v prijateljičinem primeru, sem mnenja, da bi v komunah obvezno morala potekati tako skupinska kot individualna terapevtska srečanja vsaj nekajkrat na teden.
Kaj o tem menite vi?

Lep pozdrav!
Obstajajo komune za samopomoč, polterapevtske ter terapevtske komune. Vsak odvisnik se lahko odloči katero komuno bo izbral.
Komune za samopomoč delujejo na principu samopomoči. To pomeni, da delujejo v hierarhičnem sistemu. Tisti odvisnik, ki je najdlje časa v komuni prevzame vlogo odgovornega. Ker ima podobno življenjsko zgodbo zna v drugih po staležu mlajših odvisnikih prepoznati manipulativne vzorce. Hkrati jim nudi nasvete iz prve roke, ki pri nekaterih odvisnikih dosežejo večje odobravanje in poslušnost kakor, če bi imeli strokovnega terapevta.
Polterapevtska komuna deluje prav tako na principu samopomoči, le, da je tukaj tudi terapevt na razpolago enkrat na teden. Možnost individualne in skupinske terapije.
Terapevtska komuna pa ima stalen terapevtski kader in individualno ter skupinsko terapijo.
Naj poudarim, da so vse komune enako uspešne. Odvisno je od kandidata, kako resno vzame zdravljenje. Če si posameznik ne želi prenehati z drogo mu tudi 1000 terapevtov ne more pomagati.

Hvala za vaš izčrpen odgovor, g. Robi. Vendar pa me nekaj nekako moti pri vašem zadnjem odstavku, kjer pravite, da so vse komune enako uspešne. Mogoče sem preveč zahtevna, vendar mislim, da bi moral biti cilj komune ne samo odvajanje od droge oziroma vseživljenjska abstinenca, ampak tudi priprava na prihodnje življenje v smislu splošne osebne rasti. Zato ne verjamem ravno, da so komune za samopomoč ravno tako uspešne v tem pogledu kakor pa terapevtske, v katerih verjamem je veliko več dela na sebi kot pa v ostalih dveh. Ali pa govorite res strogo samo za odvajanje od droge?
Očitno je bila prijateljica v komuni za samopomoč. Po njenih besedah (ki sem jih vzela bolj kritično in ji nisem verjela ravno vsega, saj se zavedam, da je njena subjektivna ocena situacije lahko popolnoma drugačna od objektivne), je ni motila toliko zahtevana disciplina, kot pa odnos ‘nadrejenih’. Bilo je veliko podcenjevanja, še več kritike, zelo malo pohvale za dobro opravljeno delo in očitnega nespoštovanja do ‘podrejenih’, ki pri veliko stvareh niso imele nobene besede. Vse skupaj me spominja bolj na avtoritarno vzgojo staršev katerih beseda je sveta in ki svojih otrok ne spoštujejo. Bolj primerna se meni osebno zdi avtoritativna vzgoja. Istočasno se zavedam, da komuna ni družina (čeprav bi na nek način lahko rekli tudi to), vendar si sama zamišljam drugačen odnos.
Prijateljica je govorila tudi o tem, da so jim v komuni dopuščali kajenje, ki je tudi neke vrste zasvojenost (vzorec je podoben, sredstvo drugo). Tudi to se mi zdi nekako sporno.
Da ne govorim o tem, da je morala pojesti vse, kar je dobila na krožnik (in se tako tam zredila za 20 kilogramov, čeprav preden je prišla v komuno ni imela težav s shujšanostjo in se je morala po vrnitvi iz komune pošteno potruditi, da je prišla nazaj na zdravo telesno težo).
In še bi lahko naštevala…
Upam gospod Robi, da niste dobili občutka, da komun ne odobravam (še posebej teh za samopomoč),ravno nasprotno, zelo cenim delo vseh, ki se trudijo za ljudi nad katerimi je večina dvignila roke, vendar pa mislim, da v njih manjka psihološka komponenta (v kom. za samopomoč).
Zanima pa me še nekaj. Kako poteka terapija v terapevtskih komunah? Na čemu leži povdarek? Ali samo na drogah ali tudi na ostalih stvareh, ki jih imam v mislih in ste jih iz mojega sestavka verjetno že razbrali? Ali kdaj povabite tudi zasvojenčevo družino na terapijo ali pa jih vsaj vspodbujate k temu?
Upam, da nisem preveč zakomplicirala zadeve in upam, da od zasvojencev nekako ne pričakujem preveč (zavedam se, da je že sama abstinenca za nekoga pika na i)…
Lep dan vam želim in uspešno delo še naprej!

Moj sin je bil v RETO centru v Španiji. Bila sem tam in približno vem, kako je v neterapevtski skunini. Vsak novinec ima svojega mentorja, ki celo ponoči spi v spodnji postelji pograda, to je pod njim. Stalno ga spremlja. Tisti, ki so v komuni že več let, skrbijo za vse ostale, delo je zelo organizirano, tudi urnik. Nekdanji drogeraši so najhujši stražarji prišlekov. Mislim, da je to zanje dobro, saj se učijo odgovornosti in si pridobivajo na samozavesti. Res je tudi, da najbolj obvladajo manipulativne finte novincev. Poleg reda se v teh centrih veliko bere Biblijo. Nobena druga knjiga ali kakšen instrument ni dovoljen. Izhodi v mesto so vedno spremljani. Molitev je vsak dan, ob nedeljah se največ moli. Ozdravljenci si tudi po vrnitvi domov pomagajo z molitvijo, ki postane del njih. Vzporedno se zbirajo starši otrok, bila sem zraven v skupini na Bledu. Tudi starši smo prebirali Biblijo pod vodstvom pastorja in molili za naše otroke. Učili smo se novih odnosov, novih vrednot, učili smo se nepokroviteljskega obnašanja do svojih sinov, ljubezni, skratka starši smo se medtem prevzgajali, da ne bomo ponudili otroku enakih pogoje ob njihovi vrnitvi kot so bili ob odhodu.