Pozdravljeni!

Moji mami (49 let) so postavili pred mesecem dni diagnozo kostni rak (sekundarno). Pred tem se je nekako držala, ovirala jo je le grozna bolečina. Pred nekaj več kot pol leta je umrl ati in od takrat je šlo samo navzdol. Ko se nekako trudiš zaživeti po enem šoku spet normalno življenje, pride drug, še večji šok. Trudim se biti spodbudna, jo podpiram, iščem razne metode zdravljenja, načine da se drži pokonci. Sedaj po nekaj obsevanjih je zelo shujšala, slabo ji je, apetita nima, sem pa tja nekja malega poje in kar je najhujše…še tista zadnja iskrica poguma ji je izginila iz oči. Kot da smo še čaka…

Nekje sem zasledila, da so psihoterapije zelo uspešne pri spopadanju z rakom. Zanima me, če kdo pozna kakšnega dobrega psihoterapevta (Gorenjska, Ljubljana) in kakšne izkušnje z njimi. Bilo bi v veliko pomoč.

Lep pozdrav.

Draga prijateljica87.
kdor se ne počuti dobro, mora sam iskati pomoč. Le, če Vas je mama prosila in je pripravljena sprejeti tujo pomoč, potem lahko poiščete na spodnjem linku univ. dipl. psihologe, ki se ukvarjajo s psihoterapijo. Vprašajte jih, če rabite od zdravnika napotnico oz. če prevzame zavarovalnica vse stroške. Če pa mama sama noče tuje pomoči, potem ji s tem ne boste pomagali.

http://www.kamline.de/viewtopic.php?f=17&t=629&sid=11aa9bdc6dd284b99e736a3aca9b9158

——————————

O statusu psihologije v Sloveniji bi lahko napisala cel roman. Verjetno psihologi rajši nimajo svojega zakona, preden bi se z njim osramotili (kot npr. z ZZdrav). Ne vem, ali so v drugih panogah bolje plačani kot v zdravstvu ali zakaj se mnogi ne usposobijo za izvajanje psihoterapij. Ko sem pogledala PREDLOG Zakona o psihološki dejavnosti (2009).sem razumela, zakaj so se psihoterapevti izdvojili iz psihološke in psihiatrične stroke in se zavzemajo za uveljavo svoje PRIPRAVE Zakona o psihoterapevtski dejavnosti.
Pri njih pa obstoja nevarnost, da psihoterapevti ne bodo imeli osnovnega znanja, ki si ga pridobi dipl. psiholog. Za izgovor so si umislili propedevtiko, ki pa ni enakovredna izobrazbi , ki se pridobi na fakultetah in v visokošolskih zavodih. Za tolažbo dobijo potem, če so poleg tega napravili še specialni študij za posamene psihoterapevtske modalitete, DIPLOMO iz psihoterapije. To pa ni enakovredno izobrazbi univerzitetno diplomiranega psihologa s podiplomskim študijskim znanjem iz psihoterapije.
(Vendar če pomislim, da lahko v Sloveniji dipl. psihologi prodajajo zlate, srebrne in bronaste cetifikate za duševna polja, potem me ne čudi prav nič. Tisti v Nemčiji ne bi smeli več nositi/uporabljati zasluženega naziva, ki so si ga pridobili s študijem.)

Potem imamo v Sloveniji še kup psihosekt; vsak guru rad terapira žrtve in jim obljublja da jih bo pozdravil in usposobil za terapevte, da bodo oni lahko zdravili druge. V eni od teh delavnic so Eriki obljubili prav to; prekinila je s kemoterapijo, rak pa se je širil iz dojke v pljuča in v glavo. Nekatere teh sekt so se oblekle v religiozni plašč in bodo financirane celó od Ministrstva za zdrave!
Dokler se religija in psihologija ne bosta ločili, in bo imel v Sloveniji „vsak prav“, se tudi ne rabi boljši pravni sistem,kot je; saj se v tej zmešnjavi autonomsnost posameznika ne preverja…

Onkološki institut v Ljubljani ima zaposlene diplomirane psihologe, vendar kot mi pripovedujejo bolniki, predpisujejo ti diplomirani psihologi zdravila, ki jih običajno sme predpisati samo psihiater. To ni nič novega, da se rakavi bolniki počutijo prepuščeni sami sebi in da bi rabili pogovor z nekom, ki se spozna z rakovo boleznijo; nekom, ki bi znal ločiti logičen strah od nelogičnega…rabijo tudi nekoga, ki bi jih razumel, saj naletijo vsak dan samo na *dobronamerne* nasvete, ki lahko nekomu bolj škodijo kot pa pomagajo. Vendar zaman. Na OI niso rakavi bolnici niti ponudili psihoterapije. Zgodilo pa se je, da je dobila oseba po enkratnem kratkem pogovoru recept kar za tri zdravila in sicer eno proti depresiji, eno ki se uporablja tudi za shizofrenijo in eno ki se uporablja za psihozo. Mi pa vemo, da če je potrebno zdravljenje z zdravili, da potem psiholog napoti bolnika k psihiatru.
Izgleda, da še ti psihologi niso pozdravili niti enega primera depresije… da ne govorimo o tem, kakšno škodo z vsemi temi zdravili povzročijo bolniku…

Če pogledam v Društvu psihologov „Področja delovanja“ posameznikov, najdem največkrat navedeno „Psihološko svetovanje“. Če je s tem mišljena psihoterapija, potem jo rabijo v prvi vrsti sami, da izterapirajo tistega hierarha v sebi. Saj psihoterapija ni svetovanje!
sorry

za dr Ebnerjevo
zaradi objektivnega prikaza psihoonkologije na OI vas moram malo popraviti. Sicer verjetno res ni optimalna, kar glede na stanje v našem zdravstvu bi bilo utopično pričakovati, a tako črno kot vam predstavlja peščica nezadovoljnih bolnikov, ki pridejo do vas, vsekakor ni. Prvenstveno bi se lahko sama najprej prepričala kdo je v ambulanti zaposlen, saj so podatki javni. V ambulanti je poleg psihologinje že ves čas zaposlena zdravnica – že kar nekaj let psihiatrinja, ki ima vso pravico predpisovati zdravila glede na potrebe bolnika. Je pa res, da mnogo bolnikov potem, ko se jim je s pomočjo zdravil psihično stanje popravilo prekinejo terapijo in ne nadaljujejo s psihoterapijo.
Sama sicer nisem nikoli obiskovala te ambulante, sem pa onkološka bolnica in imam kar nekaj prijateljic in znank, ki se redno udeležujejo srečanj organiziranih po posameznih interesnih skupinah in delujejo na osnovi psihoterapije.

zato prijateljica87 vam svetujem, da se z mamo naročita na posvet v ambulanto. V kolikor ima mama veljavno napotnico na OI, predvidevam, da jo ima, če je hodila na obsevanja, ne potrebujete nove napotnice ampak samo pokličete na tel. 01 5879 163 oz. direktno št. 01 5879 170 in se naročite mogoče za začetek samo vi, da si ustvarite mnjenje in znate lažje mami svetovati. Je pa res, da se mora za uspešno zdravljenje med terapevtom in bolnikom vspostaviti določena kemija, zato brez slabih občutkov menjujte terapevta dokler ne najdete pravega.