Spoštovani
Na tem forumu sem že brala o temi, ki me muči, pa nisem našla odgovora.
Se pa to očitno dogaja tudi drugim.
Hodim na psihoterapijo že 1 leto in gre mi kar dobro. No psihoterapevtki gre dobro. 😉
V tem času sem se zalotila, da o njej razmišljam v spolnem smislu.
Kako je to mogoče, če me ženske ne privlačijo?
Brez težav si v svojih fantazijah predstavljam spolni odnos z njo in z nobeno drugo žensko. Zato menim, da v bistvu nisem istospolno usmerjena.
Zanima me mnenje o tem pojavu. Razumljivo se mi zdi, da bi mi lahko postal všeč moški terapevt, nisem pa pričakovala, da bi mi bila všeč ženska.
Razumem tudi, da je ona vse tisto, kar jaz nisem. Občudujem jo kot žensko.
Zakaj pride do tega in ali to pomeni da imam kaka istospolna nagnjenja?
Hvala
Sara H.

Itak..,

Sara, pozdravljeni,

v psihoterapevtskem procesu lahko pride do erotiziranih občutij do psihoterapevta/psihoterapevtke, kar je popolnoma normalno. Tudi če smo heteroseksualni se lahko ta občutja pojavijo do terapevta istega spola. To pa še ne pomeni, da ste homoseksualni. Razlogi za vaša občutja pa so lahko različni. Mogoče lahko s terapevtko o tem spregovorite in tudi raziščete?

S prijaznimi pozdravi,

Spoštovani
Bi vas lahko prosila, da napišete razloge za ta občutja. Pravite, da so razlogi lahko različni. Jih lahko nekaj naštejete, pač samo kot primere.
Radovedna sem, nič drugega. Zadeva me sploh ne obremenjuje. Ali priporočate kakšno knjigo ali članek na to temo? Zares zanimiv pojav delovanja naše zavesti. Saj vem kaj je moj razlog. Pozornost, ki jo od nje dobim. ( čeprav za to pozornost plačam in se zato v tem smislu počutim kot nekdo, ki plača za spolne usluge). Dejansko je pri psihoterapiji tako, da nekomu plačaš, da se pretvarja, da ga zanimas.
Rahlo depresivno razmišljanje. 😉

Pozdravljeni,

za psihoterapevtski proces je zelo pomembno, da poveste psihoterapevtki vse, kar vam roji po glavi, vključno s tem kaj čutite do nje (privlačnost) in kako se počutite v psihoterapiji (plačevanje za spolne usluge; da se pretvarja, da se zanima za vas,..). V vsak odnos, vključno v psihoterapevtski odnos, prinesemo senco naših primarnih odnosov s pomembnimi osebami, ki so začinjene z našimi izkušnjami in prepričanji.

Razkrivanje vašega čutenja do psihoterapevtke vam bo odprlo veliko materiala za poglabljanje vase in priložnost za skupno raziskovanje s psihoterapevtko. To je tudi eden izmed večjih doprinosov psihoterapije.

Ker vam ne želim pokvariti ravno tisto, kar je v psihoterapiji najbolj dragoceno, vas usmerjam nazaj v vaš psihoterapevtski odnos. Po mojem mnenju bi vam branje literature na to temo ali moje razlage čemu se pojavijo takšni občutki v terapiji, zgolj osiromašilo vašo osebno izkušnjo.

S prijaznimi pozdravi,

Hvala za vaše mnenje. Mogoče sem dala slab primer plačevanja za spolne usluge. S tem ne mislim, da od nje dobivam spolno zanimanje. Moje razmišljanje sploh ni tako samo moje, tako razmišlja večina ljudi s katerimi sem se pogovarjala. Tudi, če ne obiskujejo psihoterapije. Plačaš nekomu, da se s teboj ukvarja. Komurkoli omenim, da mi je fajn, ker se nekdo z menoj tako poglobljeno ukvarja, dobim nazaj mnenje, ” ja saj ji plačaš za to.” na ta način sem mislila, da je to podobno kot, če nekomu plačaš za spolne usluge. Tudi od prijateljev sem že dobila takšen komentar. Nisem edina, ki tako razmišlja. Moje mnenje torej ni bilo mišljeno na konkretno psihoterapevtko, temveč na splošno dojemanje psihoterapije, ki očitno res ni samo moje. Večina ljudi tako razmišlja. Najbrž je tako razmišljanje tudi dokaj realno. Nekaj daš, da nekaj dobiš. Pri tem je povdarjanje, da je psihoterapevtski proces odnos ( iskren) popolnoma mimo “logike” večine uporabnikov. S psihoterapevtom ne sediš na kavi, kamor bi včasih bil povabljen, temveč si vedno ti tisti, ki ” povabi na kavo”. Če razumete, kaj sem hotela povedati. Torej bi ta odnos lahko primerjala recimo z obiskom recimo kozmetičarke ali aerobike, morda tudi z obiskom zdravnika. Kajti psihoterapevt je poklic za katerega je nekdo plačan. Tukaj sem se nekoliko izgubila. Nekomu zaupaš svoje najgloblje skrivnosti (psihično) , podobno kot si fizično razgaljen recimo pri obisku maserke. Glede na to, da to ni samo moje mnenje, ampak mnenje večine, me zanima vas komentar na to temo. Mnogo ljudi mi je namreč že reklo, da se prav zaradi tega, ker bi se v procesu terapije počutili kot, da se prodajajo, ne odloči za psihoterapijo.
Torej je tudi na vas terapevtih dolžnost ali bolje rečeno možnost in priložnost , da v kolikor je splošno mnenje psihoterapevtov drugačno od mnenja ljudi, to mnenje z nekim organiziranim ozavescanjem spremenite. Daj – dam odnos je tukaj, glede na večinoma samoplacniske in roko na srce tudi zelo drage obravnave, ki si jih lahko privošči – si skoraj upam trditi zgolj višji sloj ljudi, zelo razširjeno dojemanje med ljudmi.

Kar se pa tiče spolne privlačnosti do psihiterapevtke je pa to zgolj moje osebno doživljanje situacije, ki pa že na srečo izzveneva. Super, sem zadovoljna. Morda tega sploh ne bo potrebno omeniti, kajti je že mimo. 😉 očitno je bilo samo obdobje, ki ga sedaj sploh ne razumem več, je pa zanimiv pojav. 😀

Hvala za vaš čas in odgovor.
Kako pa vi dojemate odnos med vami in vašimi strankami? Upam, da nisem preveč predrzna, če vas to vprašam.

Hvala

Sara.

Lepo pozdravljeni,

res je…Odnos s terapevtom/-ko je rekonstrukcija naših primarnih odnosov. Med terapevtom in klientom poteka transfer/kontratransfer. Se strinjam z Mihatom, da morate sami priti s svojo terapevtko do razrešitev, saj je to lahko velikega pomena za vajin odnos in odnos z vašimi bližnjimi. Poleg tega gre za vaše uvide, rast in razvoj.

Vse dobro vam želim;

Lep pozdrav,
tudi jaz bi nekaj vprašal, ko berem te odgovore.
Vsak vaš odgovor, tudi konkretno dekletu, ali ženski, ki je objavila vprašanje o psihoterapiji, ne podajate direktnih odgovorov. Vse skupaj je eno izmikanje.
Vas tudi jaz vprašam o kakšnem odnosu med psihoterapevtom in stranko govorite? Ta odnos stane mene 60e, s psihoterapevtom se vikava, končal je SFU. Pa ne mi odgovorit naj se o tem z njim pogovorim, zakaj potem sploh obstaja forum? Jaz vem, da s tem izmikanjem spodbudite, da človek sam začne razmišljati. Me pa vseeno zanima o kakšnem transferju in kontratransferju govorite. Več ali manj je psihoterapevt tam zato, da mu dam tistih 60e in se ob tem po svojih močeh potrudi, da bi mi pomagal. Kako bi lahko imenovali ta pojav, ki sigurno ni ODNOS. Pa mi lahko sedaj rečete, ja vse je odnos, vsaka interakcija med ljudmi je odnos…. Že prav, toda ne olepšujte svojega dela, ki je zagotovo najprej delo (denar) in nato poslanstvo z nekimi izrazi o odnosu in podobnim. Ko stranka iz žepa potegne 60e – komu ali čemu je ta odnos podoben???
To se tudi jaz sprašujem iz dbeva v dan. Rečite bobu bob, ne pa govorit o nekih transferjih in kontratransferjih, navsezadnje je to poklic, za katerega je nekdo plačan. Ko gre stranka ven iz pisarne, si terapevt lahko o njej misli tudi recimo pi z da kakšen norec ali karkoli. Odnos? Ja valda.

Blaž

Pozdravljeni,

psihoterapevtski odnos je poseben odnos, ki ga ne najdemo nikjer drugje. Po eni strani gre za profesionalni odnos, kjer imamo psihoterapevti svojo vlogo – pomagati pacientu in smo za to tudi plačani, na drugi ravni pa je ta odnos kot vsak drug. Gre za človeški odnos in jaz ga doživljam iskrenega.

Ker živimo v monetarnem sistemu in se moramo tudi psihoterapevti preživljati, drugače kot tako, da zaračunamo za naše delo, ne gre. Kar nekaj psihoterapevtov, vključno z menoj, se v primeru, ko bi plačevanje normalne cene ogrožala človekovo preživetje, ceno znižamo na takšen znesek, ki je za pacienta še sprejemljiv, da ne ogroža njegove osnovne eksistence. Želim si, da bi bila psihoterapija dostopna vsakomur in cena ne bi bila ovira.

S prijaznimi pozdravi,

Lepo pozdravljen g. Blaž,

vsak je plačan za svoje delo… Jaz tudi zemlje v trgovini ne dobim “for free”. Se pa strinjam, da je v vseh poklicih nota srčnosti in pristnosti zelo pomembna. Sama sem ljudem od nekdaj rada pomagala, tudi ko nisem bila vključena v študij in se sedaj jim. Nikoli se nisem pomislila, da bi kdorkoli bil “nor”. Vsak ima svoje težave in mislim, da bi prav vsak lahko imel svojega terapevta. Ne vem zakaj tako doživljate naše delo, je malo žaljivo… Med. Over je na primer prostovoljno delo. Nobenemu od nas ni nujno odgovarjati, pa to počnemo…

Lep pozdrav in vse dobro;

Pozdravljeni
Žal mi je, da sem sprožila takšno debato. Osebno nisem mislila tako hudo, kot je to razumel g. Blaz.
Tega poklica ne bi mogel opravljati vsak, zagotovo ste psihoterapevti postali zato, ker ste srčni ljudje. Mogoče bolj od večine nas.
Težko je soditi o stvareh, ki jih ne poznamo.
Sama nisem toliko izobražena, da bi mi bilo čisto jasno s kakšnim odnosom se sreča psihoterapevt, ko sprejme pacienta. Zagotovo pa je to odnos pomagati drugemu.
Kakšen odnos se splete med psihoterapebtom in pacientom lahko le ugibam, ker mi je jasen le moj odnos do psihoterapevtke. Obratno pa ne.
Res je težko govoriti o odnosu. Tako kot tudi z zdravnikom imamo odnos, vendar smo hkrati le pacienti.
Tistih transferjev pa tudi jaz ne razumem. 😉
Je pa zanimiva tema.
Lp

Lepo pozdravljena ga. Sara,

Prav je da govorimo o vseh pomembnih temah… Tudi ta je. Terapija pravzaprav nikoli ni uspešna, v kolikor se ne vzpostavi medsebojno zaupanje. Zame osebno je dober psihoterapevt strokoven in empatije. V kolikor se zna “obuti” v čevlje človeka nasproti in gledati iz tretje perspektive ter usmerja klienta do potrebnih spoznanj, je dosegel svoj namen.

Zame to ni poklic, temveč “klic po”, je moje življenje in morda ne bi tega tako doživljala, če ne bi šla tudi sama skozi svojo pot spoznanj…

Hvala vam, da odpirate pomembne teme…

Lep dan še naprej,

Pozdravljeni prosim za nasvet ..

Stara sem 41 let….
Skoraj vsak dan imam ” občutek” da mi razbija srce, da se mi hoče vrtet, da imam počasen utrip,da mi je perevroče.da težko diham…in podobno… To traja že cca pol leta…
In zraven je 1000 črnogledih misli…strah da bom omedlela…da me bo kap…da bom umrla….Kmalu ko se nekak zamotim z delom ali branjem ali čimerkoli ( da ne mislim na slabo počutje) pa se stanje ponavadi izbolša…
Predvsem bi se rada znebila in rešila tega negativnega razmišljanja, da je z mano nekaj narobe, ker me to ubija…pa enostavno ne znam, na zmorem in ne gre…
Ja, je kak dan ko pozabim na to in se počutim super a kaj ko sledijo dnevi ko sem spet tam…

Včasih se mi zdi da so težave dejanske in pivezane z covidom oz cepljenjem…potem pa se mi znova zdi da je vse v glavi…

Za kakeršn koli nasvet vam bom iz srca hvaležna…
Lep dan 🥰

Pozdravljeni,

Glede na opisane simptome in občutke bi lahko šlo za obliko paničnih napadov ali anksioznosti. Pogosto se takšni simptomi pojavijo, ko se ne soočamo z določenimi potlačenimi občutki, spomini ali notranjimi konflikti. Kot omenjate, se stanje pogosto izboljša, ko se zamotite z delom ali drugimi aktivnostmi, kar nakazuje, da so ti simptomi morda povezani z notranjimi psihičnimi vsebinami, ki jih podzavestno potiskate v ozadje. Ko se z njimi ne soočamo neposredno, se lahko pojavijo v obliki fizičnih simptomov, kar je zelo značilno za tesnobna stanja.

Seveda, vaš trud, da se zamotite in ne razmišljate o slabem počutju, je povsem razumljiv, vendar pa lahko to pomeni, da se morda izogibate globljim čustvenim in psihičnim vzrokom, ki bi jih bilo potrebno raziskati. Da bi lahko učinkovito naslovili te simptome in negativne misli, bi bilo smiselno raziskati, kaj v vaši podzavesti morda povzroča te občutke. Morda gre za potlačene strahove, stres ali nepredelane izkušnje, ki se izražajo skozi vaše telo.

Vsekakor bi vam svetoval, da razmislite o strokovni pomoči poglobljene psihoterapije, kjer bi lahko v varnem okolju raziskali in odkrili in predelali morebitne vzroke za te težave. Tako bi lahko lažje razumeli, zakaj se vam to dogaja in tudi našli skupaj s terapevtom način za predelavo, namesto da bi jih potiskali v ozadje.

Želim vam vse dobro in upam, da boste našli podporo, ki jo potrebujete.

Lep pozdrav,
Miha Štrukelj

Hvala za vaš odgovor …dejansko ne vem.

Res sem imela očima ki mi je pretepal, vendar to je bilo pred leti…zdaj imam ljubečo družino…res so kdaj finančne težave pa vendar ni prehudo….

Vse skupaj se je začelo po prebolelem covidu..

Kakorkoli: pred enim tednom , sem bila pri dežurnem zdravniku, ker sem imela občutek stiskanja v prsih in razbijanja srca…

Tam pa sem doživela še en šok…

Med.sestra mi je izmerila utrip (81) in temperaturo (37)…

Zdravnik pa me ni niti pregledal, samo rekel je da je to stres in mi predpisal Eglonyl 50mg… (Le teh ne jemljem, ker kljubvsmu ne čutim potrebe).

Nevem…pričakovala bi vsaj meritev krvnega tlaka?