Psihoterapevtka ni ok
Pozdravljeni,
Z vami moderatorji in z obiskovalci bi rada delila svoje mnenje o psihoterapiji.
Moja psihoterapevtka me v javnosti nikoli ne pozdravi. Obrne se stran, ali se pretvarja, da me ni videla. Ko sem na nekem javnem kraju s 3 majhnimi otroci. namreč zelo težko ostanem neopažena. Najmlajši se dere, hčerka ob nas hodi kot zombi, srednji sin pa se v “kritičnih” trenutkih in izpadih najmlajšega začne čudno obnašati. Verjamem, da psihoterapevtki ni do tega, da bi v javnosti pokazala, da pozna nekoga tako nepopolnega kot sem jaz.
Pričakovala nisem nič drugega kot dober dan. Bonton pač.
Ko ji sporočim preko smsa, da zaradi bolezni na srečanje ne bom mogla priti, ne dobim nazaj nikakršnega odziva. Zopet bonton? Bi morala za srečanje prositi?
Nisem dovolj dobra, lepa ali uspešna klientka?
Pa to še ni vse, kar se je v tem odnosu zgodilo.
Jasno je, da se bom od nje poslovila, žal z zelo grenko in slabo izkušnjo, ki je zasenčila že vsa doslej uspešno predelana poglavja.
Psihotetapevti, največ kar lahko storite za klienta je to, da mu pokažete svoje spoštovanje, ste iskreni in poskušate manipulacijo nadomestiti z bolj spretno komunikacijo. Če klienta ne zmorete spoštovati, ga v proces ne sprejmite in se v takih trenutkih vprašajte zakaj ste postali psihoterapevti.
Vse to in še mnogo več sem želela povedati njej. Vendar ji ne morem. Lahko samo sklonim glavo in ji rečem nasvidenje. Ker takšna terapevtka res ni vredu.
Prizadeta Zala
Lepo pozdravljeni,
žal mi je za vašo slabo izkušnjo…Verjetno na vseh področjih dela in življenja obstajajo ljudje brez bontona, humanosti, srčnosti, sočutja…Toliko bolj pomembno je to za področja, kjer se dela z ljudmi. Psihoterapija pa je na prvem mestu.
Vendar ni potrebno delati zaključkov glede same stroke. Poskusite pri kom drugem. Kar ste povedala mi je popolnoma tuje, tudi pri kolegih katere poznam. Dejstvo pa je, da ni vsak terapevt za vsakega. Potrebno je, da se začutita ter da je možno vzpostaviti zaupanje. Brez tega temelja, ni uspeha.
Vse dobro in lep pozdrav;
Pozdravljeni.
Psihoterapija je po mojih izkušnjah rešilna bilka ob katero se ujameš, da ne padeš v prepad. V takih trenutkih je odločanje posameznika okrnjeno – no, govoriti moram v svojem imenu. Šla sem k prvi psihoterapevtki, ki sem jo našla na netu in mi je bila po oddaljenosti od doma najbližje. Nisem imela energije, volje, moči in časa izbirati v množici psihoterapevtov, preizkušati kateri bi mi odgovarjal… Šla sem k njej, se zasidrala na njen stol in se nisem več želela premakniti. Čutila sem, da nekaj ni vredu, vendar mi je nekako šlo. Rešila sem se, še sama ne vem zakaj. Nisem pa pričakovala od terapevta takega odnosa. rekla ste, da se klient in terapevt morata ujeti. Res je, seveda. A ni tudi dolžnost terapevta, da ob neujemanju prekine odnos? Morda napoti klienta k drugemu terapevtu ali kaj podobnega? Ok, odločala se je po svoji vesti in očitno se res ne ujemava v razmišljanju.
Mi je pa grenko pri srcu, ko vidim, da je tak človek v resnici diplomiral na SFU, oziroma bo v kratkem. Sedaj se za psihoterapevte izdajajo že skoraj vsi “čiračara mojstri”, in od takih ljudi bi nestrokovnost morda celo pričakovala, ne pa od nekoga, ki zaključuje fakulteto za psihoterapijo. Tukaj ni stvar samo v neujemanju, gre se za neetičnost in nespoštljivost. Žal mi je za vse kliente, ki bodo prišli k njej.
(to, da v javnosti ne pozdravlja je samo drobec vsega, vendar o drugih stvareh javno ne želim pisati). Kupila sem ji rožo, ji rekla hvala in odšla. Sedaj se zopet počutim nekoliko bolj človeku podobno. Moje samospoštovanje pa je z njenim odnosom do mene močno zamajala.
Lepo pozdravljena,
seveda je nemoralno in neeticno…se popolnoma strinjam z vami in zal mi je, da se ljudje, ki niso za delo z ljudmi odlocajo za to vrstne poklice in jih celo dosezejo. Nisem bila v omenjenem odnosu in ne morem soditi ter ocenjevati celote, kar slisim od vas, pa mi ni vsec…
Pomembno je, kako ste sedaj vi…in po kateri poti boste stopali naprej. Res je, terapevti smo pomoc, korake pa dela clovek sam…
Vse dobro vam zelim;
Spoštovani,
glede na vaš opis terapevtkinega ravnanja, bi sklepal, da gre – ravno nasprotno – za z njenega vidika strokovno ravnanje. Zelo verjetno gre za terapevtsko psihoanalitične smeri (ni pa nujno), v kateri še dandanes vztrjajajo neki strokovni napotki, ki pa so že preživeti. V ozadju je želja terapevtke, da vajina srečanja, vajina intima znotraj terapije ostane čim manj pod vplivom zunanjosti, tistega, kar bi slučajno lahko vedeli druga o drugi, vse to pa temelji na teoriji transferja. Terapevtka torej enostavno ne želi spoznati vas kot realno osebo in vice versa, to pa zato, da se v terapiji razvije subjektivno polje, prenos nezavednih vzorcev na osebo terapevtke. Vsekakor zrel (in sodoben) terapevt danes tako ne postopa.
