16-letna hči sedaj že 8 mesecev obiskuje psihoterapevta. Poskusila je že z dvema, a do sedaj še ni uspela najti nekoga s katerim bi se ujela. In očitno je bil tudi zadnji poskus neuspešen. Že na začetku terapije je terapevt poudarjal, da je tovrstna terapija dolgotrajna in da lahko traja tudi par let. Ker je seveda samoplačniška, odločitev ni lahka, vendar pa za otroka marsikaj žrtvuješ. Tako je v začetku šolskega leta hči pričela s terapijami 1x tedensko. Ker vem, da so pogovori na terapijah intimna stvar in so stvar hčere in terapevta, z možem nisva vrtala vanjo, nas pa je vseeno zanimalo kaj se tam dogaja in ali hči dobi kakšne napotke za izboljšanje njenih težav. Zato sem se po 3 mesecih s terpevtom dogovorila za pogovor. Terpevt je ponovno poudail, da ima hči kar nekaj globokih težav, katerih rešitev je lahko zelo dolgotrajna in kako nekateri prekmalu obupajo, itd. Razlagal mi je tudi, kako je neka punca zaradi nezadovoljstva staršev kmau nehala in kako je zanj to predstavljalo velik problem. Ko sem vprašala, kako potopek poteka, je poudarjal da na podlagi pogovora in da se napotkov ne daje. Meni kot laiku je bilo to malo čudno (to, da za plačani denar) da terapija poteka le tako, da terapevt pacienta posluša in ga razume in to je to. OK, sem rekla, mogoče pa nimam pojma. No, sedaj je minilo že kar nekaj časa in mislim, da bi se moral pokazati vsak kakšen korak napredka. A nič. Situacija je enaka kot na začetku. Sedaj se je pojavil še dodatni problem. Na dan, ko hči obiskuje terapijo je imela nekaj tednov zapored tekmovanja in je manjkala. Vsakokrat je terpevta o tem obvestila preko SMS-ov. Nekaj dni nazaj pa ga je poklicala, ker bo morala naslednji teden zopet manjkati, ker ima zdravnika. Res je hecno, ampak to je dejstvo. Ta pogovor pa je bil za hči tako stresen, da se sedaj boji iti na terapijo. Po tem ko je terapevtu omenila da bo zopet manjkala, je bil nekaj časa tiho (rekla je da se ji zdi da je komaj kroti bes), potem pa je pričel razlagati, da se bosta morala pogovoriti, da se mu podira računica, ker toliko manjka in da je to zanj finančni problem. Po pravici povedano so nama te izjave z možem “dvignile pokrov”. Prosim svetujte nama ali je tovrsten odnos do pacienta res ustrezen. Po moje je tu osnovni konflikt psohoterapije – otroke je sedaj v stresu pred terapevtom, kateremu bi moral popolnoma zaupati. Zelo neprimerno pa se nama zdi tudi da otrokom, ki imajo že itak težave sami s sabo vsiljuje še občutek krivde za probleme, ki jih bo imel psihoterapevt.

Prosim za nasvet, kako dalje. Nagibamo se na to, da terapijo prekinemo. Navsezadnje gre tudi za zapravljanje denarja za nekaj v kar nimaš več zaupanja.

Zaskrbljena mama.

Pozdravljeni,

vas razumem, da ste v dvomih. Vam bom opisal svoje misli ob branju vašega sporočila.

Obstaja več različnih vrst psihoterapij. Nekatere so bolj ciljno ali simptomatsko usmerjene, medtem, ko druge (kot je slišati v vašem primeru) pa gre za poglobljene psihodinamske psihoterapije (npr. psihoanalitična psihoterapija). V nobeni vrsti psihoterapije naj ne bi bilo direktnih nasvetov kaj naj pacient oz. klient stori, čeprav je pacient v vedenjsko-kognitivni terapiji v soočanju s svojimi simptomi dejansko direktno voden. V vsakem primeru pa ne gre za navodila v življenju. V simptomatskih psihoterapijah je cilj direktno zmanjšati simptome ali spremeniti vedenje, medtem, ko je pri poglobljenih vrstah cilj raziskovanje nezavednega in vzorcev pacienta v odnosu s psihoterapevtom in tudi z drugimi ljudmi. Poglobljena psihoterapija traja dlje časa in ni nič nenavadno, da traja več let.

Glede odsotnosti je tako, da je pomembno, da so srečanja redna in se odpovedujejo samo v primeru višje sile (npr. bolezen), saj je drugače napredek onemogočen. Finančni vidik psihoterapevta je sicer tudi lahko težava, saj ima psihoterapevt v redni obravnavi omejeno število pacientov in si termin rezervira zgolj za enega pacienta. V primeru pacientovih odsotnosti, za ta termin ne more dobiti plačila in ga lahko ob večih pacientovih odsotnostih to tudi finančno ogroža. Zato imajo nekateri psihoterapevti mesečni pavšal in pacient plačuje za vse ure v mesecu, ne glede na to ali pride ali ne. Tudi če zboli ali oddide na dopust mora za tisto uro plačati. Drug, bolj pomemben vidik teh odsotnosti pa je, da se velikokrat za temi odsotnostmi skriva odpor, ki je pomemben del psihoterapevtskega procesa in ga je potrebno nagovoriti. Naprimer, hčerka hodi na psihoterapijo že več mesecev in pozna svoj termin vnaprej. Torej, bi se bilo možno naročiti pri zdravniku na drug termin in ne ravno na ta?

Težko je vedeti kaj se dejansko dogaja v odnosu med psihoterapevtom in vašo hčerko. Lahko, da gre za nestrokovnost psihoterapevta, lahko pa tudi, da se v tem kažejo težave vaše hčerke. Sicer nisem zasledil zaradi kakšnih težav je hčerka poiskala pomoč, vendar se v psihoterapevtskem odnosu, tako kot v vsakem drugem, odzrcalijo pacientove težave in vzorci, ki jih ima v odnosu z drugimi. Tudi psihoterapevti smo zgolj ljudje in se lahko na takšne dogodke odzovemo osebno (npr. s svojo jezo, užaljenostjo ipd.), a hkrati je to lahko tudi pokazatelj pacientove dinamike. Zato bi bilo smiselno pogledati malo bolj “od daleč” kaj se dejansko dogaja med njima. Tako bi bilo vam morda lažje razumeti trenutno situacijo oz. tudi psihoterapevtu, ki se morda tega že zaveda.

Trenutno situacijo vidim kot priložnost, da se stari vzorci ne bodo ponovili, ter, da se bo nekaj spremenilo. Se tudi sprašujem kaj se je zgodilo s prejšnjima dvema psihoterapevtoma? V čem se ni ujela? Ali se je tam dogajalo kaj podobnega?

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Dušica, podobno se je zgodilo meni čeprav sem h psihoterapevtki en cajt hodla iz drugih razlogov kot hodi vaša hči.  jz vam svetujem de absolutno prenehate če ni napredka in poskusite drugje. jz sem sicer mela psihoterapevtko zastonj ( csd se je zmenu ker mam tam svetovalko pa še brezposelna sem za povrh in žvim pri starših)ampak ko je hotla de bi ji jz nekaj malega plačevala sem začela zlo razmišljat in sem pri njej prekinila. ne samo zart tega ampak še iz drugih razlogov ker ni blo vidnega napredka k sem ga pričakovala od terapij pa še bala sem se jo zraven in bla pod pritiskom. sej punca je bla čist prjazna ampak žal je pa meni psiho poslabšala namesto zbolšala ( že od otroštva sem mela samogovore blo je kr hudo, predno sem pršla h psihoterapevtki sem jih sama popolnoma ukinla ne de bi takrat poznala kakršnekoli druge metode),  in so se mi samogovori vrnili, najbl kadar sem pod stresom. ta problem s pomočjo metod k sem se jih naučila sama ( razen hipnoterapije in tapkanja, kjer sem mela strokovno pomoč, tapkanje še mam, hipnoterapije sem se pa tud tok naučila de jo lahk uporablam sama)  rešujem že kakšna 3 leta pa je zlo nihajoče in me jezi ker ni napredka, oz. je zlo minimalen. pri čisto vsakem problemu ( če se skregam s starši zart kakšne bedarije al pa če preberem kakšno stresno novico na netu) se mi pojavijo in delam na tem de bi to odpravila.

skratka psihoterapevta vam odsvetujem, absolutno, ker vam ne bo pomagal čisto nič.

jz v mojem primeru ker mam probleme s samopodobo in samozavestjo uporablam tele metode in sem tko varna pred stresom in stresorji in je zame to celo nujno de se s tem ukvarjam zato de ne dobim depresije:

– hipnoterapija ( sproščanje, tudi z meditativno glasbo, nič težkega)

– tapkanje, čustveno-sprostilna metoda, sam za to rabiš tečaj, pozanimajte se na društvu Ozara, če vaša hči rabi to tehniko in bi ji koristlo. lahko se vključi na zoom, ker za obisk na Ozari je potreben ptc k ga jz nimam ( in če ne bo nujno ga tud mela ne bom ker je čist nekoristen pa še diskriminatoren za povrh) , pri gospe tatjani cik,  tanja velkov je pa tista k izvaja tapkanje in lahko pokličete kar njo, sej so cifre na netu je pa vse čist brezplačno in prostovoljno kar vam bo ustrezalo

– joga ( učila sem se jo sama po knjigah,  sam je za to treba res velik vztrajnosti in volje in poskušanja, če tega nimate vam svetujem vodeno vadbo joge, to je tudi na Ozari brezplačno oz. zdej po zoom-u, vodi nike jerant)

– pilates ( sem se učila sama eno vajo po netu ko sem gledala video pri enem od svojih fb prjatlov k je to delil kot zanimivost)

– sproščanje z glasbo ( s tibetantskimi posodami, gondom in šamanskim bobnom, se da najdet posnetke na netu,  pa vse se je začelo ko sem gledala video od ene ženske, slovenke, k se s temi tehnikami ukvarja, sam vam svetujem de to delate sami, de si pač daste takšno glasbo na net, ni težko najdet, pa pač greste v položaj mrtvaka, to je en od položajev joge, ni težek, samo ležiš na tleh in meditiraš, lahk se ga naučite sami, po knjigah)

– chi gong

– tai chi sprostitev ( oboje se da naučit po knjigah na to temo, jz sem se)

– aham brahmasmi tehnika ( medidativno, jz mam posnetek od enga gospoda k se s tem ukvarja in sem se po njegovem posnetku naučila de to izvajam sama)

– vaja za stres

ocenite kaj bi koristilo vaši hčeri in poskusite. jz si s temi metodami rešujem mojo psiho in delam na samopodobi in je že nekaj učinka, preverjeno.