Psihoterapevt – dober ali slab?
Zadnje čase sem slišala več precej “zanimivih” zgodb o naših psihoterapevtih in ker sem tista tukaj, ki še posebej navija, da si z njimi pomagamo, bi vseeno dodala nekaj pomembnih stvari.
Da se ne bo vsul name plaz pripomb in razlag morebitnih strokovnjakov naj dodam, da gre le za moje osebno mnenje in izkušnje.
Kadar iščete terapevta, ki bi vam pomagal razplesti vaše klobčiče je dobro vedeti nekaj osnov:
Obstaja kar nekaj različnih psihoterapevtskih pristopov, ki včasih tudi na povsem različne načine vodijo k istemu cilju. Cilj vsake terapije je, da z njeno pomočjo postanemo povsem samostojni v reševanju naših težav. Če ste torej že nekaj let pri nekem terapevtu in ni konkretnih sprememb v vašem življenju, ste morda res našli prijetnega ( plačljivega) sogovornika ( ali poslušalca) ali še bolj verjetno precej zanič terapevta, vednar je življenje prekratko in terapije predrage, da bi bilo pamtno s tem še naprej nadaljevati. Raje si poiščite nekoga, ki vas morda ne bo tako zelo ujčkal ali pa se morda z njim ne boste ujčkali vi , ki vas bo znal pripraviti do tega, da se soočite s težavo in jo začnete reševati.
Poleg tega smo tudi ljudje različni, različnih karakterjev, strukture osebnosti, in različnih težav, zato potrebujemo različne pristope. Morda v različnih obdobjih življenja celo povsem različne. Obstajajo terapije kjer vam terapevt ponudi zgolj prostor, da se sami soočite s težavo in takšen, kjer vam aktivno pomaga pri tem. Včasih potrebujemo eno, včasih drugo. Tudi načini in pristopi reševanja težav so lahko precej različni. Izberite tisega, ki vam prinaša največ rezultatov.
In če vam kdo razlaga, da je njegov pristop edini pravilen, da so ostali terapevti ali pristopi brezveze in predvsem, da je ni stvari, pri kateri lahko ta pristop pomaga, torej lahko “zdravi” vse, potem bi jo jaz takoj pobrisala stran. To preprosto ni res in je približno tako, kot če bi našli dobrega strokovnjaka za težave s srcem in bi k se k njemu zatekli tudi takrat, ko vas boli želodec. Tudi v primerui, da srečate kakšnega takšnega, ki pravi, da so tako ali tako vse energije, podzavest ali karkoli pač…. in da lahko zaradi tega zdravi in srce in želodec in vse ostalo, je treba biti previden, ker morda bi vam v primeru, da imate pomanjkanju c vitamina bolj prišel prav en takšen, ki bi vam svetoval, da pojejte več sadja, kot da razglablja z vami o globočinah vesolja ali vaše podzavesti.
Ne glede na to, kakšnega terapevta in terapevtski pristop boste izbrali pa je najbolj pomembno zaupanje, ki se mora vzpostaviti med vami in terapevtom. Brez tega ni mogoč napredek v nobenem izmed katerikoli pristopov. Če tega zaupanja ni, pa četudi ste pri terapevtu, ki ga vsi hvalijo in je vsesplošno znan kot super terpevt, raje poskusite drugje. Pri teh super znanih in modernih terapevtih bi bila še posebej previdna, saj razen nekaj svetlih izjem ( kar se mene tiče) ni ravno dosti zares kvalitetne izbire.
Prav tako je treba vedeti, da ne glede na pristop ( tudi če gre psihoanalizo, kjer terapevt bolj posluša, kot da bi bil aktiven) mora biti terapevt aktivno udeležen v vajino delo. Če je terapevt bolj nemiren, negotov, kot vi sami, če se vidno dolgočasi, drema ali bog ne daj celo zaspi, potem jo ucvrite, kolikor je le možno hitro stran. Tudi terapevti so ljudje, vendar morajo biti profesionalni in s svojimi dramami in težavami opraviti sami ( še posebej oni, ki učijo, kako to storiti). Če tega ne zmore niti sam s seboj, potem zagotovo ne bo zmogel pri vas ( vsaj ne pri ključnih zadevah). Tudi strojevodja, medicinske sestre, učitelji…itd si ne morejo privoščiti, da bi bili na pol prisotni ali da bi celo malo zadremali! V takšnem primeru bi se zgotovo razburili in vso pravico imate, da se razburite tudi tukaj. IN še večjo, da za svoj denar ( ali napotnico) izberete koga drugega.
Zavedati se je treba, da imate vso pravico, da rečete terapevtu, da niste zadovoljni in da bi raje šli kam drugam, ne da bi kaj dosti razlagali zakaj. Nabolj uspešen pri izbiri , p se mi zdi pristop, da si vzameš tisto prvo uro, da se spoznaš in da vidiš ali je vsaj malo tistega “klika” ki nakazuje, da bi se lahko vzpostavilo zaupanje in da ti terapevt pove ali lahko tvojo težavo s svojim pristopom razreši, koliko bi predividoma to trajalo ( z vašim aktivnim sodelovanjem) . Zelo pomembno je, da ga povprašate kakšne izkušnje ima z vašo težavo ( še posebej pri osebnostnih motnjah ali kakšnih drugih duševnih težavah) in koliko ima dejansko prakse in znanja. Če vam začne govoriti splošnosti in vidite, da nima ravno poglobljenega znanja poiščite drugje. Pri nas jih je že pravo malo morje, tako dobrih, kot slabih. Tudi ko kupujete avto ne izberete nekoga zgolj zato, ker ste ga videli v reklami in se ves sveti ali prvega , ki vam pride pod roke, temveč se poznimate o prevoženih kilometrih, vzdržljivosti in vsem ostalem. Ne vem zakaj si tega pri psihoterapevtih tudi takrat, kadar zelo drago zaračunavajo ne upamo storiti.
Če se vam zdi ok ( ali pa niste prepričani) je v vsakem primeru dobro še nekajkrat iti k njemu (njej), da sploh vidite, kako to deluje in ali je to res za vas, preden se dokočno odločite. IN če se ,potem vztrajajte. Če ne pride to točke, ko se se sprožijo vsi vaši dosedanji obrambni mehanizmi in se vam čez čas zdi terepevt totalno &%%&, da tam zapravljate čas ..itd. potem ni resničnega terapevtskega procesa, , saj je to večinoma točka, ko ste tik pred tem, da naredite preboj. Takrat je še posebej važno, da ste vztrajni v terapiji!
Vedeti morate, da je skoraj ni stvari, ki bi se razrešila čez noč, razen v primeru, da ste prej že res veliko premleli in ste kot zrel mozolj, ki ga terapevt samo še pomaga ven stisnt. Če pa, ponavljam, ste pri terapevtu že nekaj mesecev in ni prav nobenih konkretnih sprememb ( vsaj malih) v vašem življenju ali v vas samih, potem je čas, da razmislite,kaj se pravzaprav dogaja. Ste vi tisti, ki se nočete v resnci spremeniti ali imate proprosto terapevta, ki ne obvlada svojega posla.
Po drugi strani pa se je dobro zamisliti tudi v primeru, če ste zamenjali že n-terapevtov in vam nobeden ne diši in ste še vedno v istem zosu, prepričani, da je edina vaša težava, da ne najdete pravega terapevta. Najbolj verjetno je, da ste vi tisti, ki ne želite sprememb in boste v vsakem še tako dobrem terapevtu našli kakšno napako, da bi opravičili svoje nedelovanje. Super je, če imaš odličnega terapevta, vendar ti lahko že povprečen vsaj malo pomaga premakniti življenje in vse ostalo na bolje.
To je nekaj mojega razmišljanja, boste še vi kakšno izkušnjo pridodali :-)!
GittaAna
Pridodala bi še nekaj. Pomembno je vedeti, da je tudi med psihoterapevti mnogo patologije. Kot vse, kar nudi strukturo, nadzor , moč, identiteto…… tudi v psihoterapijo ( psihologijo, psihiatrijo) vleče ljudi, ki imajo osebnostne motnje ( ne samo mom, jih je še cel kup) Kar nekaj je takšnih, ki so zato povsem brez občutka, nezmožni empatije, ki so priučeni, vendar jim ni zares jasno, zakaj sploh gre. Morda so lahko za kakšne preproste težave celo dobri terapevti (tehnika, ki so se je naučili pač deluje). Težava nastane, če se kaj zaplete ( pri njemu ali pri vas). Takrat vam lahko celo zelo škodujejo,
Nekaj njih je tudi tako polnih samih sebe in so tako okupirani sami s seboj, da so klienti zanje zgolj objekt. Od takšnega še posebej hitro stran!!!! Še posebej, če se do vas vede vzvišeno, žaljivo, preveč avtoratitativno, vsiljivo, vas v kaj sili, vas celo žali, ponižuje, razvrednoti….in vse to seveda počne v imenu “terapije”. Tudi starši ne “vzgajajo” tako svojih otrok, to preprosto ni prav, ni naravno in če nič drugega Ne deluje!! Razen morda v kako zelo čudno smer in zadnje čase je že nekaj primerov, ko so klienti končali na psihatriji, povsem zmedeni in razsuti. Raje pojdite k kakšnemu empatičnemu, kvalitetnemu terapevtu, ki vam bo znal pomagati na zdrav način.
Vedeti morate tudi to, da velja v tujini, da psihoaterapevt takoj zgubi svojo licenco, če splete intimne vezi s svojim klientom, ker gre za zlorabo ( ne zgolj moralno, tudi strokovno….približno tako, kot če bi se z vami zapletli pri starši, učitelji, duhovnikihi, torej tisti, ki “vzgajajo” našo psiho in duha) Povsem naravno je, da se klient naveže na terepvta, to je del procesa, vendar terapevt, ki obvlada svojo stroko, to ve in pelje klienta preko tega naprej, tja kamor mora – nazaj v terapijo, do končnega cilja, zaradi katerega je prišel. S pomočjo psihoaterevta zazplesti svoj vozle in zaživeti samostojno naprej.
Tudi to se lahko zgodi, da se psihoterapevt “zaljubi” v svojo klientko, vsi smo ljudje, vendar se mora psihoaterapevt tudi v tem primeru zavedati, da gre za del psihoaterpevtskega procesa ( imajo tud strokovne imene za to) in preusmeriti energijo nazaj na terapijo. Če tega ne zmore, pa mora predlagati prekinitev terapije in drugega terapevta, Tudi potem, ko ni več vaš terapevt, velja v stroki ( upravičeno), da mora miniti minimum 2 leti ( tudi več), da se lahko vseeno zapleteš z nekdanjim klientom.
Četudi terapevt, tako kot večina ljudi razmišlja, da je pri vama pa tako drugače, da pravila za vaju ne veljajo, še vedno tega ne sme narediti, ker se je zavezal etičnemu kodeksu svojega poklica ( ki je tam z razlogom ). Če tega ne zmore, potem pa naj preprosto neha biti terapevt in počne kaj drugega in živi s svojo ljubeznijo srečno ,do konca svojih dni. V tujini bi mu tako ali tako prepovedali še naprej delati, pri nas pa, kot sem že omenila ni zakonskih pravil.
Morda se še kaj spomnim 🙂
GittaAna
Bravo, GittaAna, kot članica enega društva sem bila namreč udeleženka na psihoterapevstkem praktikumu, ki je bil sedajle v petek in soboto v Hotelu Mons – »cvet« t.i. elite psihoterapevtske elite v Sloveniji je bil postavljen pred drobnogled javnosti (strokovne in laične) in poleg vsega, kar smo videli in doživeli, smo lahko zelo, zelo zaskrbljeni, nad vedenjem in načinom terapije nekaterih naših vodilnih psihoterapevtov.
Glede na predstavitve, obnašanje in držo (daleč od psihoterapevtske, zdi se, da imajo nekateri zelo očitno velike težave sami s seboj in s svojo “zveličavnostjo” ,se je in bo potrebno v Sloveniji čimpreje povprašati kakšne psihoterapevte pri nas sploh imamo – namreč, številne predstavitve t.i. vrhunskih predstavnikov in strokovnjakov različnih modalitet…..ki so sami kazali znake, in to očitne, različnih osebnostnih motenj (narcisi, psihopati…) insinuira dejstvo, da so nekateri med njimi sami patološki in potrebni popolne izločitve iz poklicov pomoči – in to se ve, o tem se za vogali na veliko razpravlja; pa tudi o eni izmed terapevtk, ki jo celo kolegi ocenjujejo kot borderline – ampak ona kar dela, pa mastno služi….ej, vednosti o tem, kako so nekateri patološki in da zlorabljajo svoje kliente je toliko, da bi bilo vredno javne medijske objave….a bomo kaj začeli v tej smeri?
Mislim, da je že čas, da se ustanovi nekakšna etična komisija, ki bi obravnavala pritožbe klientov….kaj menite o tem?
Etična komisija bi bila super ideja, glede na to, da se bo zakon verjetno še dolgo pisal. Le da ne vem, kako se bodo to zmenili, če se še za zakon ne morejo toliko skup dat, da bi sploh lahko zares začeli s tem. Težava se mi zdi v tem ( kadar se pogovarjam z njimi) da večina ve, kdo je v tej stroki gnilo jabko, vendar nihče nič ne ukrene v zvezi s tem.
GittaAna
Res je, točno vedo, kdo med njimi je gnilo jabolko, vendar en drugemu krijejo hrbte ( in s tem denarnice), vse to pa se dogaja pred našimi očmi. Vrtijo se ena in ista imena, ki se samopromovirajo in skušajo izkazovati svojo veličavnost – v resnici pa so v praksi povsem neučinkoviti in celo preverjeno zlorabljajo ali škodijo svojim klientom.
Sploh ne govorimo samo o gnilem jabolku – temveč o globoki pokvarjenosti, sprijenosti, neetičnosti, nestrokovnosti in patološkem narcisizmu glavnine psihoterapevtov v Sloveniji. Danes jim je vrhunski svetovni psihoterapevt Tony White dal prekletega vetra – s svojo človečnostjo, empatijo, strokovnostjo in toplino! Tony bo 18.novembra imel delavnico Obravnave oseb, odvisne od alkohola, od 9-17 ure v M hotelu v Ljubljani. Toplo priporočam, tudi če tema delavnice ni čisto vaša, ampak doživeti pravega, toplega, pristnega terapevta (kar si vsi s težavami želimo) je dragocena izkušnja – potem lahko preverjamo in se odločamo, kakšnega terapevta želimo in potrebujemo.
Pozdravljena !
Glede na to, da je verjetno mladostnik ( drugače je bolje, da si sam najde terapevta) bi priporočala [email protected] ki je tako odlična terapevtka, kot tudi vajena delati z mladimi.
Na forumu , če se gre iskati po temah pa je priporočeno še nekaj drugih. Četudi velja Leonida za izjemno dobro, še ne pomeni, da je nujno tista prava. Upoštevajte vse, kar je zgoraj napisano.
GittaAna
Moje mnenje, zaradi moje izkušnje kot partnerja osebe z MOM je, da vam odsvetujem, čeprav je cenovno lahko tam zelo ugodno, odločitev za psihoterapije na SFU Ljubljana-Ambulanta. Na nekemu forumu sem prebral nasvet nekoga, da za resne težave kot je lahko MOM, ne bi zaupal študentom, ki si nabirajo izkušnje. Žal nisem upošteval tega nasveta. Odsvetujem zaradi naslednjih izkušenj z njimi:
-Bodoči klient, začne tako, da gre na uvodna srečanja. Po temu, mu določijo terapevta. Tako ne moreš vedeti in na to nimaš vpliva, ali res pozna mejno osebnostno motnjo ali ne
-Terapevt z menoj, svojcem, noče imeti kontakta in ga ne zanima kaj se v resnici dogaja med mano in MOM partnerko. Za tiste, ki ne vedo kaj to pomeni in če razumete angleško, bom prilepil povezavo na tuji forum (žal se bo treba registrirati, ne vzame veliko časa). Na kratko bom opisal: Svojec objavi pismo MOM žene. To pismo nato komentira nekdo, ki ne pozna zgodovine tega svojca. Ženino pismo res deluje kot razumne zahteve nekoga, ki si želi boljšega odnosa s partnerjem. Svojec nato objavi točke od črke a do n, kaj vse se dogaja. Tu se vidi razlika med zgodbo osebe z MOM (tako verjetno pove tudi terapevtu) in zgodbo svojca. Če terapevt odklanja stik s svojcem, nikakor ne more dobiti predstave o realnih težavah. http://bpdfamily.com/message_board/index.php?topic=270982.0 Ponavljam, da je to moje mnenje, na podlagi mojih izkušenj, odločitev pa je seveda vaša (glede svetovanja svojcu z MOM, kje si poiskati pomoč).
Dodal bi še to, ker sem parkrat zasledil na temu forumu komentarje, da nikjer na svetu ne svetujejo kako živeti z osebo z MOM, da je ravno ta tuji forum ( http://bpdfamily.com/message_board/index.php ) dober primer tega, da to ni res, saj je razdeljen na:
-vztrajanje v zvezi in izboljšanje odnosa z MOM svojcem
-neodločeni, ostati ali prekiniti zvezo z MOM svojcem
-odhajanje iz zveze in “celjenje ran”
Je pa verjetno Slovenija premajhna, ali pa je to še preveč ljudem neznano, da bi na ta način forum deloval tudi pri nas.
Ne bi rada strašila vseh tistih, ki iščete pomoč pri psihoterapevtih – in to samooklicanih, od prvega do zadnjega, saj zakona o psihoterapiji v Sloveniji ne poznamo. Pa vendar moram opozoriti, da je stanje po mojih izkušnjah alarmantno. In ne, na žalost niso problem samo terapevti, ki opravijo kakšne hitre tečaje terapije ali dve leti podiplomskega študija, prej pa so študirali nekaj čisto drugega … osebno imam zelo slabo izkušnjo z visoko izobraženim kliničnim psihologom, ki hodi na vse možne seminarje in izobraževanja. Vedite, da se terapevtskega dela z ljudmi ne da kar enostavno priučiti. Za takšno delo mora biti človek tudi osebnostno zrel, mora imeti dovolj kilometrine in predvsem mora imeti marsikaj razčiščeno sam pri sebi. Pri visoko izobraženih ljudeh je pogosto obratno, tako kot je bilo navedeno že zgoraj. Polni so samih sebe, ne znajo več pristno prisluhniti sočloveku, saj štancajo kliente kot da bi zlagali police v trgovini. Pogosto tudi izgubijo smisel in veselje do svojega dela, saj je psihično naporno, cele dneve poslušajo o težavah drugih ljudi. Ker čudežnih rešitev ni, se veliko njihovih klientov kljub dolgotrajnim terapijam nikoli resnično ne pozdravi. Ker na koncu zgodbe je človek tisti, ki mora storiti spremembe v svojem življenju, in tega pač ne zmore vsak.
Dobro premislite, komu boste zaupali zdravljenje svojih psihičnih težav, ne glejte le na izobrazbo terapevta in ceno terapije, poskušajte dobiti osebna priporočila in nikoli nikoli ne pozabite, da ste vi sami eni in edini, ki zmorete spremeniti svoje življenje na boljše. Ni enostavno, če biješ bitke sam s seboj, ampak ko jih uspeš premagati, je toliko lepše in toliko bolj ceniš sam sebe. Seveda se moraš znati obrniti tudi po pomoč, če ne zmoreš sam, ampak kot že rečeno – previdno pri slednjem.
Ni vsak terapevt za vse in ni vsak terapevtski pristop primeren za vsakršno težavo. Pri osebnostnih motnjah, oz, če ima en partner osebnostno motnjo ali podobno vedenje družinska terapija vsekakor ni prava stvar, ker imata oba partnerja povsem drugačne težave, s katerimi se je treba povsem drugače soočiti. To je približno tako, kot če bi šel en z zobobolom in drugi z vnetjem grla k ortopedu. Večina strokovnjakov za osebnostne motnje priporoča kognitivno vedenjske pristope. Je pa lahko družinska terapija zelo dobra za “običajne” zakonske težave, kjer ni vpletena osebnostna motnja ali podobna vedenja.
Bolj primeren pristop bi bil, da gre vsak k svojemu in šele potem, ko so res napravljeni neki konkretni premiki je priporočljivo, da gresta na terapijo skupaj. V primeru osebnostnih motnenj pa je še potem priporočljivo, da se v taki terapiji srečata vsak s svojim terapevtom. Skoraj nemogoče je, da ne bi tisti, ki ima znake osebnostne motnje ( ali podobno vedenje) povsem prevzel celoten terapevtski prostor in da se ne bi pri skupni terapiji ukvarjali zgolj z njim oz, in po navadi se konča tako, da se ponovno spet vse vrti okoli njega in da se mora drugi partner bolj ali manj ukloniti, da bo vsaj malo ( navdeznega miru). Na dolgi rok to ni ravno dobro in v resnici nič ne razreši, slej ko prej se še poslabša. Če ne pride do tega ( da bi se vse vrtelo okoli osebe z OM ) in tudi druga oseba dobi dovolj prostora in razumevanja in konkretnih sprememb osebe z MOM, pa ponavadi ta zapusti terapijo, ker je terapevt “butast”, mu ni “nič jasno” in zahteva novega terapevta, ki ga bo lažje vrtel okoli prsta. Za osebe z OM velja, da ponavadi z vesljem vztrajajo zgolj pri slabih terapevtih, ki jim omogočajo, da se vsaj navidezno zdi, da se nekaj premika, v resnici pa se zgolj vzpostavi nov (začasen) status quo, pri katerem se jim v resnici ni treba spremeniti ali soočiti sami s seboj.
Takšne so vsaj moje izkušnje in mnogih drugih, ki so poskusili z družinsko terapijo ali skupnimi terapijami.
GittaAna
Se popolnoma strinjam z GittaAna-, katero med drugim izredno rada prebiram. Jaz sem očitno prišla k psihoterapevtki kot “zrel mazolj”, kot se je lepo izrazila. Stanje se mi je izredno hitro začelo boljšati na bolje, po letu in pol me je ona “odslovila”, češ da sedaj grem lahko sama dalje in tudi grem.
Duško obrni se na dr. Leonido Zalokar, ki je sama odlična terapevtka in ti lahko svetuje tudi kakšnega dobrega terapevta, ki bi bil zate primeren.
[email protected]