Pozdravljeni,

po spletu okoliščin sem brez prekrška ali konkretnega dvoma o mojih sposobnostih padel v začarani krog kontrolnih zdravniških pregledov.

Sem poklicni šofer, pred 1 letom sem doživel hudo depresivno epizodo in izgorelostjo. Po enem letu se mi stanje ni izboljšalo, pa tudi poslabšalo ne, mi je zdravstvena komisija določila, da sem sposoben za delo. Imam nihanje razpoloženja, vmes so dnevi z paničnimi napadi, motnim vidom, slabo orientacijo, in kot tak se sam ne počutim varnega na cesti. Zahteval sem, da osebni zdravnik to napiše v kartoteko, in šel vozit, ker sem slučajno imel dobro epizodo.

Osebni zdravnik pa se je odgovornosti na osnovi tega mojega zahtevka, ne prej, prej sam od sebe nihče ni podvomil o mojih sposobnostih za vožnjo, do zdaj nimam niti enega prekrška razen dvakrat prekoračitve hitrosti za par km v 35 letih vožnje, rešil s tem, da me je napotil na kontrolni zdravstveni pregled.

in tu še začne:
Po odločbi upravne enote nimam pravice svobodne izbire, kje bom ta pregled opravljal, ampak ga moram v kraju bivanja. To sem ugotovil, ko sem primerjal cene, in je na Ravnah na Koroškem najdražji. Zakaj, kakšna je razlaga zakonodajalca, da mi onemogoča prosto izbiro med pooblačenimi izvajalci?

Med čakanjem sem izvedel, da naj se pripravim, da popolnoma nihče ne dobi podaljšanja več kot za eno leto, večinoma manj, ne glede na zdravstvene sposobnosti. Zdelo se mi je nemogoče, saj sem imel dober dan, in sem tudi v splošno dobri kondiciji, brez očal, diabetesa ali problemov s krvnim tlakom, na primer. Preglede sem opravljal vse pozitivno, edina napaka pa je bila na aparatu za psihomotorične sposobnosti, gorijo lučke, malo pred koncem sem v 1 seriji 3x izbral napačno kombinacijo, bila je četrta ura testov in pregledov, malo mi je padla koncentracija, prvič sem to počel, vse ostalo je bilo dobro opravljeno, pa temu žal nisem namenil dovolj pomembnosti. Po primerjavi, kar o tem povedo drugi, sem med 6 opravil to precej boljše od njih. In, seveda, po napovedih je bilo zdravniško potrdilo izdano za eno leto. Razlaga: “precejšnje nihanje psihomotoričnih sposobnosti.” Cena: 215€

Psiholog mi ponovnega opravljanja testa ni dovolil. Pravice do ugotavljanja mojih zdravstvenih sposobnosti za vožnjo drugje, drugo mnenje, nimam. Pri moji diagnozi pa je to tudi popolnoma običajen simptom. In z njim lahko zdaj celo leto vozim. Imam možnost pritožbe in opravljanja pregleda pred komisijo, in to na UKC, kar pa pri moji diagnozi pomeni stres in pritisk, ki bo brez dvoma vplival na moje psihomotorične sposobnosti, zato je uspeh vprašljiv, in povezan s še dodatnimi stroški.

Počutim se ogoljufanega. Prevaranega v primežu sistema interesov vplivnih posameznikov. Moje psihomotorične sposobnosti nihajo in bodo nihale dokler se ne pozdravi osnovna bolezen. In ob jasnem zagotovilu, da takrat ne vozim in se tega zavedam, se mi zdijo neprimerljivo nepomembne glede na sposobnosti voznikov, ki jih vidim vsak dan, otopele in brez reakcij, stare čez 70 let. Obsojen sem vsako leto na strošek s sliko in menjavo vozniške 250€, in 2 do 3 dopoldneve izgubljenega časa.

Mi lahko karkoli svetujete? Obstaja mogoče postopek, po katerem bi mi upravna enota priznala zdravniško potrdilo drugega izvajalca? Po poizvedovanju je ravno enota medicine dela na Ravnah na Koroškem znana po tem, da zadnje leto daljšega podaljšanja kot za eno leti ni, za nikogar, ne glede na zdravstveno sposobnost.
Ni omejevanje izbire izvajalca ustavno sporno?
Zdravniki so postali bolj kot varuhi pacientovega zdravja, delovanja v dobro bolnika, za čimprejšnje izboljšanje, varuhi državnega proračuna, na prvem mestu je koliko denarja se bo obrnilo ob neki storitvi in kdo je plačnik. Tudi zakon, po katerem po enem letu bolniške, če ne pride do poslabšanja, pacient ni več bolan, ne glede na izvide in je sposoben 8 ur delati, je doktorjem družinske medicine v komisijah neoporečen, citirajo ga in se pod to podpisujejo.
Nespremenjeno bolezensko stanje, tisto, ki je pred enim letom vzrok za nezmožnost za delo, po enem letu za zdravnika pomeni zdravega, delovno sposobnega človeka.

Zelo vam bom hvaležen za kakršen koli nasvet, pomoč, namig. Po 35 letih dela, brez enega dneva bolniške, kakršne koli družbene pomoči, in potem zbolim, pa namesto kratke dobre pomoči do ozdravitve zdravniki pospešujejo slabšanje moje bolezni. To boli, zelo.

Najlepša hvala, lep pozdrav.

Spoštovani,

Naj najprej izrazim splošno strinjanje z vami, da država oz. zdravstveni sitem v primeru izgorelosti pogosto ravna zmedeno in neustrezno v smislu kaj bi bilo za pacienta (in za državo) najbolje. S klienti, ki prihajajo zaradi izgorelosti, se pogosto ukvarjamo s tem, kako lahko poskrbijo za svoje zdravje, kljub takemu ravnannju sistema. Upam, da si bo v prihodnosti Slovenija vzela za zgled kako v takih primerih ravnajo v Kanadi ali na Norveškem.

Kar se tiče vašega konkretnega vprašanja iz vidika upravnih postopkov, ustave in vaših pravic, vam ne znam svetovat. Na misel mi pride, da lahko to vprašanje postavite na kakem forumu tega portala, ki je namenjen pravnim vprašanjem. Potem pa mi pride na misel še urad pacintovih pravic in brezplačna pravna pomoč.

Čeprav tega niste direktno vprašali, bi vseeno pokomentiral kako vidim vaš zapis iz vidika svojega poklica – psihosocilano svetovanje in psihoterapija. Prvo vprašanje, ki se mi postavi, je: kaj je vaš cilj? Ali dobiti podaljšan bolniški stalež in se do konca pozdraviti, ali dobiti dolgotrajno potrdilo u sposobnosti za delo in voziti naprej? Videti je kot, da ste se zataknili ob birokratskih ravnanjih države (250€, ponavljajoča preverjanja), ne veste pa čisto natančno kaj se vam je sploh zgodilo v zdravstvenem smislu, kakšne so posledice, koliko časa traja rehabilitacija in kakšni pogoji so potrebni, da se rehabilitacija psihofizičnega sistema sploh odvija. Da se razumemo, popolnoma normalno je, če tega ne veste. Tudi jaz nisem vedel, ko sem izgorel, in tudi večina klientov tega na začetku ne ve. In tudi zdravstveni sistem ne ve točno kaj bi s tem pojavom. In to vi občutite na svoji koži. Vendar pa mislim, da ni smiselno izgubljati več energije za državno birokracijo kot je nujno potrebno. Kaj je bolj pomembno 250€ in par pregledov ali vaša rehabilitacija in čim bolj kakovostno življenje v naslednjih desetletjih.

Simptomi, ki jih opisujete, so videti kot znaki težke izgorelsoti. Če se v takem stanju izpostavljate istim stresnim okoliščinam, si problem samo poglabljate, ne pa da se zdravite. Predlagam, da pogledate širšo sliko. Pobrskajte po tem forumu. Kakšne so posledice izgorelosti, kako izgleda rehabilitacije in koliko časa traja. Raziščite tudi kaj pridobite s tem, če se resno lotitie zdravljenja. je pa res, da je pogosto zaključek tega raziskovanja, to, da je zelo dobro zadeve predebatirat z utreznim strokovnjakom. Kar pa je običajno samoplačniško in smo spet na začetku: kako ravna država in koliko plačuje za kakšne stvare, za nekatere druge pa nič. Kliente spodbujam, da ne še dodatno poslabšujejo svojega zdravja v bitki z državnimi mlini na veter, ampak se mlinom prilagodijo in kljub temu poskrbijo za svoje zdravje.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić