Pozdrav,
Zanima me, kako se ženska počuti ob zanositvi, porodu, in kasneje, ko otrok raste, Ko je oče njenega otroka neznan darovalec, ne ve, kdo je, kakšen je,…. Kako to sprejema skozi različna obdobja, skozi čas?
Mene je strah, ko o tem razmišljam. Prosim za vaše izkušnje. Imam ogromne pomisleke.
Partner me prosi, da razmislim tudi o tej varianti.

Prosim za vaše mnenje.

Sto ljudi,sto čudi…
Lahko ti pošljem vzorec v epruveti z nalepljenim polnim imenom ter priimkom
če se boš boljše počutila ? 🙂
Ne vem v čem je problem. Če je zadeva anonimna pač je anonimna. Če te to moti pa ne delaj tega. Psihološkega vidika ni . Vsaj nebi smelo biti če ste se že odločili za nekaj takega. Če pa imate pomisleke potem rajše pustite stat.

V začetku zelo čudno in na distanci. Sprejmeš in imaš ogromno pomislekov. Jih opazuješ karakterčke, ki jih vzgajaš in veš da so božji dar, usoda in da nič ne veš o njih. Da enostavno sprejmeš kar imaš in nič ne pričakuješ. Vzameš jih kot so. Ogromno vprašanj in pomislekov vedno. V začetku na distanci, potem pa veš da so tvoji in samo tvoji in jih imaš neizmerno rad.

Samo tebe imajo. In jih imaš rad, take kot so ti dani. Eni starši zmorejo na en način, drugi na drugega, eni ne. Se spomnim ene piske na forumu, ki je objavila, da je pri odhodu v šolo otroku povedala, da je darovani otrok. Verjamem, da mu je spodnesla tla pod nogami in da se tak otrok ne more poćutiti ljubljen in sprejet. In da se ne more počutiti doma.

Pozdravljena,
ko sem prebrala tvoje vprašanje, sem ti že takoj želela odgovoriti v pozitivnem smislu:

Če si zelo želiš otroka, ga boš itak vzljubila. Polovico bi imel tvojih genov, več jih pa itak ne more imeti. Tudi če bi bilo ostalih 50% od moža, še ne zagotavlja, da bi imel le tiste lastnosti, ki so ti pri možu najbolj všeč in bi si jih želela, da jih ima. Ne vem, nekateri imamo partnerje, ki niso popolni in si tudi želimo, da otrok bi podedoval določenih lastnosti. Toda tega ne vemo. Jaz imam partnerja rada zaradi njegovih pozitivnih lastnosti in zaupanja…
Torej, niti ženske niti moški ne moremo imeti otroka, ki bi bil samo od enega 😉 Tako pač je.

Moj namen teh besed je, da moraš zaupati v pozitivno. Kaj pa tisti, ki nasploh posvojijo otroke? No, eni si želimo, da bi sploh kako prišli do svojih otrok.

Če se malo pošalim: Mogoče bi pa imel ravno tiste lastnosti, ki jih ima tvoja “tačša” ;-)? No, prenekatera ženska ima taščo, kakršne si ne bi želela ali pa, ki je ne sprejema…

Če pa dvomiš in ta misel na neznanca absolutno odvrača, potem pa je tudi resno za razmisliti. Če nekdo nekaj ne verjame in nekaj ne sprejema… Ali če boš imela tisti majhni spermijček vedno pred očmi… in ne bi bila sposobna sprejeti otroka… potem je boljše, da se ne siliš v to. V mislih imej otroka, ki mu boš želela vse najboljše in mu boš sposobna dati vse, kar lahko… Če tega čustva ne bo, potem rajši…
Sicer pa nekateri imajo zelo radi živali in zelo vzljubijo neko žival. Pa tudi tista žival ima neke gene…
Meni osebno se to ne zdi sporno. Ljudje smo različni in ni vse v genih. Veliko je v vzgoji… in občutku pripadnosti…
Takšno je pač lahko razmišljanje…

Da še dodam, mislim, da je pohvalno za moža, da je to predlagal. Da bo to lahko sprejel…
So namreč ljudje, ki ne bi imeli otrok, ki ne bi bili njihovi… Vse je odvisno od stališča posameznika. Tako se tudi ti moraš sama odločiti. Želim ti, da bi se odločila pravilno. Srečno!!