Psihično nasilje moža
Skela,
Stanovanje o katerem govorim, je on podedoval od staršev, v njem smo živeli prvih 16 let zakona. K sreči sem ga pripravila do tega, da sva se lotila gradnje hiše, da imam vsaj nekaj. Imela sva že kupljeno parcelo, potem pa je umrl njegov oče in ker je po njem podedoval parcelo, kjer je bilo mogoče graditi hitrej in brez zapletov, sva zidala na njej. Pol mi jo je podaril, da sem lahko najela kredit in hiša je seveda last obeh, mogoče je le moj delež manjši, ker je bila parcela njegova dediščina.
Vem, da samo grozi, da naj kar odidem s kovčkom v roki, ampak bojim se dolgotrajnih postopkov od takrat ko bom objavila, da se bom ločila in do takrat, ko bom končno dobila nekaj denarja od njega, da bom lahko šla na svoje.
Zaenkrat ne vem, ali naj se poskusim za vsako ceno odseliti iz hiše, ali naj raje v hiši vztrajam. Tiha obdobja so med nama že bila in do zdaj so se vedno končala s pomiritvijo, obdobjem boljših odnosov.. čez nekaj časa pa spet scena. Vsekakor načrtujem posvet pri odvetniku in morda kakšni svetovalki, ker bi se ji lažje zaupala kot komu iz svoje okolice.
Glede na stanje, ki si ga opisala (sekiranje, v nič dajanje) bi se jaz
odselila v najem. Najela bi opremljeno stanovanje za čas, dokler ne
dobiš denarja, potem pa naprej. Nekaj dobiš, vzameš manjsši kredit in si
komot pod streho, primerno tudi za otroke, zase pa še prej.
Tako bi se tudi izognila “plimovanju” obdobij neznosnosti in nato
“boljših odnosov”, za katere si se naučila živeti in potrpeti.
Zavedaj se, da si od tega plimovanja tudi sama odvisna, ker drugače pač
ne znaš in ti bo vsak izgovor prišel prav, da ti ne bo treba ukrepati.
Moraš preko tega in nikakor ne smeš spet popustiti.
Ad1, se strinjam s Skelo. Jaz sem bila v selitev zaradi fizičnega nasilja v času ločitvenega postopka prisiljena in ni mi žal saj sem dobila svoj mir. Res pa je, da so sodni postopki kriminalno dolgotrajni, vendar sem se navadila živeti v najemu in niti ne čakam težko na postopek delitve premoženja, ki bo najbrž trajal še kar precej let.
Ponosna sem nase, da živim mnogo bolje kot prej v zakonu. Te pa zelo dobro razumem kako razmišljaš. Tudi jaz sem ob visoki izobrazbi in dobrih dohodkih (ki so bili mimogrede enkrat višji od moževih in sem praktično sama vzdrževala 4člansko družino) nerazumno vztrajala v obremenjujoči vezi. Selitev v najem je velik strošek vendar je pa dušni mir nekaj neprecenljivega! Svetujem ti, da začneš brati in se soočati s svojo zaslepljenostjo (tudi jhz sem se in sem sedaj mnogo srečnejša) – priporočam knjige dr. Sanje Rozman, ti bodo pomagale uvideti. Tudi knjiga z naslovom (avtorice se žal ne spomnim) Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo bi ti morda pomagala.
Svetujem ti, da začeneš razmišljati, saj ni potrebno na vrat na nos spakirati kufrov, če sta trenutno v “boljšem” obdobju. Tako si boš izboljšala samopodobo in pridobila na samozavesti za takrat, ko se boš odločila za končni korak.
Vse lepo ti želim 🙂
Lena 39,
hvala tudi za tvoj nasvet. Velikokrat sem razmišljala, zakaj sem na tem področju svojega življenja tako neodločna. Težko se sprijaznim z neuspehom, pomembejše mi je udobje, kot živeti samostojno v skromni luknji, ki bi si jo zaradi že obstoječih kreditov edino lahko privoščila.
Moj mož ima tudi pozitivne plati, je človek na katerega se lahko zaneseš in ker nikogar drugega takega nimam, najbrž vztrajam tudi zaradi tega.
Ponavadi je kak zunanji dejavnik(npr. bolezen otroka) pripeljal do tega, da sva prekinila tihe dneve in se pobotala. V takih trenutkih se je izkazal velikodušnega, drugič pa po malem terjal račun. Njegov zelo pogost očitek je, da od mene ni deležen dovolj pozornosti, da mi je odveč narediti zanj karkoli. Res sva vpeta v nek čuden odnos, ko mislim, da najina zveza ni dobra za nikogar od naju. Jaz vztrajam z njim, ker mislim, da mi je lažje z njim kot brez njega, on pa me z očitki in sekiranjem kaznuje, ker ne dobi od mene tistega, kar od žene pričakuje. Pogovor o najinih medsebojnih težavah je nemogoč, on se s svojih stališč ne bo nikamor premaknil, razpravljanje o čustvenih zadevah mu je bilo vedno skrajno mučno. Pred leti me je po krivem obtožil, da se skrivaj dobivam z njegovim prijateljem. Obtožba je bila povsem absurdna, s tistim človekom se nisva nikoli niti slučajno srečala sama, kaj šele, da bi se dobila. Za njega in njegovo ženo sem vedno mislila, da sta srečen par in o njiju razmišljala v dvojini. Bila sem šokirana nad njegovo obtožbo tudi zaradi tega, ker sem si mislila, da ta človek ne samo, da me ne razume, še pozna me ne po vseh teh letih. NIKOLI se namreč ne bi skrivaj dobivala z možem, potem pa šla sproščeno na družinski obisk k ženi-tega enostavno nisem zmožna.
Prijatelja in njegovo ženo sem hotela poklicati, pa naj še njega vpraša, če sva kaj imela, seveda na to ni pristal. Rekel je, da nima dokazov, ampak da je za vsak primer bolje, da stike prekinemo!
Takrat sem šla na svetovanje na Center za nenasilno komunikacijo, svetovalka mi je rekla, naj ne razmišljam o tem, kakšne probleme ima moj mož, ampak se skoncentriram na to, kaj bi jaz rada. Naj ne razmišljam na način, ločitev da ali ne, ampak kako bi rada živela.
To je bilo konec leta 2005 in še vedno sem na istem. Razmišljam, da bi spet poiskala tisto svetovalko, ali morda koga drugega, ki se ukvarja s podobnimi primeri. Zdi se mi, da sem poučena in da vidim svojo situacijo, samo neke vrste potisk za ukrepanje mi manjka. Če bi kdaj med nama prišlo do fizičnega nasilja, bi ga verjetno že zapustila.
Mislim, da bom morala še nekaj časa počakati in prihraniti nekaj denarja, da si bom lahko privoščila daljše življenje v podnajemništvu. Upala sem, da vsaj te vrste postopki na sodišču potekajo hitreje, ampak kot praviš, ni tako.
glej, to kar zgoraj opisuješ je posilstvo, pa čeprav je tvoj mož.
in posilstvo je tudi fizično nasilje. to ti omenjam zato, ker pišeš, da bi najbrž odšla, če bi prišlo do fizičnega nasilja.
vajina situacija je najbrž tudi posledica okoliščin na kmetiji, ampak situacija je zdaj tako daleč, da tudi če bi zadeve začeli urejati je za vaju prepozno, saj se ti mož gnusi.
zato si poišči pomoč čimprej, pozanimaj se, če lahko kaj iztržiš od tega, kar si sama vložila v kmetijo, delo, morebitni denar.
sicer pa moraš vedeti, da ne glede na finance je najpomembneje, da se tega rešiš, dokler še imaš moč in voljo, da boš lahko vzgojila vajine otroke.
in če imaš redne mesečne prihodke, kot pišeš, pojdi.
saj boš dobila nekaj za otroke. ker si navajena delat tudi po službi, boš lahko kaj zaslužila tudi popoldan, saj zdaj itak že tako delaš, samo nič nimaš od tega. potem boš imela nekaj denarja več in še mir.
dlje boš odlašala, bolj se boš ujela v vrtiljak nasilja, izsiljevanja in nemoči, težje boš odšla. zato ne čakaj, težko bo vedno, oziroma bo z leti vedno težje.
Ponovno se oglašam. Saj boste rekli, da sem nora, ampak, zdaj sem pa prišla do točke…ADIJO!!!!!!!včeraj smo imeli v službi pogostitev. Pridem zvečer domov vse ok, “gospod” je komaj dočakal, ker je bilo treba na vrat na nos sexat, ko sem stopila čez vrata. Zjutraj pa…Kaos! Na števec v avtu je šel skontrolirat, koliko sem prevozila kilometrov. In ne gre mu skupaj, ker jih imam preveč prevoženih do službe in nazaj….. Skratka bili smo res še na eni pijači in zato sem lažnivka, kurba… Vsi so me pof..kolikor jih je bilo tam, tašča grdo gleda, otroke bo zapeljal ne vem kam, ker itak od mene nimajo nič. Tu se je tema končala. Sm mu povedala, da sem zanj lahko kar če, ampak pri otrocih se pa neha in sem popiz… totalno…. Mislim, halo?? Ta tip je za v norišnico!!! Skratka, danes grem v “akcijo”-po tihem iščem stanovanje in ob “priložnosti” ADIJO!!! Ker če bom še dolgo tle, bodo mene odpeljali…
On nič ne ve!! Po tihem “nosim na kup”. Veste da ni lahko, veste tudi da ne moreš opremit stanovanja čez noč. Ampak imem že OSNOVNO (mini kuhinja, kopalnica, jedilnica..) Počasi mi uspeva, ampak sem ponosna nase, da sem se sploh “zbudila” iz tega. S starejšo hčerko smo imele že pogovor, kako bi bilo, če bi… Komentar-hvala bogu, mi vsaj tečne babice ne bo treba več prenašat. 🙂 Splanirala sem tudi, da ostanejo v šoli kjer so, da jih s selitvijo nebi še bolj prizadela. Vem tudi, da bo otroke lahko dobil kadarkoli, ker mi je jasno, da imava problem midva, on pa je oče, tako kot jaz mama, najinim otrokom. Skratka, ko bo vse nared, sem pripravljena na “novo življenje”, na grozne obtožbe, na prošnje naj se vrnemo, ampak…Ga ni denarja, ne obljube ne ničesar, da spremenim mišljenje!!!! Dosti sem potrpela-PREVEČ, dosti imam ponižanja, dosti imam terorja iz vseh strani, dosti imam nenehnega zalezovanja, kontrole in obtožb!!! Zdaj že ni prav, če me popoldan pokliče sestra in se z njo pogovarjam po telefonu-stoji zraven in me grdo gleda, kaj se pogovarjamo. S sestro pa se enkratno razumeva in zaupava. Skratka, rekla sem mu, naj si poišče strokovno pomoč, da je “bolan”, pa je znorel, da on ne rabi nobenga psihiatra. Pa saj se bo že znašel, kakorkoli se hoče, jaz se tudi moram. Skratka od točke ADIJO se je vse spremenilo v moji glavi. In prav imam!!!!!
Zakon…čeprav te ne poznam sem ponosna nate!!
o vem vem, jaz sem se selila prejšnji teden v najem, ker doma v ogromni hiši ne morem biti, oz jaz sem lahko le moj partner ne (halo pri 30 letih) in to zato,ker je črnogorske krvi in ker živimo v dokaj zbitem naselju in je problem kaj bojo rekli sosedje. Skratka, ker sva v najemu sva rekla, da za opremo ne bova metala keša stran, ej od vseh prijateljev sva kaj dobila, pa na podarim.si tudi nekaj, tako da je stanovanje opremljeno. Sej se da če se hoče.
ja ja ko boš dokončno odpeketala se pripravi na izbruhe, žaljivke, upam vsaj, da se ne bo fizično znesel nad tabo. Boš videla, po tednu življenja brez njega se boš rodila ponovno.
Če bi kaj podebatirala, z veseljem; piši mi na mail (v profilu, op. Cec)
vso srečo ti želim 🙂
Tudi jaz sem nate ponosna!!! Napiši kako ti gre, lahko na zasebni mail.
Jaz sem bila v podobni situaciji. Imam enako stare otroke kot ti, s tem, da starejša hčerka ni od moža. Moj je zraven še pil, in takrat je bila katastrofa, kot pri tebi. Ko je bil trezen je bil OK. Jaz brez službe, živeli smo pri mojih starših, s tem da ima on še eno stanovanje.
Ko sem mu rekla naj odide mi je grozil s samomorom, pa s tem, da mi bo otroke vzel, …. Ko je enkrat zopet prišel domov v rožicah in sredi noči začel s svojimi fintami sem ga postavila pred vrata. Začel je grozit z otroci, pa sem rekla naj si jih s sabo vzame in on za njih skrbi (sem itak vedela da tega ne bi naredil ker ni sposoben za njih skrbet in se tega zaveda). Pa je šel sam. Je sicer hotel nazaj prit, pa sem rekla naj gre k AA, pa z mano na svetovanje, samo njemu pač ne bo noben pameti solil. Je pa ločitev zavračal.
Sedaj je mimo 7 mesecev, on si je ravno našel drugo, otroka hodita k njemu za vikend in se nekako trudi z njima. Jaz pri stikih ne kompliciram preveč, ker se mi ne da kregat z njim – pač je tako kot si on zmisli. Sedaj sva začela z ločitvijo.
Sem pa v tem času jaz prišla k sebi in ti povem, da se mi zdaj on prav smili. Ker sem od njega psihično močnejša. Še vedno pa se trudi, da bi me iz tira spravu, samo mu ne gre ravno dobro.
Če sem si jaz upala verjamem da bo uspelo tudi tebi. Samo pogumno.
pnm….ČESTITAM za tako velik korak. Ničesar nisi kriva, razen tega, da si dopustila da toliko časa traja vse skupaj, ampak zelo dobro te razumem, ker imam dokaj podobno situacijo in nisem nič ponosna nase, vem pa kako zelo težko se je iz tega iztrgati. Kar nekaj čakamo, pa nevemo točno kaj. Zelo dobro je napisala 1ad, podoben je tudi moj odnos in tudi jaz prosim boga da mi da to moč, da odidem. Upam, da bom lahko tudi jaz kmalu napisala – USPELA SEM in pomirjena sem!!!
Veliko uspeha pa želim vsem, ki so ta korak naredile, ker edino tisti, ki je to probal ve, kako težka je ta odločitev.