Še moj problem. Pravzaprav prostovoljno stopam pred poroto…
Gre za psihično nasilje moža. Zelo mlada sva bila, ko stva se poročila. Jaz 20 on 24. Prva ljubezen, prva v intimi… Tri leta sva hodila skupaj, preden sva se poročila. Rada sva se imela… Jaz iz mesta on doma na veliki kmetiji. Privolila sem, da sem po poroki prišla k njim za tamlado. Prvo leto je nekako šlo, čeprav sem vedela, da so njegovi starši, predvsem mama zelo “težki”.Delala sem vse, kuhala za vse, v službo hodila, likala, pospravljala. Prišli so otroci, meni je postajalo nevzdržno. Njihovi prepiri so bili na dnevnem redu. KO je trebalo iti h kosilu, je mama-tašča začela upiti, kaj še ni narejeno, kaj je treba narediti, ker sosedi so pa ja že zdavnaj naredili… Moj mož je “skakal” kot je hotela. Dve leti sem lahko rečem vsak večer jokala in prosila, da gremo na svoje (jaz,on in najina hčerkica), on pa je vedno govoril-ja, kam boš pa šla? Trpela sem, zelo. Vedno sem bila sama z otrokom. Nihče od mojih kolegov in sorodnikov ni bil zaželjen, ker ni bil nihče dovolj “dober” za mojo taščo. Če je pa slučajno že kdo prišel, se je vsela zraven in usiljevala svoja politična in drugačna mnenja, samo da je lahko rekla, da ima ona prav in da smo vsi drugi…usekani. Skratka-življenje za nikamor. Potem sem v službi našla..njega. Bil je starejši od mene, že na začetku sem vedela, da on ne bo vzrok moje loćitve, ampak bil je človek. 5 let sva prijateljevala, dolgi pogovori po telefonu… Intima cca.5-krat na leto. Potem sem jaz drugič zanosila, zamenjala službo… Skratka ostala sva prijatelja-znanca (nič več intime). Rodila sem drugega otroka, doma je bilo stanje samo še slabše. Mož mi tudi pri dveh otrocih ni nič pomagal. Če povem samo to, da ni bil nikoli na govorilnih urah, da jih ni nikoli peljal oz.iskat šel v vrtec-šolo, da so vse prireditve bile na meni z dvema otrokoma…. Skratka vedno sama! Potem je prišel dan, ko jaz enostavno nisem mogla več. Rekla sem mu, da odhajam, sama z otroci, pa je začel noret, da se bo ubil, da brez mene ne more živet… Privolila sem, da ostanem, začeli smo živeti v svoji etaži hiše. Obiski mojih prijatelje, sorodnikov, soledavcev-še vedno jih ni, nihče ne sme priti k nam na obisk, ker tašča dobesedno straži pred vrati. In potem sem rodila še enega otroka. Skratka sedaj so otroci stari 12, 6 in 2. Po naključnem dogodku je moj mož izvedel, za mojega ex prijatelja ( s katerim je že zdavnaj vse končano) in od takrat sem jaz zaprta v zlati kletki. NIKAMOR!!! Če grem v službo, ne smem v visokih petah (delam v pisarni), ker me bo sigurno kdo pogledal in si me zaželel. Mobitel mi skoraj vsak dan pregleda-sms-je, dnevne klice, vse. Če grem v trgovino-moram s tremi otroci, ker če jih slučajno pustim pri mami, je že čudno, ker sem šla sama in kam sem šla. Na kavo s sodelavkam ne smem, ker nimam kaj v gostilni iskat, ali pa jim sigurno zaupam stvari, katere njemu ne.KO sem bila zadnjič pri frizerju-naj povem, da grem 1x na tri mesece, je prišel za mano-verjetno pogledat, če sem res tam……Najhuje je, ko imamo v službi zabavo, takrat je en teden živa vojna. Če sem dobre volje-sem zato, ker sem zaljubljena, če sem slabe volje, sem zato, ker je spet kaj narobe, če ne sexam vsak dan – imam spet drugega… Prepir je na dnevnem redu! Cele noči prebedim-ko otroci gredo spat, se začnejo njegovi izpadi, ker mi skoz govori, da sem jaz kriva za vse, kaj sem počela, on pa me ima neizmerno rad. Ko se skregava, moram jaz biti tiho, on upije, in ko zaključi, moram jaz reči :” oprosti, ljubi, rada te imam, za vse sem jaz kriva”. In potem sledi njegovo “žnaranje” po meni, stiskanje in sex. Meni pa se BRUHA in GNUSI. Ne morem več!!! Skušala sem se že 100 krat pogovoriti, na lep način, pa vedno reče, da se bo ubil, če bom šla in zakaj ga več ne maram. Ko mu povem, da je vzrok že v štaru, mi reče, če ne morem njegovih napak požret in mu dat še eno možnost. In ko mu povem, da si želim samo mir pred njem, mi odgovori, da ga bom itak imela, ko ga več ne bo. Najbolj mi je hudo zaradi otrok. Naj še povem, da imam redne mesečne prihodke in nisem odvisna od njega. Zdaj pa vas sprašujem, oziroma prosim za mnenje. Vem, da nisem brez napak, vem, da ni prav, kar sem naredila, ampak…. Vi povejte, prosim.

Kaj pa bi rada, da ti povemo?
Ker če misliva na isto, bi ti jaz rekla, da čimprej odidi. Ampak kot že rečeno, ne vem, če si to želiš slišati.

Nasvete talat v takih situacijah je nehvaležno. Ampak lahko ti povem,
kaj bi jaz naredila.
Za takle bolan odnos sta potrebna dva. Eden, ki izvaja teror in drugi,
ki ga prenaša. V bistvu v vsem tvojem pisanju nisem našla enega samega
razloga, zakaj ne greš.
Da te ima blazno rad? Aja? Kako pa to kaže? Besede so poceni, dejanja pa
govorijo zase.
Da se bo ubil? Ja in? Če se mu je lažje ubiti, kot se obašati normalno-
– to je njegova izbira, ti nimaš popolnoma nič pri tem.
Najbolj me moti seks z nekom, ki se ti gnusi. Zakaj? Da ne bo vpil?
Da se ne bo ubil, kaj? Meni ni jasno, prepričana sem, da moraš tudi pri
sebi še marsikaj razčistiti.

In zdaj boš še četrtič zanosila, a ne?

Ne vem kaj čakaš, mogoče potrebuješ še več usmiljenja pri ljudeh- meni se ne smiliš. Bodi dobra do sebe in prični delati sebi tisto kar želiš ti in izbiraj ljudi okoli sebe, ne pa da s teboj pometajo kakor se jim zljubi brez spoštovanja. Odseli se še danes, on naj se pa ubije. Pa da vidimo če se bo res.

Še noben tak se ni.

Zdiš se mi tak lahek metuljček, ki ga veter nosi malo sem in tja. Če ga zanese tja, kjer je slabo vreme, metuljček joka, ne pride mu pa na misel, da bi zprhutal s krili in odleter nekam kjer vsaj dežja ni, če že sonce ne sije.

Brez spoštovanja do sebe živiš, ker pač živiš, z resničnimi problemi se ne ukvarjaš, saj se ti je uspelo sem ter tja malo pobegniti in se potolažiti, pa je bilo lažje prenašati vsakodnevno torturo.

Prišla si k hiši za ‘tamlado’. Zato, da boš tam delala, da boš rodila naslednike, da boš gospodarju na seksualno uslugo. Poznam kar nekaj slovenskih ‘gruntarjev’ in uničili so že marsikatero človeško dušo, ne glede na to, da je hudičevo težko najti ‘tamlado’ za na kmetijo. Tvoj mož je zadel terno, točno takšno, kot je iskal.

Sploh je zdaj hec, ker si ti, po merilih svoje priženjene družine zdaj največnji izmeček in grešnica in bi te bilo treba z bičem in pravico to imajo vsak dan poniževati in zasmehovati. Nečistnica!

Kar počne tvoj mož, ni normalno. Živi skrajno egoistično življenje, kjer njega prav nič ne briga, kako se počuti njegova žena, otroci, prihodnost otrok… glavno je, da ima on predpisane obroke na mizi, oprano žehto in seks vsak večer.

Si mogoče ti sama pri sebi tudi malo ponosna nase, ker si tak ‘heroj’? Ker tako krasno prenašaš muke? Misliš da ti bodo otroci hvaležni? Ne, draga mama. Postali bodo ali prestrašene kreature, kakršna si sama ali pa egoisti, kakršen je tvoj mož in tlačanila boš lahko tudi njim.

Predvsem pa kot ženska nimaš do sebe nikakršnega spoštovanja. Kaj se to pravi, dopuščati dedcu, da skače po tebi, če se tebi gnusi? Se zavedaš, da praktično vsak dan dopuščaš posilstvo?

Ja, kriva si, ker se ne postaviš zase, ker vztrajaš v tem suženjskem razmerju. Ker kažeš svojim otrokom popačen odnos med moškim in žensko.

Če si bo pa gospod mož kaj naredil, si bo naredil zaradi sebe in ne zaradi tebe. Zasledovanje, prepovedovanje prostega gibanja, posilstvo, to niso dejanja ‘ljubezni’, ampak dejanja gospodarja, ki svojega sužnja ne jemlje kot človeka. Da si ‘ti vsega kriva’, je pa orodje, čustveno izsiljevanja.

Gospod mož je očitno toliko dedca, da lahko maltretira svojo ženo, ni pa toliko dedca, da bi svoji mami postavil meje in jo poučil, da če kdo pride na obisk k tebi, še ne pomeni, da je prišel k njej.

Mene predvsem zanima, kaj na vse to pravijo otroci. Verjemi, da vse vidijo in imajo izdelano mnenje.

jaz niti ne bi komentiral tvojega pisma, samo ZELO ME JEZI, od tam naprej ko si napisala da je prišel prvi otrok, pa potem vse piz*darije okrog tašče obiskov….no od tam naprej me jezi, da sta prišla na svet še 2 otroka, ti pa NIČ…mislim, pa kakšne ste ene ženske, da ne znate pogledat 1 meter naprej

Strinjam se z joškotom,res so nekatere ženske čudne.Problemi,problemi,otroke pa kar rojevajo,a se ne zavedajo kakšne reveže delajo.5 let si “prijatejevala” z “prijateljem”,haloooooooooooo,zdaj so pa vsi krivi od tašče,moža in ostalih.A si prepričana da so vsi otroci od moža?Pa se čudiš da ti mož ne verjame.Ne zagovarjam moža,samo malo razmisli o svoji petletni zvezi,a bi ti verjela možu,kateri bi imel petletno zvezo?Zakaj nisi takoj razčistila ko si iemla enega otroka,zdaj jih imaš tri,kakšno življenej bodo pa imeli ti otroci.Ali si mogoče pri možu še zato ker nisi sigurna čigava sta druga dva otroka?Oprosti,malo je kruto napisano,vendar resnično,začni malo razmišljati,mogoče nisi samo žrtev.
Razumem da je tašča težka,razumem da je mož čuden a si kdaj razmišljala malo o sebi?Če nisi mogla z njimi,zakaj nisi odšla,saj imaš službo,ampak sedaj ko si izgubila”prijateljevanje,si boga reva.
ZBUDI SE ,PUNCA,KE RČE BOŠ DOLGO SPALA,BO SPET TEMA.

Babnica kaj ti je,da ostajaš še vedno za “tamlado”.Za sužnjo,stiš,da te moški,ki je tvoj mož posiljuje.Če tebi ni,je to posilstvo.Zlorabljajo te vsi,ti pa nič.Razen nekih flirtov v preteklosti.Otroci vse vidijo in vse slišijo.Vsak dan. In kakšni bodo oni,če imajo doma pohabljen odnos,slabe zglede.
Že zdavnaj bi se morala spokati proč.Za sebe,za otroke,za svojo prihodnost,za svoj konček miru,za svoj zdrav začetek,za ljubezen najprej do sebe in otrok.
Nimaš rada sebe,niti otrok.Če jih imaš,bo naredila konec takšnim nizkotnim dejanjem.To kar počne tvoj mož ni ljubezen.prej sovraštvo in strah,da ga zapustiš in greš.On ve,kako te kontrolirati in ustrahovati.Najdi način,da se rešiš ven iz tega kaosa.O tašči ne bi,škoda besed.

Samo pojdi, dokler še lahko!!! če se misli ubiti zaradi tebe, se pa naj! to je eno veliko izsiljevanje. kako si upa trditi, da si samo ti kriva??? ne pusti se!

Nad teboj izvaja psiho teror in ti si manjša od miši. Ničesar nisi vredna, ne pri njem ne pri njegovih.
Ubil se bo? Ha, tega tu nihče ne verjame in mislim da tudi ti ne, da točno veš da se ima prerad, ampak očitno je vama obema ta samomor bedn razlog da ne gresta narazen.
Zakaj ne? Ker te je psihično uničil, ker si odvisna od tega narejenega ljubosumja, bolanega odnosa, ker se bojiš biti sama? Sama? Sama itak ne boš, namesto pa da boš izgubljala čas in energijo z ljudmi ki te ne cenijo, te ne marajo, boš imela naenkrat dovolj časa in energije za ljudi ki te potrebujejo in za vse tiste, ki si jim vredna, ki te imajo radi.
Sama veš da si neodvisna, torej… Gredo celo takšne, ki sicer niso zaposlene, pa se vendar imajo dovolj rade, da si ne dopustijo tepati.
Najdi si na skrivaj stanovanje, počasi pakiraj in spravljaj na stran najnujnejše stvari za otroke, ob pravem trenutku pa vas vse spokaš in greste na svoje.
Kaj bo z njim in kako bo pa res ni tvoj razlog, je odrasla in odgovorna oseba, torej bo že sam vedel kaj je zanj najbolje! Ti boš imela dovolj skrbi in odgovornosti za vas štiri, se ti ne zdi?
Sigurno je vsak začetek zelo težak, ne pričakuj vate v tem smislu, pričakuj pa svež zrak, svobodo in mir.
Našla boš sebe, našla pravo pot do otrok in do vaše sreče.
Če to ni zadosten razlog da se odlepiš pa res ne vem.

Hvala vam vsem, za vaša mnenja. Draga “NAVIHANKA” vsi trije otroci so od moža in to ni razlog, da ne grem.Nisem “auša”, ki sexa vsepovprek. Tako da malo premisli, preden tako sodiš. Prijateljevanje pa se je začelo po dveletnih prošnjah, da gremo vsi skupaj stran-na svoje. Tako da ni kriva ne tašča ne mož zaradi zaključka z ex …. Preberi še enkrat.
Res je, da bi morala stran že po prvem otroku, pa takrat nisem imela službe in sem bila brez “ficka”, tudi staršev nimam premožnih, da bi mi lahko pomagali.Pa mogoče sem bila naivna in verjela, da bo nekega dne pa bolje, da se bo spremenil… Če se bi dalo zavrtet čas nazaj…ja, naredila bi povsem drugače in šla že zdavnaj. Ampak bolje kadarkoli kot nikoli. Hvala “HMMMMMM”-bom upoštevala tvoj nasvet-že danes.
Prav imate vsi. Saj ne, da se delam žrtev, ampak stara sem 33 let, pridne in zdrave otroke imam in Kaj res hudiča še čakam???!!!

Tako kot so napisali vsi predhodniki, spakiraj in pojdi. Vendar pa se pripravi, da te bo zelooooo želel nazaj in te najbrž prepričeval, da se bo spremenil, pa se ne bo. In glej, da mu ne nasedeš!!!!

Srečno.

Ja res, kaj hudiča še čakaš ?!
Odidi, preden ti naredi četrtega otroka.

Pozdravljena Pnm!

Prebrala sem tvoje pismo,pa tudi komentarje.
Popolnoma razumem tvojo stisko,ker imam tudi sama podobne izkušnje.Ni vedno lahko narediti usodnega koraka in oditi.Vidim,da si žrtev svojega moža,ki se lepo izživlja nad tabo in te izkorišča.To mi je zelo poznano.
Želim ti,da dobro premisliš,preden narediš naslednji korak.
Vso srečo!

Hvala lana 37, če si bila oz.si v podobni situaciji- si ti naredila usodni korak?

….jaz sem naredila usodni korak… iz podobne situacije…. Še nekaj časa po mojem odhodu je izvajal psihično nasilje nad mano in poskušal manipulirati. Ni bilo lahko.

Premisli, naredi si plan in pojdi.

Srečno, Elza.

Doživela sem nekatere podobne izkušnje kot Pnm, po krivem sem bila obtožena varanja, mož mi je brskal po telefonu, trdil, da mojega avta ni bilo tam, kamor sem rekla da grem…
Zgodba je dolga, vendar v njej ni fizičnega nasilja in ker je tudi psihično izvajal le takrat, ko sva bila sama, sem zdržala več kot 20 let. Glavni razlog je bil, da nisem hotela odpeljat otrok iz relativnega udobja in ker sem sama zgodaj izgubila očeta, se mi je zdelo pomembno, da otroka odraščata ob očetu. Imela sva tudi boljša obdobja, v nekaterih stvareh se dobro ujemava(hobiji, ambicije) in v očeh drugih sva uspešen par z lepo hišo in pridnima otrokoma. Intimna že nekaj časa nisva, ker tega ne želim. Kaznuje me s tem, da me sekira z raznimi malenkostmi, mi očita stvari, ki enostavno niso resnične in mislim, da mi v vsem času najine zveze ni nikoli rekel OPROSTI. Nikoli ni priznal, da je v zakonu storil karkoli narobe, še največ, kar izvlečeš od njega je, da je mogoče včasih malo siten. Mislila sem, da bom še nekaj časa vztrajala, dokler ne bi bila polnoletna tudi hčerka, ampak danes mi je prekipelo. Otroka sta bila priča prepiru in pravita, da me razumeta, če bom odšla. Ostala bosta pri njem, ker jaz tako nimam kam. Hudo mi je že ob misli, da ne bi bila vsak dan z njima.
Možu seveda ne pride na misel, da bi se izselil iz skupne hiše, čeprav stanovanje ima. Večkrat sem mu že mirno povedala, da mislim, da odnos, kakršnega imava, ne koristi nikomur od naju in da naj tudi sam poskusi razmišljati o sporazumni ločitvi. Odgovor je vedno enak, jaz lahko grem, otroka in hiša pa ostaneta njemu, saj je on garal in varčeval, moj prispevek je po njegovem mnenju zanemarljiv. Včasih govori tako, kot da sem dekla in ne ženska z visoko izobrazbo, ki mesečno plačuje lep znesek stanovanjskega kredita.To je drugi razlog, zakaj se tako težko odločam za odhod, ne vem kakšno bivališče si sploh lahko privoščim. Domov k mami nočem, ker bi se mi zdelo ponižanje in tudi zato, ker mi je vedno pridigala, da naj zaradi otrok potrpim.
Še nobene odločitve v življenju nisem tako težko sprejela kot te, da zapustim moža.

Čaki, čaki, sploh ne razumem.
Pri hiši in stanovanju nimaš kam?
Kako? A si pred dvajsetimi leti prišla s kovčkom v roki v gotovo
hišo? Zakaj potem stanovanjski kredit? Kakšno visoko izobrazbo pa
imaš, da verjameš, da se pri ločitvi deli tako, da on reče “ne dam”,
pa moraš iz zakona brez vsega? Kaj on “da” in kaj on “ne da” je
tukaj irelevantno. Dobi si odvetnika (tukaj ne šparaj pri kvaliteti)
in prepusti njemu.
Razumem, da je dvajset let pranja možganov dolga doba in razumem, da
ti je tip zbil samozavest na nulo. Ampak ogromno žensk v veliko
hujšem položaju se je že ločilo in uspešno živelo dalje z otroki vred.
Skratka: ločitev in delitev premoženja prepusti sodišču in odvetniku,
ti pa tačas intenzivno delaj na svoji samozavesti in neodvisnosti.
Nikoli več ne bodi ponižna in ničesar več ti ni treba požirati – in
tudi gmotno te po mojem nima biti nič strah – s polovico v zakonu
pridobljenega premoženja in z dobro službo imaš super pogoje.
Srečno.