Okej, stara sem 14 let in veljam na šoli da me pozna samo moj razred in še neki ostalih učencev. Nočem biti pupolarna, ampak zaradi drugačnosti me vsi zajbavajo. Moje ime ni več moje ime imam različne vzdevke, ki mi niso všeč. Nazadnje sem dobila vzdevek, ki me zelo draži in bi ga najraje razrgala na koščke in ga vrgla v smeti. Prejšno leto sem si poleti zaslužila vzdevek Demon (samo zaradi tega, ker grem na modno oblikovalstvo naprej na šolo) . Pozneje na šolskem plesu sem veljala za najgršo, pa čeprav sem se urejala 2 uri da sem zasebe izgledala popolna. Nekaj dni že v šolo hodim depresivna zadnje dve leti (8 in 9) so mi ocene padle na negativno, začela sem redkeje jesti in se počutila varno samo doma. Zadnja dva meseca sta boljša odkar hodim vsak torek na solo petje, ampak spomini se vračajo in tisti sošolci ko so prijazni do mene vsakokrat šinfajo čeprav jih slišim in se smejijo na moj račun, ampak to me ne gane. Moji starši in razredničarka ne vesta samo jaz globoko v sebi to prenašam. Mislim da je internet boljši od realnosti v realnosti imam samo 6 prijateljov. Eden zmed njih je lažna prijateljica, ki ne zna držati jezika za zobmi ena od njih je moja najboljša prijateljica z katero se smejima in si vse zaupava, trije izmed njih so brata in sestra eden izmed njih pa pes( kateri po resnici povedano me še najbolj razume), na internetu jih imam 300 prijateljov in različnih držav z katerim se pogovarjam angleško, ampak mi nič ne pomaga, ker jih nikoli nebo videla v živo. Nevem , kaj naj naredim naj končam svoje življenje ali živim v depresiji?

Vse mine. Počakaj in bo bolje. Najboljši bet ti je, da začneš delati na sebi.
Uredi prehrano, 5 obrokov na dan, nobene predelane hrane, nobenega dodanega sladkorja.
Spi 8 ur na dan, vstajaj isti čas.
Če imaš 3 prave prijatelje je to veliko, ne pričakuj preveč od ljudi.
Uči se, jeziki, beri, poskusi ugotovit kaj te zanima. Razgledani ljudje imajo več prijateljev in se počutijo bolje.
Ne smili se sama sebi.
Treniraj, teci, joga, pilates, košarka, migaj vsaj 45 minut vsak drugi dan. Že sama fizična aktivnost ti izboljša počutje.
Drugačni smo pa vsi. Keep on trucking. 😉

Prehrana nima nobene zveze s tem, da ima punca nizko samopodobo.

Zgresila si tudi forum in dvomim da bos dobila kaksen uporaben nasvet. Tudi sama sem bila kot otrok bolj tiha in vase umaknjena. Zato nimam nasveta, kaj bi ti lahko pomagalo. Mogoce tolazba da tudi osnovna sola enkrat mine in da bo z leti, ko bos starejsa bolje.

Pozdravljena,
ker sem komaj začela moderirati tale forum, upam, da nisem prepozna in da boš tale odgovor opazila.
Vedno mi je hudo, ko vidim kakšnega mladostnika v taki stiski, predvsem takrat, ko doživlja nasilje, pa ga pri tem nihče od odraslih ne opazi in prestreže.

Bom poskušala napisati kar najbolj konkretno in jasno sporočilo:
1.) Čimprej se obrni na kakšno odraslo osebo, ki ji zaupaš. Starši, kakšen sorodnik, učitelj, psiholog, svetovalni delavec…nekdo, za katerega misliš, da bi te lahko razumel in ukrepal. Po mojih izkušnjah za vsakega človeka obstaja vsaj ena taka oseba in vedno se splača poskusiti. Zelo slabo je, če nosiš take stiske sama.
2.) Nikakor se ne izoliraj od vrstnikov. Povezovanje, stiki, druženje so temeljnega pomena, da ostajaš zdrava in da se ne izoliraš. Izolacija vodi v depresijo in razne zasvojenosti. To, da se družimo, je najbolj naraven način stika med ljudmi. Tudi, če ti je težko, pojdi med sošolce, prijatelje, v šoli se pridruži skupinici sošolk in sošolcev, tudi, če ti bo težko-tistim seveda, za katere veš, da so ok in ki jim lahko zaupaš in veš, da ti ne bodo škodili. Verjamem, da je vsaj nekaj takih, ki to so. Torej ohranjaj povezave.
3.) Na koncu omenjaš depresijo…meni se zdi dobro, da pri sebi to grozno vzdušje prepoznavaš. Depresija in zasvojenosti so skrajni rezultat tega, da ti je res težko in ni odrasle osebe ob tebi, ki bi ti težave lahko zregulirala, torej pomagala razumeti in rešiti. Ponovno poskušaj in se ne zapiraj vase in ohranjaj odprtost.
4.) Obstajajo skupine za dekleta ter tudi razne pomoči, ki so brezplačne za mladostnike in ti zelo priporočam, da se vključiš. Dobila boš občutek, da nisi sama v tem in da so ljudje, ki ti lahko pomagajo.
Držim pesti in te lepo pozdravljam!