Zgodba mojega dekleta, objavljena na forumu LJUBEZENSKI NASVETI:

***

“…malo bi se razpisala pa ne vem kje naj zacnem, tezko je pisat in govorit o stvareh samo površinsko, tako veliko se je zgodilo…. Z bivšim fantom sem preživela nekaj dolgih srečnih let, ko sem počasi začela ugotavljat, da to ni to. Imela sem občutek, da sva se počasi zgubila, čustva so se ohladila, nekatere stvari so mejile na izkoriščanje (opravlajti najrazličnejše njegove obveznosti namesto njega), počutila sem se kot lastnina.

Med tem sem spoznala zdajšnjega fanta, ki je tako enak pa vseeno tako drugačen od mene, da sem se ob njemu počutila srečno. Na začetku nisva imela nič, bivšemu pa sem poskusila povedat, da je konec. A ni šlo, nisem ga hotela prizadeti, mu uničiti sveta … vseskozi se mi je zdel nepravi trenutek – tu je bil njegov rojstni dan, pa težka bolezen njegovih staršev, najina obletnica, božič, novo leto … in se je vse skupaj zavleklo za pol leta. V tem času sem shujšala skoraj 10 kil, si nakopala zdravstvene težave, cele noči nisem spala, … samo da bi bili vsi srečni in zadovoljni.

Tik pred novim letom sem naredila svojo največjo napako… Zapletla sem se z zdajšnjim fantom, brez sexa. Bivšemu sem 14 dni po tem dogodku (zaradi novega leta) povedala, da je konec. Da si želim sreče z drugim, mu nisem povedala, ker ga nisem hotela prizadet. Verjela sem, da se moje nadaljnje življenje njega pravzaprav ne tiče, saj sem mu jasno in glasno povedala, da je med nama konec (in to 1000x, na vse načine, pisno, osebno, po telefonu).

S to potezo je name padlo nebo. Name se je spravila mama, ustrahovala me je, da očetu ne smem povedati. Bivši me je klical po 100x dnevno (brez pretiravanja), po 20x dnevno me je klicala tudi njegova mama, padali so udarci z vseh strani. Zdajšnji fant pa je bil tako daleč…. Očitki so bili v smislu, da mu nisem dala priložnosti, da je zdaj sam, da sem mu dolžna pomagat in podobno. Ker se stvari niso in niso in NISO nehale, počasi nisem vedela, kje se me drži glava in poskusila sva ponovno – predvsem zato, da bo videl, da ne gre. Zdržala sva 2 meseca.

Ko sva se drugič razlšla, se je zgodba preprosto ponovila. Poskusila sem mu dopovedat, da naju ni več, da nisva več par, vendar kot bi govoril steni, vedno znova in znova, eno in isto. Bila sem deležna izsiljevanja s samomori in istih očitkov.
…vse kar sem si želela je da me pusti na miru, po drugi strani pa sem čutila njegovo trpljenje in svojo slabo vest, tako da nisem mogla biti hudobna do njega.

Poskusila sem se umaknit od njega, zmenila sva se, da se ne slišiva, vendar je dogovor držal največ kako uro. Poskusila sem se umakniti drugam, pa so me tudi tam vsi zasipavali z stotinami klicev in sms-ov. Če sem ga kakšen dan ignorirala, me je izsilil s kopico namišljenih bolezni (kar je kasneje priznal).

V upanju, da bo odnehal, obupal, sprevidel, sem mu povedala, da imam drugega fanta. Stvari so se samo poslabšale, sledilo je zasliševanje, novi očitki, nadzor, paničen poskus, da bi bila vedno skupaj, podtikanje grdih stvari zdajšnjemu fantu, grožnje.

V enem letu, odkar se borim za svojo srečo, nisem imela niti dneva miru. Stvari so se mi zdele čedalje bolj brezizhodne… Od vsega psihičnega (ne toliko fizičnega, čeprav tudi) pritiska sem zapadla v globoko depresijo in pristala pri psihiatru, kjer se zdravim zaradi pogostih in resnih mislih o samomoru, rednih paničnih napadov, nočnih mor, samopoškodbe.

Trpela sem, hotela sem umreti, nisem zmogla več…. nisem zmogla več.

Bivši zdaj že dolgo ve, da sem na robu samomora, da si želim biti z drugim, da želim mir pred njim, pa vseeno ne odneha… Ne upošteva mojih želj, ne ozira se na mojo vizijo sreče, hoče samo, da sem z njim. Vedno znova doseže, da mu kaj pomagam, da se druživa in za dosego svojega cilja uporablja izsiljevanje, vzbujanje slabe vesti, namišljene bolezni & težave, laži in podtikanja.

Tudi doma še vedno nimam nobene podpore in celo obrnili so se proti mojemu zdajšnjemu fantu, v smislu, da je za vse kriv on.

Kje se naj to konča? Kje je meja, da se začne zgodba razpletat na hudoben našin? Sem res zlobna?”

****
Pred dnevi sem zaradi hudega strahu pred dejanskim samomomorom ponovno poklical njene starše in naletel na nesojeno taščo. Pojasnil sem ji, da je dekle v življenski nevarnosti, poskusil na lep način dopovedat, da delajo narobe, predlagal, da se skupaj usedemo in pogovorimo, izkazal svoje razumevanje za njihovo stališče in dobil celo občutek, da smo se v redu zmenili.

Sledilo je ravno nasprotno od pričakovanega. Tašča se se spravila na dekle, ji natresla kup laži (npr. da sem rekel, da je dekle kurba in da mi je v breme, da je tako suha da še za posexat ni itd itd itd). Očitala ji je tudi stvari, ki jih ni zvedela od mene, so se pa dejansko zgodile, torej je brskala po stvareh dekleta. Možu je natvezila, da sem jo po telefonu žalil, ustvarila še večje sovraštvo, z lažmi. Skratka otroški vrtec.

Sledil je še strožji nadzor dekleta, prepovedan imava vsak stik, dekle izsiljujejo in ji dopovedujejo laži (da jo varam, da jo izkoriščam, da jo hočem uničit, da se je hočem znebit, …) Seveda to ne pomaga, slišiva se vseeno, samo videt se ne moreva, kar naju oba počasi uničuje. Meseci bežijo…

Stara je 26 let.

Lahko svetujete, kaj se v takih primerih sploh še da narediti, kam se obrniti?

Pozdravljeni!

Iz vašega pisma razbiram, da se počutite povsem nemočnega, kakor se počuti tudi vaše dekle. Vendar pa v resnici nista brez moči. Z odgovorom bi vaju, predvsem pa vaše dekle, želela spomniti na možne načine, kako prevzeti kontrolo nad svojim življenjem. Z njenim življenjem namreč upravljajo vsi drugi, samo sama ne.

1. Bivšemu fantu ni po nobenih zakonih (napisanih ali moralnih) nič dolžna in tudi ni odgovorna za njegovo življenje. Če pa je njemu prehudo, naj si poišče strokovno pomoč. Z njim lahko prekine stike, če tako želi. Ena od učinkovitih metod je, da zamenja GSM številko. Naj se ji ne smili in naj ve, da ni zlobna. Prav nasprotno, preveč je dobra in v tem je problem. Vse želi zadovoljiti, sama pa ostaja nezadovoljena. Je občutljiva in čuteča duša. To so lepe lastnosti, samo naj ne dopušča, da bodo drugi to zlorabljali. Najprej naj bo čuteča do sebe. Vpraša naj se, ali je zanjo bolj pomemben bivši fant ter njegove želje ali ona sama in njene želje.

2. Kot drugo pa bi poudarila, da je dekle polnoletno in to že lep čas. Torej starši ne morejo odločati o njenih partnerskih zvezah ter njenem življenju nasploh. Tega enostavno ne sme dopustiti. Njeno življenje je NJENO. Ali je materialno odvisna od svojih staršev? Če je, kakšne so njene možnosti za osamosvojitev? Možnosti sigurno obstajajo npr. najemniško stanovanje, bivanje pri vas, študentski dom, samski domovi za ženske; mislim, da bi jo za prehodno rešitev tudi v materinski dom sprejeli (čeprav o tem ne odločam jaz, ampak tim), če bi ona želela in ko bi bil prostor.

Skratka vašemu dekletu želim in priporočam, da prekine stike z bivšim in da se osamosvoji od staršev. Tako eden kot drugi ji povzročajo bolečino in zavračanje lastnega življenja, ki ga v teh razmerah ne more živeti, kot bi sama želela.

Sedaj pa vidva povejta, kaj lahko storita. Vse je namreč na vama, še bolj pa na njej. Vem, da je o takšnih drastičnih spremembah lažje pisati, kot jih udejaniti, ampak mislim da je za rešitev njenega življenja vredno. Uporabita moč vajine ljubezni. Ljubezen vse premaga!

Ocitno je bivsi fant tipicen primer psihopata, ki samo vrti jezik, spletkari, rojen izsiljevalec. Take se odpika 100%, obvezno sim kartico v Mobiju zamenjat in ga prijavit za nadlegovanje.

Kot fant, ji stojte ob strani, najemita stanovanje morda v drugem kraju in zazivita srecno. Zakaj dajeta starsem toliko moci pri odlocanju?

Za bivsega je pa skoda um uporabljati.

Punco povabite za teden dni na oddih, zamenjajta okolje in si razbistrita misli. Upam, da jo boste spostovali in resno jemali njene zelje.

Pogovarjajta se o lepih stvareh v prihodnosti.

Srecno!
.