Pozdravljeni
Stara sem 26 let in znasla sem se na neki tocki v zivljenju, ko bi rada neko osebo odstranila iz svojega zivljenja. To je moj oce… Vem slisi se grdo ampak mi povzroca same sitnosti.
V otrostvu se je do mojega 12 leta starosti psihicno in fizicno izzivljal nad mano, pretepal me je do krvi, v solo sem hodila s podplutbami po telesu, za vsako malenkost, slabso oceno v soli, tudi ce je bila stirica sem bila tepena, kar so seveda opazali doloceni zaposleni v soli in sosolci a si nihce ni upal ukrepati, saj so se ga vsi bali, vkljucno z mamo ki je pobegnila stran od njega ko sem imela 3 leta. Nikoli se nisem smela igrati s svojimi sosedi vrstniki ali dolocenimi sosolkami v soli, katere so imele slabse ocene od mene saj bi po njegovem se jaz postala *butasta* tako kot one, nisem smela oblaciti oblacil ki sem si jih zelela, nisem smela delati stvari ki so me veselile in vedno je moralo vse biti po njegovo. Ti psihicni pritiski so se seveda zaceli odrazati na moji kozi in zdravju, s cemer imam se danes tezave. Ljubezni starsev in normalne druzine ter sorodnikov nisem nikoli poznala, saj oce tega ni pustil,ces da so vsi slabi ljudje. Vse to se sedaj odraza na mojem obnasanju tudi v partnerski zvezi, cesar se zavedam a nekako ne znam to sama pri sebi spremeniti. No, pri mojih 12 letih je prislo tako dalec da so zaposlene na soli koncno ukrepale. Takoj so vkljucili csd in policijo ter oceta odpeljali v pripor za eno leto, mene pa k rejniski druzini,pri kateri sem bivala dokler nisem odsla na fakulteto v oddaljeno mesto, kjer zivim se danes. Z ocetom sva kasneje nekako zopet vzpostavila stike, a ker sem bila se mlada in nisem razmisljala kot sedaj, mi je bilo to ok. Jaz v oddaljenem mestu, oce v rojstnem kraju, nisva se veliko videla in slisala, imela sem mir. Pred kaksnim letom pa mi je oce sporocil, da je kupil parcelo, od mojega kraja oddaljeno 10 minut z avtom, ter da se je preselil. Od takrat dalje me neprestano klice naj pridem tja da mu nevem kaj vse pomagam in delam tam, ces da on sam ne more, tudi ce je kaksna stvar ki bi jo naredil v 10 minutah, ko pa recem da nimam casa ali da ne morem je pa ves jezen zakaj mu lazem ter ali mi je tezko priti k njemu, ce pa ze grem in recem da imam cas do dolocene ure zanalasc zavlacuje in me zadrzuje tam in vedno najde se kup dodatnih stvari ki mu jih moram narediti ces da ce bi sam naredil bi predolgo delal. Nikoli pa me ne povabi brez da bi mu karkoli morala tam pomagati. Nikoli me sploh ne vprasa ali imam cas ter ali bi prisla nekaj pomagati, vedno recem da bom prisla oz. Da moram priti, ces da novi sosedje so prestari za to in da jih ne misli gledati tam. Tudi glede izbire sluzbe bi moralo biti po njegovo katero delo naj opravljam ter v katerem kraju naj bom zaposlena, saj karkoli recem vedno skritizira ces zakaj bi tam in tam delala in se vozila tako dalec (tudi ce je samo 15 min). Enako je pri partnerjih, nihce do sedaj mu ni bil vsec, vedno je vsakega kritiziral in grdo govoril o njih, tudi o sedanjem partnerju, a ga po vec letih zveze se ni spoznal, saj ne zelim poslusati njegovih neprimernih opazk. Glede izzivljanja v otrostvu nisva nikoli govorila, ga pa enostavno zaradi vsega tega nocem vec v svojem zivljenju, a nevem kako bi se na lep nacin oddaljila od njega, ter prekinila stike z njim, saj je zelo nasilna oseba in se bojim da bi mi se kdaj kaj naredil.?

Spoštovani, NayaNaya,

v svojem mladem življenju ste žal doživljali izjemno hudo psihično in fizično nasilje. Žal mi je, da ste izkusili toliko krutosti in stisk, ko ste bili kot nemočen otrok prepuščeni nasilnemu očetu. Ko so pristojne inštitucije odreagirale in prekinile to agonijo, ste lahko malo bolj svobodno zadihali in si vsaj malce oddahnili. Spodbudno je, da ste se odločili za študij in ste marsikaj naredili na sebi, da prepoznavate kaj vse nasilje je.

Vendar pa oče nadaljuje s svojim posesivnim, manipulativnim, izsiljevalskim načinom, ko si je načrtno našel parcelo blizu vas in vas skuša preko vsakodnevnih klicev, izgovorov iskanja pomoči, zbujanja občutkov krivde, strahu in izsiljevanja ponovno navezati nase in vas preko kritiziranja in vsiljevanja svojega prav prepričevati v to, da bi morali svoje življenje spet podrediti njegovim interesom. Spet si jemlje pravico odločati o vas, o vašem delu, času, partnerstvu in o odločitvah, ki so upravičeno samo vaše. Zelo vas razumem, da se želite umakniti njegovemu vsiljevanju in morda še hujšemu psihičnemu nasilju in popolnoma prekiniti stike z njim. Domnevam da bi ob tem potrebovali čim več opore in podpore. Verjetno bo šlo zelo težko brez dobrega načrta, strategije in strokovne pomoči, katero vam priporočam. Pametno bi bilo, da ne ostanete sami v takšnih situacijah in da se še dodatno psihično okrepite in poskrbite zase, kajti on se ni in se ne bo spremenil. Vi pa ste že spoznali in naredili marsikaj in se lahko še naprej odločate za odgovorno držo do sebe, saj so posledice nasilja dolgotrajne in segajo zelo globoko v osebnostno strukturo.

Niste napisali na kakšne načine ste si pomagali doslej oz. kako so vam pomagale strokovne inštitucije (csd, policija, različne vladne in nevladne inštitucije za preprečevanje nasilja, npr. Društvo za nenasilno komunikacijo, SOS telefon, Varne hiše, socialni zagovornik, spremstvo na inštitucije… ) ,ali ste se že udeleževali psihoterapije, svetovanj, terapevtskih skupin oz. skupin za samopomoč ipd. Toplo vam priporočam, da se vključite oz. si spet poiščete terapevtsko in drugo podporo. Glede na to, da se v zadnjih letih tematika preprečevanja nasilja in ukrepanje inštitucij izpopolnjuje in odnos do nasilja v družbi senzibilizira, vam svetujem, da se najprej dobro opremite z informacijami o možni pomoči, se povežete z inštitucijami ( npr. Društvo za nenasilno komunikacijo, Varna hiša), si okrepite socialno mrežo in se čim bolj opolnomočite. Morda bo potrebna selitev, menjava telefonskih številk, priimka, ključavnic itd., vendar s strategijo in pomočjo.

Ko se boste počutili dovolj okrepljeni v sebi in s podporo inštitucij, prijateljev, somišljenikov, partnerja in drugih za sabo, boste mnogo lažje postavili mejo očetovemu psihičnemu nasilju.

Vse dobro vam želim.

Ne vem kako zbežati iz pekla, ko te z zvijačo in naivnostjo shecajo nazaj – vsekakor pa ti želim veliko sreče.
P.s.
Pazi se t.i. “Future faking” npr. Da ti razlaga, pripoveduje in dopoveduje, kako se preseli k njemu, ker je vrtec, pa šola pa mirno okolje pa bo dober dedek otroku, ki ga še nimaš – potem pa boš morala finančno pomagati, pa te bo ven metal in kričal parazit, zgini in podobno… Pa zavoha, da premišljuješ o odhodu in jok, da si nehvaležna in moraš zanj skrbeti, pa kako boš imela nezaslužen “profit” če ostaneš… To vrtenje v spirali navzdol je psihično zelo ubijajoče in se ne neha (pri meni je že 30let in vsakič huje).

Res veliko sreče in psihične moči.

v tem primeru je samo ena rešitev, da takoj blokiraš njegovo cifro, še bolje zamenjaš telefon, prekineš vse stike, si ga izbrišeš iz glave in živiš naprej svoje življenje.
Če si bila žrtev kot otrok, res ni potrebno, da boš celo življenje njegova žrtev.