Psihično dotolčena- ne zmorem več
Pozdravljeni
Grem kar po točkah kajti drugače bi lahko pisala v nedogled.
Z partnerjem skupaj 22 let , otrok star 19 let . Partner je prvih nekaj let p”polagal” roko name ,sem že takrat želela nazaj k mojim staršem, vendar me je zmeraj zvlekel nazaj. Živiva v zgornjem nadstropju njegovih staršev hiše, oni so spodaj , oz njegova mama je več pri nas kot doli. Hodi poslušat in pametovat ter se vmešavat med naju. Skratka partner ima izpade vsak dan od jutra do jutra. Nimam mirne 1 minute dnevno. Ne smem imeti prijateljic, s tem je tudi preprečil, da bi sploh šla kam ven sama. Nimam nobenega imetja, kakor tudi ne telefona, še ko sem na internetu me nadzoruje in hodi mimo samo, da vidi kaj delam.Nimam denarja, ne službe, stisnil me je dobesedno v “kot”. Ne morem več, resnično ne morem več živeti tako, saj sem se psihično že prevečkrat dotolka in nekako zopet pobrala. Ampak to ni življenje, to je trpljenje vsak dan znova, nadzor tu in tam, 24 ur dnevno – zapor, toliko let. Ima epilepsijo , vendar že več let ni napadov, smili se mi , vendar ne morem več , ne zdržim več. Prosim pomagajte mi z nasveti. Kako do nekakšnega stanovanja oz samo sobice. Ne potrebujem veliko. Slišala sem za socialna stanovanja. Ali se ta plačujejo, glede na to da ne dobim več kot 45 € razlike oz pomoči. Za delo je zelo hudo saj imam zdr. probleme z hrbtenico. Vendar bi sprejela rade volje karkoli za preživetje, a je zopet bila tukaj njegova beseda zadnja. 🙁 🙁
Kam naj se obrnem? Nimam nikogar ostala sem resnično popolnoma sama, brez svojcev prijateljev.živim kot ptička v kletki, po kateri se udriha vsak dan. Sem iz Maribora.
Ojoj, priporočala bi ti da si na skrivaj brez da tvoj (psiho) dec kaj vidi, poiščeš stanovanje in rezerviraš. Potem, pa samo pojdi pa seveda z otrokom. Itak je pa že polnoleten, tako da ne bo sranja z stiki, ker je pač polnoleten in sam odloča kako in kaj. Verjetno se bosta devala glede premoženja, ampak če si v njegovi hiši tako ne bo toliko problema, kot če bi bila v *Vajini* hiši. Tašča pa … beda od babe, nimam kaj za reči.
Poišči stanovanje, vloži tožbo za ločitev, ker če ti zdaj nagaja, ti bo, ko se boš želela ločiti še toliko bolj, Samo ti bodi MOČNA IN TRDNA! Ne se zlomiti pred njem, magari se zapri v wc in se tam zjokaj, ne pa pred njim- ne mu dati takega zadovoljstva nikoli!!! Preveč te je zaje**** celo življenje, ni vreden tega!Ti si pa vredna več! Ko boš sama si boš lahko mirne duše poiskala prijateljico in karkoli že želela počela. Socilalna stanovanje mislim, da se ne plačujejo, če pa že pa bolj malo. Si pa tudi ti sama kriva za njegovo početje, ker si se mu pustila, pa brez zamire, ampak če bi se mu že takoj uprla in povedala kje imaš tvoje meje, bi vedel, tako te je pa lahko vrtel, da si sedaj brez dohodkov in vsega, in ima tako nad teboj še večji nadzor!:(
Ko se boš ločila, ti bo verjetno še kaj grozil in grozil s tem da ne bo podpisal ločitve, zato vloži tožbo za ločitev, dobi si odvetnika, brezplačno pravno pomoč- naj ti tukaj svetovalke povedo, kam se obrniti za brezplačno pravno pomoč. Ti samo vztrajaj, kljub njegovemu nagajanju in grožnjam in teženju, dovolj je bilo. On brez tebe ne more, zato te je zaprl v zapor, čim boš odšla pojdi za vedno in se ne vračaj NIKOLI VEČ!!!! Eno napako si že naredila, ne ponavljaj je!! Samo bodi trdna in močna in ne pusti se mu manipulirati! Vztrajaj pri svojem kljub temu, da ti bo on pri ločitvi nagajal.
(šele zdaj sem opazila, da si pisala partner in ne mož, mogoče sploh nista poročena, tako da če nista bo še toliko bolj lažje, ker se ne bo potrebno ukvarjati z ločitvijo in ostalim nevšečnostim, ki pridejo zraven, vem pa, da radi deci nagajajo, ko se ženske hočejo ločiti- ker so loleki, ki brez njih ne zmorejo.
Spoštovana!
V vašem sporočilu sem zaznala, kot da se opravičujete, ker želite oditi iz nasilnega odnosa. Partner vas je v teh 22 letih uspel dodobra napolniti z občutki krivde ter strahom, ki vas zadržuje pred tem, da bi si izborili svoj mir in svojo svobodo. Poleg tega pa tudi dejansko nimate najboljših pogojev, da zaživite na svojem, saj imate “zahvaljujoč” partnerju šibko socialno mrežo in ste (zaenkrat še) finančno odvisni od njega. Vendar tudi višina denarne socialne pomoči se bo spremenila, ko boste v svojem gospodinjstvu.
Glede na trenutno situacijo mislim, da bi bilo za vašo premostitev stiske ob prehodu v samostojno življenje najboljše, če se najprej obrnete na varno hišo ali materinski dom http://med.over.net/telefonske_stevilke/seznam_materinski_domovi_varne_hise.php , kjer bi našli varen kotiček ter pomoč in podporo pri urejanju vseh zadev.
Večje občine, kot je mariborska, oddajajo neprofitna stanovanja. Razpis je verjetno 1x letno. Liste prosilcev pa so ponavadi tako velike (pišem nasplošno, ne konkretno za Maribor), da je težko hitro priti do takšnega stanovanja. Vendar pa se na Občini kljub temu pozanimajte o postopku ter možnostih, in ko bo razpis oddajte vlogo. Tako boste vsaj na čakalni listi in boste imeli vsaj ob naslednjem razpisu boljše možnosti. Povprašate pa lahko tudi o možnosti najema nujnega bivalnega prostora. Pri tem bi bilo smiselno priložiti potrdilo CSD ali katere druge ustanove (lahko katera iz zgornjega linka, če bi preko svetovanja poznali vaš primer npr. Center za pomoč žrtvam kaznivih dejanj deluje tudi v Mariboru: http://www.papilot.si/index.php?option=com_content&task=view&id=25&Itemid=85) o vaši ogroženosti. Za nujni bivalni prostor ali neprofitno stanovanje lahko urejate tudi naknadno, če boste za prvi izhod izbrali varno hišo. So pa neprofitna stanovanja ter nujni bivalni prostori plačljivi, a ob odobreni subvenciji je lahko cena nizka.
Pošiljam vam le še pesem, ki naj vas napolni z neomajnostjo in pogumom za težak življenjski korak: http://www.youtube.com/watch?v=NbKNKfePCrs , madžarska pesem za evrovizijo:
“What About My Dreams
I always stood behind you always close
Stood by your side no matter what the cost
And I always was there for you when you called
Should I live all my life for only your cause
What about my life
What about my dreams
What about how I feel
What about my needs
I can’t hold back, I can’t go back, I must be free
What about how I feel
What about my life
I cant / hold back / no more
…
I / won’t go back / (I must be free)
I need to be /
All I can be. “
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Draga moja. tudi sama sem v istem košu. Ne boj se nihče ti ne bo pomagal, Sama se moraš znajti.Nekoč sem vprašala znanca policista, zakaj mi nihče ne more pomagati, pa mi je odgovoril”dosti manje dela je z žrtvami, ki so itak samo “žrtve”kot pa z nasilneži, oni se znajo zelo dobro izgovarjat in zagovarjat svoja početja. Oni itak niso nič krivi , krive smo me ženske ki smo preveč odvisne od naših ljubih mož. Po večletnem maltretiranju in životarjenju ob takšni “sreči “postanemo kot umazane cote. Ne poznamo več smeha, sreče, topline, zaupanja…Odvisne smo samo še od trenutka njegovega raspoloženja.Najpogosteje postanejo tudi naši otroci do nas mater nesramni in nespoštljivi. O posilstvih pa rajše ne bom govorila. Razumem Te ko praviš da si dotolčena in brez upanja. Dolgo časa mora minit da se boš pobrala. Počakaj na spomlad, takrat boš imela več volje in energije. Pa lep pozdravček ti pošiljm v tem upanju, da boš srečna najkasneje do poletja 2012.
@odprto Hvala iz srce za tvoj post, moram napisati, da je prišlo do fizičnega nasilja- pretepa, nad mano z njegove strani. In ja sem poklicala policijo, odpeljali so ga na psihiatrični oddelek vendar po 1 tednu je zopet doma. Dobil je apaurin in loquen , ne vem njegove diagnoze, vem samo da ta loquen dajejo bipolarnim in ljduem s shizofrenijo. Tresem se kot šiba na vodi, v sebi čutim strah in nemir, spim na kauču in spat grem šele zjutraj okoli 5-7 kajti pogled mi je uperjen v vrata njegove spalnice, še zmeraj imam pred očmi njegove izbuljene rdeče oči ko me je napadel.:((((( iščem stanovanje kot nora, sprašujem za inf. po sicialnem (vendar niso naklonjeni in prijazni kot bi človek pričakoval za pomoč človeku , in žrtvi, v sili 🙁 ) Molim vsak dan k bogu, da si najdem stanovanje za daljši čas (za stalno ), kar je pa tako prekleto težko brez vsega. :((((((((((
Pozdravljena, jaz sem tista, ki sem ti takrat prvi komentar napisala, škoda da se ni nič izboljšalo:(
Ampak zakaj pa ne zahtevaš prepoved približevanja, kolikor vem, se v tem primeru mora izseliti tudi nasilnež, tako je po zakonu, da zapusti stanovanje v navzočnosti policije..
Naj ti mogoče svetovalka bolj pove. VSO SREČO VSEM ŽENSKAM ŽRTVAM!
Naj se že končno v naši državi nekaj spremeni!
Pozdravljena!
Ukrepa prepovedi približevanja z izselitvijo nasilneža nisem predlagala zaradi tega, ker srčnaa biva v hiši njegovih staršev in se mi je zdelo vprašljivo, kako bo potem shajala z njimi. Lahko pa, da bi tudi to prišlo v poštev. Ali pa če ima možnost, da se preseli k svojim staršem in hkrati zaprosi za prepoved približevanja.
Draga Srčnaa, možnosti obstajajo… če ne drugega, lahko pokličete v Varno hišo Maribor: http://www.csd-mb.si/sl/page/view/VarnaHisa. Od tam pa si potem urejate stalnejšo nastanitev – kandidirate za neprofitno stanovanje. Nobena rešitev ni idealna in nobena odločitev za nov začetek ni lahka, a mislim, da se za občutek varnosti in svobode splača premagati vse strahove in prepreke, ki vas zadržujejo pri nasilnem možu.
Želim si, da boste lahko že zelo kmalu mirno zadihali, želim pa si tudi, da boste vztrajali pri tem, čeprav bodo mogoče pritiski, občutki izgubljenosti, nemoči, morda tudi krivde… 22 let “zapora” je dolga doba, to človeka na nek način zaznamuje. Na svobodo se bo potrebno zopet navaditi. Podpora je zato dobrodošla in varna hiša vam poleg strokovnega svetovanja nudi tudi podporo ostalih stanovalk, ki so šle skozi podobno izkušnjo. Vaše življenje je v vaših rokah, čeprav sami morda nimate tega občutka. Naj vam bo škoda vsakega nadaljnjega dneva, ki bi ga še preživeli v strahu in trepetu.
Kakorkoli se boste že odločili, vas lepo pozdravljam in vam želim veliko notranje moči in poguma za nadaljnje preizkušnje!
Jana Metelko, dipl,soc,del
Samo tega mu ne verjet da je “bolan”.Na psihiatriji podpirajo takšne bolnike in zaničujejo žrtves češ , slabo otroštvo, stroga mati in ne vem kaj še. Partnerke pa smo tiste ki jih moramo razumet in jim kao pomagat. bla, bla, .. Bodi pametna pa spokaj v varno hišo čim prej.stvari se vedno nekako uredijo, tako pa če boš vstrajala, te lahko še ubije.Vverjetno je res z njim nekaj narobe ali pa te ne ljubi več. Bolje je , da se vmakneš iz takšnega razmerja ki ne prinaša nič pozitivnega kot pa da vstrajaš v njem.Pozdravček.
… to … natančno to je res in v tem se prepoznam – čisto in popolnoma …
Koliko poti sem naredila, koliko vrat odprla, kolikokrat odpustila, kolikokrat začela znova in znova … se “še bolj potrudila” … na koncu je pa res tako: “ne poznamo več smeha, sreče, topline, zaupanja”, “naši otroci do nas mater nesramni in nespoštljivi” …. se to sploh še da popraviti?
Ne ! Nekoč , ko boš sama hotela v svoji glavi uredit stvari. To mislim predvsem na to, da ko boš zbrala toliko poguma in moči v sebi , takrat boš odšla. Ni važno kam, enostavno boš odšla. Ne boj se tistega življenja tam zunaj : SAMO lepše je lahko. Probaj svojo žalost zamotiti z branjem knjig o osebnostni rasti. Poskusi, videla boš da pomaga. Srečno.
srčnaa, jaz sem tudi iz bližine Maribora, z isto izkušnjo fizičnega nasilja konec lanskega leta, s tem, da sem zelo zadovoljna z delom policije in CSD. Če želiš pogovor, mislim, da ti lahko dam tudi kak dober nasvet, lahko sva si v oporo – piši mi na [email protected]
LP