psihični kirurg

Pozdravljeni,

zanime me če kdo pozna psihičnega kirurga Joaa de Deus iz Brazilije? Ima kdo kakšne izkušnje z njim? Kdo organizira potovanje k njemu oz. kako lahko prideš do njega? Namreč otrok ima težko obliko hemofilije in bi ga rada odpeljala k njemu na zdravljenje.
Hvala za odgovor!
Lp,S

Draga Enja!

Poznam osebo, po kateri sprašuješ. Možkar si je nadel ime »João Teixeira de Faria« ali kar »”João de Deus” (John of God ali Božji Janez ). Živi in dela v »Casa de Dom Inacio« ( hiša sv. Ignacija ) v Abadiánii, v osrednjem delu Brazilije. Bojda je pomagal že tisočerim ljudem, da so »čudežno« ozdraveli od bolezni, kot so rak, AIDS, paraplegija, slepota in od mnogih drugih, »neozdravljivih« bolezni. Potuje tudi po svetu, predvsem po ZDA, kjer nudi svoje »usluge« lahkovernim in pomoči potrebnim.

V vseh obdobjih so se na različnih koncih sveta pojavljali čudodelniki, ki so, za velik denar, »delali čudeže«. Iz ljudi so izvabljali ( in še izvabljajo ) tudi poslednji cent njihovega pemoženja, da bi jih » ozdravili neozdravljivega «. Saj ni treba tako daleč. Že kar pri nas, na Brezjah, je velika cerkev, postavljena v čast Marije Pomočnice, v kateri je oltar in če se sprehodiš nekajkrat okoli njega po kolenih, bojda ozdraviš. Pred leti je bilo moderno hoditi v bližino Kamnika, kjer tudi obstaja podoben kraj. Pa veliko število »čudežnih bioenergetikov«, od Kranjske gore do Glažute pri Kočevju, čudežne vode iz izvira pri nekem jezeri v Prekmurju itd. itd. Zelo v modi so potovanja v Indijo, v deželo Putaparti, kjer tudi živi in dela eden takih »čudežnih« ljudi.

Ne bi rad jemal tvojega upanja in vere, s katerim skušaš pomagati svojemu sinu iz te redke in težke bolezni. Vendar, draga Enja, preden ti poberejo ves denar ljudje sumljivega slovesa, ki uporabljajo znanstveno nedokazane metode, ki največkrat delujejo na principu »placebo efekta«, si kupi knjigo » TEČAJ ČUDEŽEV «. V njej je opisano sporočilo, kaj čudeži so. Ko boš pričela verjeti v te »čudeže«, potem bodo morda tudi tile, ki jih opisujem, delovali.

V principu gre za preprosto in globoko verovanje, ki v človeškem organizmu sproži niz procesov, v katerih se izločajo določene skupine hormonov in encimov v enormnih količinah, ki v redkih primerih pomagajo k »čudežni ozdravitvi«.

Če bi bilo vse to tako, kot te »farbajo«, potem bi danes še imeli Tita, Drnovška, papeža Janeza Pavla in še marsikatero osebnost, ki je gotovo imela več in si je lahko privoščila več od tebe. Pa so bili tudi vsi ti ljudje minljivi, ker je človek minljiv in ker čudeži obstajajo drugje, ne pa tam, kjer jih ti iščeš. Želel bi te obraniti razočaranja po tem, ko ti bodo vsi ti »čudodelniki« pobrali ves denar, ti pa boš zamudila priložnost, da bi dovolila sodobni medicini, ki je prav na področju, ki ga v svojem vprašanju omenjaš, naredila ogromen korak naprej v zadnjih 20 letih. Veš, morda nam je Najvišji res naklonil kakšnega od samozvanih »mesij«, čeprav sam menim, da so le produkt neke tržne niše, prav gotovo pa nam je naklonil sodobno medicinsko znanost. Z zaupanjem in enako mero globoke vere v sodobno medicinsko znanost boš zanesljivo prišla do cilja preje, kot s temi kljukci.

Pisal sem že o moči alternativne in komplementarne, ter, če hočeš, suplementarne medicine in lahko si to prebereš v sestavkih pod to temo ali pod temo Tradicionalna kitajska medicina, sam sem se seznanil z mnogimi postopki in tehnikami in vem, da so mnoge od njih uspešne. Tudi v čudeže verjamem. Vendar ne v take, ko paraplegiki shodijo in se patološko spremenjene celice nenadoma spremenijo v zdrave. Verjamem v čudeže, ki so opisani v knjigi, ki ti jo priporočam.

Čudež, veš, je prav človeško življenje, čudež je kokošje jajce, čudež je ljubezen matere do otroka, čudež je jutranja zarja in nasmeh na otroškem obrazu, vse te Božje stvaritve, od Stvarjenja sveta dalje. Od tu dalje se vse odvija po Božanskem načrtu. Prav vera v to, čemur Mati Tereza pravi »Veruj, da se v vsakem trenutku nahajaš prav tam, kjer moraš biti in moč te vere te bo odrešila!«, ustvarja čudeže……

Dober dan g. Igor,

ob branju vašega odgovora sem naletel na “čudodelnika” iz Putapartija.
Ste mislili na Sai Babo ?
Prebral sem knjigo B.Gorenca Sai Baba mit ali resničnost ,
mnogokrat sem se pogovarjal z našo znanko, ki vsako leto potuje v Putaparti
in še vedno si nisem na jasnem kdo je Sai Baba ?
Ali bi mi lahko predstavil vaše mnenje ?
Za odogovor se vam že vnaprej zahvaljujem

LP Jernej

Spoštovani Jernej!

Ko me vabiš, naj podam svoje mnenje o Njegovi visokosti, Satyi Sai Babi, me sililiš, da bi moral soditi. V življenju sem se naučil, da ne smemo soditi, ker ne poznamo resnice. Vse naše resnice so tako subjektivne in relativne, da so tako zeloooo daleč od absolutne resnice, ki jo pozna le Najvišji, da bi bilo res neumestno to početi. Prebral si Gorenčevo knjigo, preberi si še kaj, jaz ne nameravam soditi niti v mislih.

Drugo pa seveda je, če vas kdaj opozarjam na sum zlorabe zaupanja ljudi, na sum zlorabe verovanja, bolezenskega stanja itd. Tedaj le želim, da ste previdni in si pridobite čim več drugih informacij, preden se podate na dolgo potovanje……………..

Pozdravljeni Igor!

Kaj ste imeli v mislih pod sumi zlorabe zaupanja, na katere želite opozarjati?
Strinjam se z vami, da je potrebno pridobiti in deliti čim več informacij o duhovnih učiteljih, njihovih praksah in delovanju.

LP,
Metka

Deaga Metka!

Kaj pa ti misliš, da sem imel jaz v mislih? Si tudi ti že kdaj zaznala takšen, morda celo opravičen ali celo utemeljen sum? Te je kdaj zmotila kakšna dejavnost kakšne inštitucije, v katero ljudje, brez pridržkov, verjamejo? Jaz imam kar nekaj teh sumov, pa jih bom zadržal in že preje opisanih razlogov, ker kdo pa sem jaz, da sodim????

Se pa strinjam, da si je treba izmenjati čim več informacij o duhovnih učiteljih in njihovih praksah in delovanju. Ko bom imel kaj pametnega za povedat spet o praksh in dejanjih, se bom oglasil. Sicer pa si mora konkretno mnenje ustvariti vsak sam. Res ni nihče od nas tu, da bi sodil.

moje mnenje (in ne sodba) 😉
prepričana sem, da je izražanje lastnega mnenja povsem drugo kot sojenje. in če nas kdo po njem povpraša, se pač svobodno odločimo, ali mu ga povemo ali pač ne. strinjam se, da bi morale biti sodbe izgnane- le kdo si drzne lastiti absolutno vedenje, poznavanje absolutne resnice?? (razen politikov, še posebej v predvolilnih bitkah).
mimdrve: a je v planu kak klepetalnik/piknik/whatever tegale foruma? morda bi bilo pa fletno…

No, posledica misli je mnenje, ki je rezultat miselnega procesa. In obsojanje ali sodba nastane v mislih, se izraža z mnenji in šele v skrajni konsekvenci dobi spet karakter izrečene obsodbe. Ergo je sodba že v zametku misli in prav tega bi se bilo treba, po kozmičnih zakonih, izogibati. Prepustimo to tistemu, ki pozna absolutno resnico…..

S politiko se ljudje z visoko stopnjo zavesti ne ukvarjajo, kot se z njo tudi ne ukvarjajo ljudje na svoji poti duhovne rasti, zato ne bom pisal niti o politikih, niti o predvolilnih bitkah.

Glede pobude za piknik-klepetalnik s tegale področja pa vem, da pripravljajo neko dnevno meditacijo 25. junija na Podpeškem jezeru. Šlo naj bi za čiščenje čustvene posode. Vse ostale pobude pa naslovite na Primoža, on je šef……..

Mene pa zanima, kakšna je razlika med komplementarno in suplementarno medicino oz. kaj je sploh suplementarna medicina.
lp

Pri komplementarnih stvareh nekaj nadomeščaš. Recimo s komplementarnimi zdravili zamenjuješ generična zdravila, z TKM zamenjuješ sodobno medicino itd.
S suplementarnimi stvarmi dopolnjuješ nekaj, recimo štrudelj ni popoln, če ni posut s sladkorjem, žena dopolnjuje moža itd., kot tudi suplementarna medicina dopolnjuje, recimo uradno. Kaj to pomeni? Uradna medicina ti predpiše antibiotik, suplementarna ti pomaga presnoviti ga in odstraniti škodljive posledice, pomaga z razlagami, ki jih sodobna medicina ne pozna, ne priznava, ne raziskuje itd…

Je sedaj bolj jasno?

Govorim zgolj iz osebne izkušnje. Theta-healing je meni življenje postavil na glavo. Lahko se pozanimate, zgubiti nimate ničesar.

Ko sem sama pred skoraj dvemi desetletji prvič brala o Sai Babi, sem bila čisto navdušena. Ampak takrat sem bila še zelo naivna. Verjela sem praktično v vse.

No, ampak, če takrat še ni bilo ne te enciklopedije: http://en.wikipedia.org/wiki/Sathya_Sai_Baba – sploh pa ne zapisov o vseh vrst zlorabah in prevarah. Jaz osebno si ne želim zatiskati oči pred resnico, samo zato, ker želim verjeti v nekaj več …

To, da verjamem v nekatere fenomene, zame še ne pomeni, da moram verjeti vsakemu, ki trdi, da jih je sposoben.

Saj popolnoma razumem vse napisano, ampak vseeno me je zmotilo, da ne želite podati osebnega mnenja, ko pa ga več kot očitno imate.

Pa me vseeno bega … Sodba? Je sodba le nekaj negativnega. Kaj pa, če sem absolutno in nekritično navdušena nad Sai Babo, pa še drugim ‘težim’ s tem svojim navdušenjem in jih vsiljujem isti pogled nanj in nočem videti nobene kritike. Ni to, čeprav je videti ekstremno pozitivno, tudi sodba? Je sodba samo to ekstremno + ali -?

Meni se je na hitro zdelo sodba tudi to: Ne bom sodil! Stvar je tako vprašljiva, da se bom distanciral in se sploh ne bom s tem bodel. Da se ne umažem s sodbo! Ampak a ni tudi to po svoje sodba? Stvar je čudna, pa pač raje ne bom …?

Če npr. pogledam tale posnetek:

http://www.metacafe.com/watch/1071586/indian_sai_babas_secrets/

… je to, da me je razjezil, že sodba?

No, saj, drži, da ne vem zagotovo, če je pristen, če ni zmontiran, če je le izgledalo kot da … ampak nek vtis, dvom pa sproži. Pa o tem lahko govorim, čeprav dokončne odločitve (sodbe) nisem sprejela, ker ne vem zagotovo. Nisem pa več popolnoma nekritična!

Malo filozofiram, ampak nočem s tem nič slabega. Res me zanima ta dilema okoli tega, kaj je že sodba (pa mogoče sem tudi malo razburjena na to temo, ker sem ravno včeraj nekaj stvari našla na netu na to temo, ki so me razburile).

Draga ne-dam-se,

lahko bi te zavrnil z odgovorom, da tisoč modrecev ne more odgovoriti na neumno vprašanje, pa te ne bom, kot tudi mene ni zavrnil spoštovani pater Polokarp pred mnogimi mnogimi leti ( vsaj 45 let je tega ), ko sem pričenjal s svojim iskanjem. Dvom je huda stvar, ki razjeda um in postavlja dušo pred preiskušnjo. Dvomiti v nekaj, kar se ne da dokazati, je obremenjujoče. Spomnim se svojega obiska v CERN-u v Ženevi. Tam so investirali milijarde in milijarde dolarjev v projekt, ki traja že več, kot dve desetletji, da bi dokazali, da je energijo mogoče materializirati. V atomskem pospeševalniku so dosegli nasproten dokaz. Nekaj, kar je bilo zapisanega že pred tisočletji. “Veliko pok” je bil začetek Stvarjenja.

Kje je povezava med Velikim pokom in Sai Babo? Oz., kaj je sodba? Začniva najprej pri sodbi in vzemiva čisto preprost primer iz vsakdanjega življenja. Človek je moral, ko ni bil več sam in, ko so se na njegovem otoku pojavili še drugi ljudje, odločiti za neke dogovore, norme, po katerih se bodo ljudje na tem določenem otoku obnašali, da bi lahko živeli skupaj in ne motili eden drugega. Dogovorili so se, recimo, da bodo vozili po desni. Brez tega dogovora bi se kar naprej zaletavali in življenje bi bilo res nemogoče. Dogovorili so se o mnogih malih in velikih stvareh, ki zadevajo skupno bivanje. Recimo, za katerim grmom bodo opravljali potrebo, da ne bo vse okolica onesnažena itd. itd. Te norme so ljudje kasneje imenovali “zakon”. Sam zakon, brez sankcioniranja kršitev, seveda ne služi ničemer, ker vsi ljudje nimajo tako visoke zavesti, da bi kar sami od sebe spoštovali zakone. In spomnili so se tudi kazni za kršenje zakonov. S tem so skupno življenje naredili kolikor toliko znosno.

Danes, ob upoštevanju Rimskega porava, vemo, kako se zakoni postavljajo, kako se izvršujejo pa tudi, kako sodimo o tem, če se nekdo ni držal zakona. Vsi vemo veliko povedati o tem, kako brezpraven je bil, recimo, Turški sistem, ko Turki še niso imeli Atatürka in sekularne države. Ivo Andrić je pisal o tem, kako ” kadija te tuži, kadija te sudi”. Torej je bil v tistem sistemu vrhovni vazalov uradnik vse v enem – tožnik in sodnik. Sodobno pravo temelji na osnovah Rimskega prava in zato se oblast deli na zakonodajno, izvršno in sodno.

Ko prekršiš zakon, te zaloti policija, ki poda ovadbo tožilstvu, le to pa občajno, po uradni dolžnosti, pripravi proti tebi obtožnico. Govorila bova o primeru, ki se preganja po urdani dolžnosti, saj obstaja veliko primerov, ki jih lahko preganjaš le sama z zasebno tožbo, pa taki primeri, ki so obsodljivi že vneprej ( nekateri prometni prekrški recimo ) itd. Torej policija ugotovi, da obstaja utemeljen sum, da si kršila zakon. Tožilstvo zbere dokaze o tem, da si kršila zakon in jih, skupaj z obtožnico, preda sodišču. Sodišče te pokliče, ti pove, da je tožilstvo na osnovi policijske ovadbe proti tebi vložilo obtožnico in te pozove, da odgovoriš na obtožbo ter se izjasniš za krivo ali nedolžno. Razpiše narok za glavno obravnavo in na njej tožilec izvede vse dokaze, s katerimi te bremeni obtožnica. Vsak obtoženi ima pravico do poštene obrambe, zato se ti seveda, s pomočjo svojega odvetnika, ki ve, kako se stvarem streže, izvedeš vse nasprotne dokaze, v kolikor meniš, da si nedolžna. Vzemiva idealen primer, ko se zadeva ne vleče leta in leta. Tožilstvo je izvedlo torej vse dokaze, ti si izvedla vse dokaze, morda sta tožilec ali ti celo zahtevala kakšno izvedensko mnenje, ampak na koncu je na strani sodišča odločitev, da te proglasi za krivo ali nedolžno ( v anglosaškem pravu malce drugače, v principu pa dokaj podobno ). Ampak sodnik ni nikoli sam. Celo na sodišču obstaja senat, ki je, recimo, sestavljan na prvi stopnji, iz dve sodnikov porotnikov, ki sta običajno laika in predsednikom senata, ki je usposobljeni in voljeni sodnik. Na podlagi izvedenih dokazov te sodišče proglasi za krivo ali nedolžno in v primeru, če si kriva, te v skladu z zakonom tudi kaznuje, saj zakon za vsako kršitev posebej določa minimalno in maksimalno kazen.

Četudi sta tožilstvo in ti izvedli vse dokaze, običajno nihče ni zadovoljen. Tožilstvo in ti imata še vedno možnost pritožbe na inštančno sodiđšče, ker ocenjujeta, da senat ni pravilno presodil. Vključi se senat inštance, ki primer lahko zavrne ali o njem razpravlja, ga vrne v ponovno sojenje itd. itd. Tirej, toliko postopkov pri ugotavljanju preproste krivde, ali je, recimo, nekdo ukradel kolo ali ne. Si ga je morda samo sposodil? Je bil njegov namen dober, ker je s tem, ko je ukradel kolo rešil življenje, ali je bil namen slab, ker ga je hotel prodati in si pridobiti premožensko korist. Resnico je torej skušalo ugotavljati ogromno ljudi, izvedencev, ogromno dokazov pro in kontra in na koncu, ko je sodišče mislilo, da ima dovolj dokazov za tvojo krivdo, izreče sodbo. Pogosto sodiščle ne izreče sodbe, ker oceni, da nima dovolj dokazov.

Kaj ti skušam povedati v svoji besedni poluciji? Resnica je relativna. 100 ljudi vidi istega človeka. Ko pa skušaš zbrati opis tega človeka, boš dobila 100 različnih opisov. Vsakdo je gledal človeka iz svojega zornega kota, obremenjen z vsemi svojimi lastnostmi, predsodki, travmami…

Sodbo lahko izreče le tisti, ki vidi “kompleksno” resnico ali, kot jo imenujemo, absolutno resnico. Sodnik na sodišču, recimo, je bil prepričan, da mu je predstavljenih dovolj dokazov o tvoji krivd in te obsodi, čeprav mu je jasno, da ne ve vsega in verjetno nikoli ne bo vedel vsega. In jaz, kvantum v vesolju, omejen na svojih 5 omejenih dimenzij, naj sodim o Stvarstvu?

Tisočletja ljudje dokazujejo, da je bil Jezus Kristus le mit in da sploh ni živel. Eno takih del sem objavil tudi tu. Druga stran spet tisočletja dokazuje, kao je Kristus živel in kako je bil Božji sin in Mesija. Buda je lahko le legenda, recimo po Hesseju. Prav lahko pa popolna resnica. Ali nekaj vmes???? Milijoni ljudi vsako leto obiščejo Putaparti. Vstajajo ob 4. uri zjutraj, da lahko na daleč vidijo Sai Babo in molijo z njim, ker so prepričani, da je sodobni Mesija, Božji odposlanec, ki je prinesel nova sporočila Najvišjega. Čudodelnik, ki zdravi. In ljudje se res počutijo bolje, so srečni, zadovoljni. In v Putapartijo, zadnji rupi na svetu, so zrasle šole, univerze, bolnišnice, ogromen tempelj, ašrami… 400 km brezpotij, da iz Bangaloreja, edino povezavo s civilizacijo, prideš do te oaze sreče, kjer reveži lahko hodijo v šolo, študirajo, imajo zdravstveno oskrbo in molijo, seveda molijo. In nič kaj socialistično ne zavidajo Sai Babi njegovih Rolls Roycev.

Tale film, za katerega delaš reklamo, sem videl pred mnogo leti. Danes je Sai Baba star, ne hodi več med ljudi. Ampak ljudje še vedno hodijo tja, kot hodijo v Vatikan, Jeruzalem, Meko….

Da ne bom predolg ( že sedaj sem več, kot dolg ), ti v prilogi temu sestavku pošiljam razmišljanje o tem, če Bog je. Morda ti bo potem jasno, zakaj nočem izreči svoje sodbe, čeprav seveda imam svoje mnenje, skoraj o vse stvareh, saj sem razmušljujoč človek, kot ti. Zavedam pa se relativnosti svoje resnice, zato z njo nočem nikogar obremenjevat. Pa morda tudi zato, ker vsak dan srečam preveč ljudi, ki nas vse obremenjujejo s svojimi resnicami, ustvarjajo zmedo, nerazpoloženje in še mnogo hujše stvari, namesto, da bi to obdržali zase in verjeli, da so enostavno del Božanskega načrta, da so vedno točno tam, kjer morajo biti in da vera v to šele odveže človeka njegove relativnosti.

Kaj ti bo moja resnica? Ali moje mnenje, kot temu rečeš?. Ali je pomembnejše, če Sai Baba zdrobi med prsti košček krede, ali je bolj pomembno, da od tega tisti, ki to dobi, ozdravi? Preberi si sestavek v prilogi, pa ti bo resnica morda bolj jasna.

Naj te razsvetli Luč, Ljubezen in Radost!

Igor

No, hm … hvala za ta res izčrpen odgovor.

In hvala, da niste izgubili potrpljenje z mano in mojimi ‘vprašanji’ (čeprav se mi zdi, da je šlo za las 😉 … naj v svoj zagovor povem samo, da sem filmček, ki ste ga vi gledali že pred leti, sama videla šele pred nekaj dnevi. In ja, res je že star posnetek, a prav zato se mi zdi tako neverjetno vse skupaj: ko sem pred desetletji prvič slišala za Sai Babo, je bilo vse tako fenomenalno, je pa po svoje čudno, da me je tako hitro minilo zanimanje zanj (pa mene vse ‘takšno’ drugače strašno zanima) … mogoče si domišljam, ampak zdaj se mi zdi to (da me je skoraj takoj minilo zanimanje zanj) precej manj čudno. Ampak pustimo to …

Kaj mi bo vaše mnenje? Vaša resnica? Včeraj sem še hotela videti, slišati, vsaj brati koga, ki bi se razjezil nad ‘slišanim’ (pa je to s kredo tisto, kar me še najmanj jezi, res!), ker sem bila v takem stanju včeraj pač jaz … Je pa res: kaj bi to k čemu sploh doprineslo? Mogoče le začasno olajšanje. Potem pa bi naslednji trenutek tako in tako našla kakšno drugo novico, mogoče tokrat na kakšnem drugem portalu o …

Torej, kaj mi bo vaše mnenje? … no, ta trenutek je najmanj to, da mi dajete misliti s svojim mnenjem, ki ga imate o tem, kaj je sodba. Ker res! Kaj mi sploh bo ta moja sodba? In na trenutke se mi zdi vaš odziv na to, kar mene trenutno še vedno jezi, vendarle bolj moder od mojega. Pa saj malo moram še prekuhat tole …

Tako da: po moje imam že samo ta trenutek kar veliko od vašega mnenja. Hvala.

Dragi Igro, fantastično!

Moram priznati, da se bom velikokrat ponavljal tvoje besede o sodbi, saj vsmu navkljub ne morem, da ne bi skušal soditi. To je aroganca, katere se skušam znebiti, pa mi še ne uspeva – a upam, da mi bo.

Na forumu o filmih sem že priporočal tale film, toda ta tema je veliko primernejša od tistega foruma. Priporočam ogled filma: The Man From Earth. Predvsem so mi zanimivi odzivi prijateljev, ki poslušajo glavni lik v filmu, ko ta pove za svojo skrivnost.

Drugače pa o verovanjih, dvomih in kaj komu pomaga…
Ne bom pozabil svojega potovanja v Egipt. Mislim, da smo vsi v naši naključno skupaj nametani skupini, ki je šla zgolj na oddih preko turistične agencije, Egipt doživeli malce drugače kot smo si predstavljali.
Poanta moje zgodbe (de ne dolgovezim preveč) pa je bila v ženski, ki je želela ostati skeptik. V nekem trenutku, som vsi v skupini imeli nekaj, čemur bi lahko rekli blaga nadnaravna izkušnja. Bili smo začudeni, veseli, prestrašeni… nad tem, kar se je zgodilo, vendar me je fascinirala reakcije te ženske. Ni hotela priznati. Ni hotela priznati sebi, drugim… in je še posebej smešila svojega moža in sina, katera res nista imela razlogov, da bi ji lagala.
Kako smo vsi vedeli, da ni hotela priznati – in ne da res ni čutila?
Od tega, da smo bili zraven, ko se je zgodilo in videli, da je imela enako reakcijo kot ostali, do tega, da ko je govorila o tem, se ji je v očeh videl paničen strah.
Osebno sem prepričan in mislim, da se ne motim, da stvari ni razumela in je zato hotela prepričati sebe, da se ni zgodilo. Se pravi se je “kot pijanec plota” držala svojega v naprej pripravljenega mnenja in kdorkoli bi imel drugačno mnenje, bi ji spodnesel njeno oporo.
Nekateri ljudje včasih preprosto ne želijo(želimo) verjeti in zato skušamo spodkopati to, v kar verjamejo drugi, da bi bilo lažje ostati pri v naprej pripravljenem (mogoče celo od drugih prevzetem) mnenju.

Se opravičujem, če to ne sodi v tale forum – lahko mirno tudi zbrišete 🙂

Optimist, če mi dovoliš malo razmišljati o tem, kar si napisal:

Gospa, o kateri govoriš očitno v danem trenutku ni bila sposobna sprejeti dejstva, da se je zgodilo nekaj, kar je v nasprotju z njenimi prepričanji. In prepričanj (kakršnakoli ta že so) se oklepamo, ker se nam tako zdi ta svet bolj varen in obvladljiv. Če je bila izkušnja še malce strašljiva (kar sploh ni nujno, saj je za skeptika strašljivo že to, da je v življenju morda res kaj več od tega kar vidi s prostim očesom) pa po svoje razumljivo (čeprav za druge nadležno), da je skušala izkušnjo zanikati. In ker zaradi množice očividcev to ni šlo tako zlahka, je bila v svojem prepričanju in zanikanju še invazivna …

Takšno trmasto oklepanje osebnih prepričanj najdemo praktično na vseh področjih življenja, ne le področju verovanja in skepse – in ne vem kdo je že to rekel, ampak menda bi bilo ‘lažje razcepiti atom kot uničiti predsodek’ (ki je pravzaprav sodba, ne?). No, ni pa to tudi nemogoče …

Jaz osebno sem imela diametralno nasprotne, a hkrati tako podobne težave kot gospa o kateri je govora. Sem (bila) njeno nasprotje – še posebno v preteklosti sem verjela v vse ‘nenavadno’ in v še tako za lase privlečeno zgodbo vsakogar. Potem pa počasi le začneš prebirati zrno od plevela. In plevela je na tem področju kar precej. Ampak do danes niti slučajno nisem postala skeptik (se mi je preveč tega osebno zgodilo …), si pa malce zdrave skepse vsake toliko dovolim. Ker, res ni vse zlato, kar se sveti.

In mogoče, se je medtem kaj spremenilo tudi s prepričanji te gospe: morda potrebuje le več časa (lahko tudi leta), da sprejme, da se spremeni njen notranji ustroj, da modificira (če že ne spremeni) svoja prepričanja … Ne vem, samo glasno razmišljam …

Priznam, da nisem ohranil stikov z ostalimi člani iz skupine, saj se pred potovanjem nismo poznali in tudi med potovanjem smo se šele začeli spoznavati, ko se je bilo potrebno raziti, tako da je seveda možno, da je gospa spremenila mnenje.

Tudi jaz jo lahko razumem, vendar se mi zdi, da je na svetu preveč takšnih ljudi, ki s tem, ko sami ne želijo verjeti “okužijo” druge.

Ona je morda res spremenila svoje mnenje, toda kaj lahko se zgodi, da je med tem marsikoga prepričala, ali pa huje, s posmehom dosegla, da je oseba začela dvomiti vase, da res ni ničesar, kar bi bilo izven trenutno s splošnim znanjem pojasnjenega. To splošno znanje pa se dejansko tudi spreminja iz trenutka v trenutek…

Še petnajst let nazaj, ko sem ravno končeval osnovno šolo, sem se skušal z določenimi učiteljicami pogovarjati o problemu ozonske luknje, ker smo pač govorili o gospodarstvu, vplivu gospodarstva na okolje itd. Pa so se mi vsi (sošolci in različni učitelji/učiteljice) smejali, saj še nikdar niso slišala za ta pojav in tudi niso ravno vedeli kaj je ozon. Dandanes je to (zlasti vsako poletje, preden se gremo sončiti) nekaj, o čemer se prosto govori, brez da bi ljudje dejansko kaj več vedeli o ozonu ali ozonski luknji. Samo dovoljkrat slišijo o tem in vidijo, da drugi ljudje tako kot oni sprejemajo to za gotovo dejstvo.

Tako je pač s tem, kaj sprejmemo in v kaj verjamemo. Toda v danem trenutku lahko en sam skeptik sproži ogromen plaz dvoma, tako kot lahkov drugem trenutku en sam človek s prepričanjem navduši maso ljudi.

Lahko pa o tem še kaj debatirava – mi lahko pošlješ E-mail (saj je naslov v mojem profilu), da ne bova preveč prostora na forumu zavzela 🙂

… se strinjam, ampak kot je g. Igor povedal tudi v svojem sestavku o sodbi: Kdo ve, kakšno vlogo pravzaprav igrajo v tem stvarstvu tudi oni – vsi ti skeptiki?

Tiste, ki jih skepsa drugih prekucne v zanikanje fenomena ali vsaj dvom, so bili tako in tako že z eno nogo na tem, ostale pa tudi najbolj bister in učen skeptik ne bo premaknil niti za ped – nasprotno, kvečjemu še utrdil jih bo – zaradi njegovih dvomov in argumentov bodo morda še malo prevetrili in sčistili svoja prepričanja (podkrepljena z izvirnimi izkušnjami) … ni to po svoje čisto ok?

In ja, je žalostna tvoja anekdota glede osveščenosti ljudi o ozonskih luknjah: se tudi jaz spomnim, ko sem še v Oš brala o učinkih globalnega segrevanja, pa o topljenju ledenikov, ozonski luknji … in to v ‘otroškem’ Politikinem zabavniku … ampak sem takrat mislila: če o tem že tukaj pišejo in če to zdaj vem že jaz, bodo odrasli (ki so menda bolj ‘pametni’) verjetno kaj ukrenili, da se vse to ne bo več dogajalo. No, dve desetletji kasneje je ta tematika na naslovnicah večine vseh ‘odraslih’ časopisov, pa se še vedno nič konkretnega ne premakne …

Po moje več slabega od dvoma in skepse prinašajo apatija, otopelost, brezbrižnost ljudi …