Lep pozdrav vsem na forumu.
Kar čudim se napadom nekaterih članov tega foruma ki bi naj bil v neko pomoč oz. vsaj dajanje smernic nam, ki smo v stiski oz. nam ki bi radi pomagali bližnjim…
V stiski sem ker je prihodnost zelo negotova in ker imam rad to punco, pa čeprav je komaj dva meseca preteklo odkar sem z njo.
Res je da sem prikril nekaj podatkov ker če bi prišel na plano z še nekaterimi, obstaja možnost da bi se dotična oseba prepoznala in ne vem kako bi odreagirala…
Prebral sem odgovor g. Boštjana in vsak dan razmišljam o njem…
Punca je odšla od doma pri 15 letih v LJ v gimnazijo…Po gimnaziji je nadaljevala še študij do diplome…Med in po tem se je preživljala s štipendijo, inštrukcijami ipd…
Po mojem mnenju otrok pri 15 letih še ni psihično zrel za tako velike korake ( ne trdim da je edina ki je šla ) a nismo vsi isti in ne prenašamo vsi enkao pritiskov življenja…
Na ta forum sem se obrnil zato da bi našel neko “pot”, po kateri bi jo pripravil do tega da vsaj začne razmišljati v smer o pomoči…Sem ji parkrat omenil da ni ok in odvrne da ni bolana in da je naj ne delam bolano… Jo razumem, kateri alkoholik oz. odvisnik je že kdaj priznal da ima težave..In ne, ne enačim je z njimi..
Ona pravi da s samopoškodovanjem premaguje stres in notranje napetosti…Da se drugače ne more pomiriti. Verjamem da bi bilo lažje če bi lahko bil z njo vsak dan da bi jo objel, potolažil ko ima te misli a zaradi razdalje to ni mogoče.
Ji pa vedno govorim da je ne obsojam, da sem tu zaradi nje, da ji prisluhnem in da ji pomagam…
Skrbi me tudi toplo-hladen odnos na trenutke….Zjutraj vse super, ok, pop oz. zvečer lahko čakam na odgovor tudi uro,dve…Če ima v službi kake težave se takoj zapre vase…
Opazil sem tudi da ima težave z izkazovanjem čustev.Ko ji rečem da jo imam rad mi skoraj nikoli ne odvrne nič oz. redkokdaj…Nastane tišina…In vem da me ima rada drugače mi nebi priznala tega in še marsičesa.
Na strokovnjake sem se obrnil zato ker me zanima ali je mogoče s tako osebo imet nek pristen odnos, živeti z njim. Vsak je individualist tega se zavedam ampak neke raziskave oz. procenti sigurno obstajajo.
Prosim pa druge člane foruma da naj ne obsojajo in pametujejo vsepoprek, takih mnenj res ne rabim..
Hvala vsem.

Šele dva meseca se poznata oziroma družita. Daj ji še malo časa. Ne začni je takoj reševat, ker ti bo v nekaj mesecih tako ali tako pošla energija, prišla ne bosta nikamor, tebi se ne bo dalo več, ona pa se bo spet čutila puščena na cedilu. Če jo imaš rad, jo imej rad in jo spoštuj. Verjetno ne išče reševalca in princa, ki jo bo odrešil s poljubom, ampak prijatelja in partnerja brez pokroviteljskega odnosa. To, da ima težave, še ne pomeni, da ne moreta imeti enakopravnega odnosa. Ti si se pa že postavil v nadrejeno, pokroviteljsko vlogo nemočni princeski.

Takojšnje odgovarjanje na klice in sporočila je za moje pojme sodobna razvada. A je tako nujno, da mora takoj odgovorit, ti gre za življenje? Spoštuj to, da ne odgovarja takoj. Veliko nas je takih, pa to nič ne pomeni oziroma pomeni, da počnemo nekaj drugega. Mislim, da tudi glede zaupanja in odpiranja pričakuješ preveč in prehitro. Daj človeku malo časa. Očitno si ji pri srcu, vendar je previdna in ne govori o poroki po dveh mesecih znanstva, kar je tudi prav. Če se po pol leta stvari ne bodo bistveno premaknile, pa lahko začneš govoriti o zaprtosti, nezaupanju itd.

Tvoj objem seveda tudi ne bo dovolj, da bo pregnal njeno stisko. Ne vem, če se ti sploh zavedaš, kako resne težave ima ta ženska. Ljubezen ni vsemogočna sila. To si moraš dopovedati v lastno dobro. Ti osebno ne moreš rešiti njenih težav, tako kot nihče drug ne more rešiti tvojih. Lahko pa jo pri tem spodbujaš (ampak počasi, postopno in z občutkom). Vse je odvisno od nje.

Na misel mi je padlo tapkanje – tehnika EFT. Veliko o tem je na netu in nekaterim ljudem dejansko pomaga. Če nič drugega, bi konkretno pri tvoji punci tako zaposlila roke, da ne bi praskale po telesu. Najprej si ti to malo poglej in se seznani z osnovami. Čez nekaj časa ji morda lahko predlagaš to tehniko. Ker se tega lahko za silo naučiš tudi prek neta in ne rabiš nikamor hodit, bi ji mogoče ustrezalo in mogoče bi to lahko bil prvi korak.

Žarni dam prav. Dovoli si malo več potrpljenja in ne sili jo s ponujanjem pomoči, ker bo dobila občutek, da je ne sprejemaš (ne glede na to, da so tvoji nameni dobri) in se bo zaprla, ti pa boš ostal “zunaj”.
Mene bi edino malo skrbelo pri vsem tem, da “punca” pri teh letih te svoje “navade praskanja” ne priznava kot težavo. Možno sicer je, da sama pri sebi težavo priznava, le nazven se ti morda želi pokazat, da je ona ok, zato, da te ne izgubi. Malo nenavadno. Na tvojem mestu bi ji dal še nekaj časa, saj ti je očitno všeč. Težavo pa bo pozdravila le, ko si bo sama priznala, da to je težava. Stres se seveda da zmanjšat/premagovat na različne načine, očitno pa je ona nekako udomačila način s praskanjem, ki je prešel neke zdrave meje. Zagotovo pa so načini, ki so bolj zdravi tudi zanjo, le odkrila jih še ni.

Pozdravljeni.

Vaša stiska je razumljiva, toda zdi se mi, da se niste dobro poglobili v to kar sem že napisal. Ne glede na lepe besede, ki jih govorite svojemu dekletu, se nakazujejo znaki, da jo težko sprejmete takšno kot je. V vaših besedah in dejanjih je zaznati kontrolo in vlogo “rešitelja” na kar je zelo dobro opozorila tudi žana. Njeno obrambno vedenje je zato logično. Morda en del vas celo občuti sram ali nelagodje, ker vaše dekle ni popolno?

Takšno stopnjo sprejemanja, kot se sedaj “zahteva” od vas, zmore malo ljudi, zato vas nikakor ne želim obsojati. “Padli” ste v zelo nepredvidljivo dinamiko v odnosu.

To, kar pravi vaše dekle je res. Samo-poškodovanje izvaja da se pomiri oz. na takšen način regulira svoja čustva, doseže homeostazo. To pa je samo vrh ledene gore, pod gladino se lahko (ni pa to nujno) skriva marsikaj (od osebnostnih motenj do drugih duševnih težav). In to bo v večji meri vplivalo na dinamiko v vašem odnosu, kot samo-poškodovanje samo.

Če želite res izvedeti več o samo-poškodovanju, ki lahko več preberete na internetu npr. https://en.wikipedia.org/wiki/Self-harm toda bojim se, da boste s tem postali samo še bolj prestrašeni. Prosim vas, ne postavljajte ji diagnoz, še posebej, če tega sama ne želi. Uradno klinično diagnozo ji lahko postavi samo klinični psiholog ali psihiater.

Sprašujete ali je mogoče z osebo, ki se samo-poškoduje, imeti pristen odnos. Teoretično Je. Žal pa ne morem vedeti ali bo to uspelo tudi vama. Enostavno zagotovo ne bo. Veliko je odvisno od tega kako ste vi sposobni sebe čustveno regulirati, kako ste sposobni ostati “odprti”, potrpežljivi in razumevajoči kljub njeni distanci, hladnosti in samo-poškodovanju. Gre se za stališče (brez fige v žepu): “Ne morem odobravati tega kar počneš, niti tega, da si ne želiš poiskati pomoči, toda istočasno te sprejemam takšno kot si in ostajam s tabo ne glede na vse”. Sčasoma vam bo morda zaupala do te mere, da bo pripravljena poiskati pomoč tudi zaradi vašega stališča do samo-poškodovanja. Toda ne računajte na to v naprej. Niti vam ne morem garantirati, da bo zaradi psihoterapije ali psihiatričnega zdravljenja dolgoročno prenehala s tem početjem.

Na koncu še nekaj aktivnosti/nasvetov, ki lahko pomagajo pri čustveni regulaciji, in bodo zmanjšali njeno potrebo po samo-poškodovanju (morda je kaj od tega tista pot o kateri sprašujete):
– uravnotežena prehrana (dovolj omega 3 maščob, vsa pomembna mikrohranila, lahko si pomaga tudi z dodatki), reden urnik spanja, bujenja
– meditacija, ‘Mindfulness’ in dihalne tehnike
– šport, ampak samo če mu sledi sprostitev, umiritev, regeneracija …
– Joga, tai qi, qi gong …
– akupunktura
– masaža
– EFT, PEAT
– bližina, dotiki, objemi, seksualnost … samo če je to prostovoljno in obojestransko (brez fige v žepu).

Morda še to. V vsem tem vam ni treba biti popoln. Nihče ni. Dogajali se vam bodo zdrsi, vsem se. Tudi meni, tako v vlogi partnerja in očeta, kot tudi v vlogi terapevta. Pogosto nimam jasnega odgovora na vsakodnevne izzive. Včasih ne moremo narediti nič več kot samo zaupati, da se bo vse dobro izteklo.

Lep pozdrav g. Boštjan.
Pravite da jo težko sprejemam tako kot je, a jaz vem da ni tako. Ne sprejemam nje težko, težko oz. trpim ob tem ko vidim kaj počne s seboj in s svojim telesom ( vidne poškodbe oz. koža me še najmanj skrbijo ).
Pravite da tko stopnjo sprejemanja kot se sedaj pričakuje od mene zmore malo ljudi.
Torej ima ona velika pričakovanja od mene kot razumem oz. se ji bom moral cel predati in iti skozi to če lahko tako temu rečemo »trpljenje«. Vem da mi ne bo lahko in vem da bom moral dati od sebe maximum. Tega se zavedam in ni mi težko…Ampak nekje v daljavi je še vedno tisti »kaj pa če ne bo«… Če me odrine, si premisli, začne razmišljati da ni vredna ljubezni…Pogosto mi reče da ne ve zakaj bi jo kdo imel rad…Jaz ji lahko odvrnem samo zato ker si mi prirasla k srcu in bi rad vsaj probal biti s teboj, ti pomagati, prehoditi to pot čeprav vem da bo mogoče trnova.
Zavedam se da ima duševne težave in vem da bi se lahko umaknil in našel eno če lahko temu tako rečemo normalno, brez teh težav. Ni pa nujno da ta druga nebi imela kakih drugih. Nihče ni popoln. Ampak mi to niti na misel ne pade ker jo imam res rad in se vidim z njo.
Pravite potrpežljivost…Še največja težava tukaj mi je razdalja, a tudi to mi ni problem. Je malce težje, a gre.
Preprosto rad jo imam in upam da bo s časom toliko zaupala da bova poiskala pomoč…
Bral sem članke o tem in statistika pravi da se samomora posluži 40–60% samopoškodbenikov, kar se mi zdi ogromno!!  Je pa ponavadi posledica Borderline osebkov, kar je hudo kot berem tukaj in na drugih forumih.
Borba bo težka, a sem odločen jo sprejeti in iti čez to skupaj z njo.
Hvala za odgovore.

Pozdravljeni.

Ne dvomim v to, da vam vam je pri srcu in da vam je mar do nje. Vaši zapisi vedno bolj razkrivajo dinamiko, ki vam bo nakopala izgorelost (na kar sem vas že opozoril). Dinamika rešitelja je točno takšna, kot jo opisujete. Ker vam je zelo mar, jo želite rešiti (spremeniti), čeprav ona ne želi biti rešena.

Ona objektivno sicer potrebuje pomoč, vendar ne od vas. Kot partner ji ne morete pomagati. Ona ni vaš otrok, niti ne želi, da jo vidite kot žrtev. Ker ji želite pomagati mimo njene volje, jo potiskate v nekaj kar ona ne želi, zato se upira. Če bo ona (podzavestno) pristala na dinamiko (kar se lahko zelo hitro zgodi) v kateri bo začela verjeti, da ste vi njen rešitelj in da ji je bolje zaradi vas (in da ne more živeti brez vas), se bosta znašla v vzorcu soodvisnosti. Vam bo to sicer dalo nek občutek samozavesti in potrditve, ampak samo kratkoročno. Od te točke do rezanja, ko ne bi dobila tistega želi, pa je zelo majhen korak.

Zanimivo bi bilo vedeti razloge za prekinitev vaši preteklih zvez. Verjetno ste opisano dinamiko poskušali udejanjati že prej.

Vem, da se na nek način bere paradoksalno vse kar vam pišem, ampak v resnici ni. V osnovi se gre za to, da stabilno stojite na svojih nogah in ste s partnerjem, v dobrem in slabem. Konec koncev, to je to, kar vaša (odrasla) partnerka pričakuje od vas. Ali je obema to dovolj in ali bi bila takšna zveza sploh mogoča, pa je že drugo vprašanje?

Ta debata lahko gre v neskončnost in že presega zmožnosti foruma. Za dodatna pojasnila sem vam na voljo v okviru svoje terapevtske prakse.

Želim vam vse dobro.

Nisem šla preverjat statistike, ampak po mojem si jo narobe interpretiral. Ne da se pol ljudi, ki se samopoškoduje, navsezadnje tudi ubije ali vsaj poskuša, ampak verjetno je pol samomorilcev takih, ki so se tudi samopoškodovali.

Hotela sem ti pa napisati še tole. Tvoja punca ni samo nekdo, ki se samopoškoduje, ampak ima tudi druge zanimive plati. Poskusi se posvetiti tudi temu, njej kot osebi z vsemi svojimi posebnostmi, značilnostmi, hobiji in zanimanji. Ta njena bolečina je samo ena od stotih njenih plati. Predstavljaj si, da njej na primer ne bi bilo všeč, če bi ti kadil, in bi se ves vajin odnos vrtel samo okrog tega.
Če se že toliko časa samopoškoduje, je kot prvo vseeno, če se še nekaj časa naprej, kot drugo, tega ne boš mogel spremeniti čez noč. Kot tretje, počakaj, da bo sama to izpostavila kot problem. Sem prepričana, da se sama pri sebi tega zaveda in bi rada prenehala. Ustvari najprej med vama vzdušje zaupanja, po dveh mesecih je to še malo prezgodaj.

Poskusi se custveno distancirati, ker bos lazje videl situacijo v celoti. Ona je taksna kot je. Ce je do sedaj prezivela bo se naprej, ker vidim da se nekako po svoje bori in ima voljo. Govorim ti zato, ker je ne bos kar zlahka spremenil, sebe pa bos potisnil v vrtinec custev do nje in misli, skrbi.. na sebe bos pa pozabil. In zaradi zacaranega kroga bos na koncu sam najbolj trpel in se pocutil krivega. Imas osebe, ki so potlacile bolecino in ni dobro drezati vanje, take osebe se bojijo custev.. po eni strani hrepenijo po njih, po drugi pa jih ne moras kar spremeniti, ker do tega morajo priti same.. ampak na to lahko cakas in cakas in upas… cas pa hitro bezi.
Upam, da dobro resita, zapomni pa si, da najprej moras resiti sebe.

Diskrepance ostajajo. Sicer spretno zapeljevanje s čustvi.. kjer pa vedno manjka tisti najpomembnejši detajl:
Je pri 15 odšla dobesedno od doma.. ali je hodila na srednjo šolo stran od doma?

Za primer slednjega: dijaški domovi so polni srednješolcev, ki se tako šolajo. Tudi širom po svetu ni moč vedno najti ustrezne srednje šole ravno v domačem kraju, prevoz pa bi odžrl preveč časa.

Dodatno: Če so bile razmere doma tiste, ki so povzročile lastni manjvrednostni-kompleks, do mere samopoškodovanja (prenašanja tistega, kar si mislimo o sebi na medij: svoje telo) pa je prav odselitev v dijaški dom tisti zdarvilni moment: odstranitev od vira nezadovoljstva – manipulatorjev.
Vsaj 5 dni na teden si stran od vira negativizma in lahko preko povezav z bližnjimi, dovolj je en sam dober prijatelj, da se vzpostavi bolj zdravo ravnovesje.
Poleg tega je povečana možnost, da bo kateri od odraslih, tako učiteljev, kot mentorjev, opazil znake samo-destruktivnega vedenja.

V vsakem primeru, “kvazitragika” odhoda od doma, ni tako ultra travmatična sama po sebi, ker odpira nove možnosti in ustvarja razmik do zlobnih oseb doma.

Potem spet manipulativno napeljevanje na vzvišena čusta, kako ste: “Prebrali odgovor g. Boštjana in vsak dan razmišljali o njem…

In ob vsem tem silnem razmišljanju, niste uspeli vsaj direktno kontaktirati g. Boštjana oz. poiskati konkretno pomoč?!?
Ves čas le prikaz svoje lastne več-vrednosti.. pri čemer NIČESAR dejansko ne naredite.
Razen tega, da z zgodbico o “punci” in velikem belem vitezu, nadaljujete tu.

Modarator vas je primoran jemati resno, k sreči nam ostalim to ni potrebno. Vendar, če bi ga vsaj spoštovali, potem bi ŽE NAREDILI, kaj od predlaganega.. oz. vsaj prebrali konkretneje njegove odgovore (kot vas lepo opozarja). Ampak ne morete.. ker je stvar izmišljena, ane?

Podobno ravnate s “punco” v zgodbi.. veliko enih stvari ji govorite (da izpadete lepi, sočutni in uvidevni..), hkrati ste zaradi vsega tega v “skrbeh”.. kot opravljiva branjevka.

Tudi ostalo ves čas služi poveličevanju samega sebe, kako ste super-duper-oh-in-sploh-OK.. hkrati NIČ ne naredite. Much a do about nothing.
Desetletja odrasla ženska, po vaše “punca”, zgolj služi za odsev vaše popolnosti, dobrote in kar je še tega.
Klasično manipulativno dejanje.. kjer pa je bistveno vprašanje: Kako se tako odličen in popoln človek zanima za tako zelo poškodovano osebo?

“Rešiteljev” se mora človek najbolj bati. Predvsem izmišljeniih..

S čim manj besedami:
[img]http://static2.quoteswave.com/wp-content/uploads/2012/08/You-cannot-save-people.png?5e6628[/img]

Konkretna pomoč: V okviru Psihiatrične klinike v Ljubljani v nočnih urah (med 19. in 7. uro) deluje Klic v duševni stiski 01/52-09-900, 24 ur na dan lahko pokličete 080 11-13 (Samarijan) in tudi na številko 080 2223 (Sopotnik).

Slovenski inštitut za psihoterapijo (031) 794 794, prek anonimnega telefonskega pogovora nudi pomoč in sodelovanje pri rešitvah, na voljo pa so tudi za informacije o psihoterapiji in drugih oblikah pomoči, ki jih nudijo v svojih centrih.

Sicer mišljena za starše otrok in mladostnikov, Zgibanka na temo SAMOPOŠKODOVALNO VEDENJE: Kako ga lahko razumemo in pomagamo?
http://www.institut-utrip.si/doc/brosurica_tisk_web.pdf

Volk, kaj je s tabo? Se ti je odpeljalo?!

Konkretni argument na temo?

Da imamo različen pogled, že vem. Vseeno pa lahko podaš alternativni pogled. Zame je zapisanih veliko čustveno manipulativnih stavkov.. o “veliki” ljubezni Romea in Julija.. hej, še celo nože se omenja.. poleg idealnega Romea, ki se žrtvuje po zgolj 2 mesecih poznanstva (ali bolje in točneje: večinske odsotnosti).. samo Julija je malce šepava, ker se z nožem zgolj igra.. kar je seveda narobe.

Argument je, da v zgodbi ne vidim nič spornega, kar bi zanikalo resničnost zgodbe. Prav tako pa smo že predebatirali, da tudi, če ni res, nikomor ne koristi, če njegovo zgodbo spodkopavaš, še posebej, ker se bo v njej našel kdo drug in spreminjaš smer debate. Meni se zdi dovolj, če enkrat poveš, da ti je zgodba sumljiva.

Avtor se je znova oglasil, čeprav bi koristneje uporabil čas s tem, da bi našel pomoč ali poklical moderatorja te teme (namesto “razmišljanja”). Kot, da bi se kdo dopisno že uspel pozdraviti.. in to celo po proxyu.. nadomestku, ki si to želi.. originalni človek pa niti ne. Kot je že moderator: zdarvljenje je uspešno, če si človek tega želi.. in ne njen fant/punca.

Zakaj spet moj dopis, praviš?
Dodatni podatki avtorja (kot tudi argumenti drugače čutečih/mislečih), bodo izvali debato.

V njej ne bom trdil, da je moja različica “edina pravilna”, bom pa poizkusil poudariti tiste stvari, zaradi katerih se mi zdi dopis nerealen (glej nazaj).

Zdaj, če je zgodba resnična, sta oba protagonista nekje v srednji šoli, kjer potem veliko tega “pade na svoje mesto”. Od izrazoslovja, do dobršnje mere naivnosti.
Tako je tudi moje sarkastično omenjanje Romea in Julija na mestu, ker gre za dva uporniška najstnika (Julija je stara 13, Romea se običajno prikazuje kot 16 letnika – čeprav je lahko star med 13 in 21). In prav najstnika imata možne rešitve v povezavi do zgibanke, ki sem jo podal, kot že v zdavnaj ponudeni pomoči moderatorja.
Edini razlog, zakaj avtor ne naredi koraka, je: če avtor pravzaprav piše o samemu sebi v tretji osebi. Ljubeči del ni dovolj močan, da bi korak naredil. Za uspešno napredovanja, zdravljenje, pa ta korak mora narediti sam.

Vendar ta alternativna realnost z najstniki/najstnikom ima svojo pomanjkljivost: Zelo dobro znajo uporabljati splet (saj so rojeni z njim), kot socialna omrežja in bi si poiskali pomoč tam.. začuda, pa kot sem že na začetku debate, niti Google ne vodi na tale Forum. Bistveno vprašanje: Kako to, da se je avtor “znašel” prav tu?

Zato toliko bolj moti nadaljnje “terminatorsko” izražanje. V prvem Terminatorju, se v eni prvih interakcij robota iz prihodnosti z ljudmi, pokaže njegov meni možnih odgovorov.
Podobno ljudje uporabljajo družbeno sprejemljive mantre, kot se reklamirajo same sebe s splošnimi pamfleti, v obliki stavkov iz rumenega tiska in ženskih revij – neke splošne želje povprečnega slehernika. Stavki, ne besede, še manj njih pomen.. Niso njim lastni, zgolj terminatorsko jih ponavljajo, da dosežejo čustven efekt (znotraj njih pa se nič ne zgane, ker empatije že v bistvu ni).
Simbolika ljubezni, žrtvovanja, poti.. svetosti truda in vztrajnosti.. “normalnosti”. Skratka veliko enih idej, nič dejanj.

Star pregovor pravi: “Muhe se lovijo na med, ljudje na sladke besede.”

V pozitivnem smislu gre torej za to, da avtor lovi nas, bralce.. v skrajno negativnem pa to dejansko počne z že tako zmedeno žrtvijo lastne stiske.

Oba primera sta grozljiva, zato se že ves čas nagibam k tem.. da je zgodba izmišljena, kjer smo žrtve zgolj za ekrani.

Volk, pusti to temo, pa pojdi igrat tisto igro, ki jo oglašuješ. Za vse bo bolje. 🙂

Prosim moderatorja, da odstrani temo oz. pogovor iz foruma.
Hvala

Prosim, če se glede vaše zahteve obrnete na uredništvo med.over.net