Najdi forum

psihične težave in sreča

Pozdravljeni. Sama ne vem več kako naprej zato sprašujem za nasvet. Tri leta nazaj sem zbolela za eno duševno boleznijo in takrat se je moj svet ustavil. Zdaj sem na zdravilih sicer precej nizke doze ampak sem izgubila sebe. Sem čisto nasprotje od tega kar sem bila torej negativna, črnogleda, brez volje do življenja, apatična, vse mi predstavlja napor. Vsak dan je isti. Mi pravijo ljudje, ko boš začela delati bo boljše, pa ko boš začela športati bo boljše, jemlji vse kot izziv. Meni niso to izzivi ampak napori. Nisem “normalen” človek, ki ima vedno neko upanje…nič me ne razveseli, moja čustva so mrtva. Rada sem brala knjige in to mi je bil užitek zdaj me živcirajo. Ne da se mi gledati filma ali kakšne dobre nadaljevanke. Pravijo, da tisto kar te ne ubije te okrepi no mene je vse to ubilo. Torej kako si pomagati? hodim v službo, imam fanta, psa, hobije le da ne čutim nič, nobenega veselja. Ne vem ali sem se sama odločila za takšno stanje ali so kriva zdravila in bolezen…rada bi bila srečna kot prej, ker zdaj trpim. Prosim za kakšen nasvet. Hvala, lp

Določena zdravila imajo takšen stranski učinek, kot ga opisuješ.
Da človeka naredijo apatičnega in brez volje do življenja. Zdravila ne znajo preprečiti le slabih občutkov, ampak nas naredijo tudi za lepe občutke nedovzetne.

Mogoče bi bilo dobro se posvetovati z zdravnikom, da ti predpiše kaj drugega. Drugače pa zdravila sama po sebi ne bodo rešila težav, ampak se jih uporabi le v skrajnih primerih, da človek lažje prebrodi krizo. Ob tem je pa seveda potrebno delati na sebi in spremeniti način življenja ter prepričanja, ki so nas pripeljala v težaven položaj.

Poslušajte posnetek oddaje, kjer govorim o depresiji na dnu spletne strani na povezavi http://www.lepdanzaspremembo.si/zdravje/premagajte-depresijo.

V primeru, da boste še imeli kakšna vprašanja, vprašajte.

Želim vam, da bi okrevali najhitreje kar je možno.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Hvala vama za odgovore. Robi sva z zdravnico zamenjali en kup zdravil in res sem se na določenih zdravilih bolje počutila vendar so me grozno redili. Res sem se borila proti svoji bolezni ampak mi je enostavno zmanjkalo energije in volje. Hodila sem na psihoterapijo vendar je predraga in si je ne morem več privoščiti. Depresija je posledica moje bolezni in zdravil, tako mi je zdravnica povedala. Predpisala mi je tudi nova zdravila, ki te “dvignejo” ampak je toliko stranskih učinkov, da se mi res ne da it ponovno skozi vse to. G. Boštjan hvala vam sem poslušala samo polovico, ker je že pozna ura..bom jutri še ostali del. Toliko stvari so mi zdravniki prepovedali kot so duhovne knjige ali pa meditacija in podobne stvari, ki so prej bile moje življenje. Enostavno ne najdem druge “poti” oz. zanimanja. Zdravila pa so kar so, jaz ne vidim rešitev v jemanju zdravil. Ne vem pa katera pot je zame prava in česa naj se lotim, da se izvlečem iz tega brezna. Lahko noč in še enkrat hvala.


Težko kaj svetujemo, če ne poznamo razlogov.
Če napišeš kaj več za kakšno bolezen se gre in kakšne misli so v tebi, bo lažje ponuditi nasvet.

Težko sodim ali je ta rešitev ustrezna ali ne. Vendar, če ste zboleli za kakšno izmed oblik psihoze potem je prepoved vsega kar je povezano z duhovnostjo smiselna.

Ker ste doma v duhovnih vodah bom uporabil takšno izrazoslovje. V osnovi v vsem kar je vidnega obstajata dve energiji, prva je aktivna (yang, moška) energija in druga je sprejemna (yin, ženska) energija. Takšna je lahko tudi duhovnost. Meditacija, umiki, mantre, prebiranje knjig ipd v svoji esenci vsebujejo veliko več YIN energije, kot YANG. Prakticiranje samo tega vodi vedno v beg pred realnostjo, osamo in ne redko v psihozo in depresijo. S tem početjem namreč človek ubija svojo YANG energijo, ki je v resnici energija volje, kreativnosti, osebne moči ipd.

Po drugi strani, če recimo pogledate šaolinske mojstre (in druge) svojo duhovno pod razvijajo tudi preko YANG koncepta, svoje telo urijo do neskončnosti in razvijejo zavidljive telesne in duhovne sposobnosti. Tudi če boste pogledali budiste ali taoiste boste videli, da sicer imajo svoje YIN rituale, vendar imajo tudi YANG rituale, kjer so zelo aktivni (qi gong, tai chi, skrb za okolico).

Če pogledate sistem joge, boste videli, da je joga zelo aktivna stvar in svojem bistvu skriva tako yin kot yang kvalitete.

Ne glede kakšno duhovno prakso uporabljate (oz. ste uporabljali) le ta lahko pomeni način življenja, če znate v ta način ukomponirati tudi svet ega, odnosov in seksualnosti. Večina duhovnih praks želi te elemente zminimizirati oz. jih pripeljati do stanja, ko “nisi navezan”, zato se precej “duhovnežev” vedno manj znajde v odnosih. Treba je jasno povedati, da je takšna duhovnost zelo zgrešena (ko boste lahko zopet brali preberite knjigo Siddhartha).

Popolnoma mi je jasno, da se sedaj ne znajdete v tem realnem svetu polnem sovraštva, zamer in negativne energije. Pred tem ste verjetno bežali, žal pa niste mogli dokončno ubežati (tako kot nihče ne more).

Nič ne vem o vas, vendar iz primerov v moji praksi lahko predvidevam, da se že kot otrok niste počutili zelo “varno” v svoji družini, zaradi tega ste verjetno razvili svoj svet in po vsej verjetnosti ste se odtujili od telesa. Tega žal ne more rešiti duhovnost. Duhovnost ne želi EGA, vendar najpogosteje pozablja, da je tudi življenje brez EGA v resnici ena izmed zelo neučinkovitih oblik EGA.

Namesto meditacije in knjig lahko izvajate (seveda odvisno od vašega psihološkega stanja):
-jogo smeha
-različne oblike izraznega gibanja
-vaje za prizemljevanje (qi gong, core energetics),
– vsak dan vsaj 20 min hoje na svežem zraku.

In vse ostalo, kar omenjam v oddaji (še posebej pravo razmerje med omega 3 in omega 6).

Verjamem, da so vam je psihoterapija predraga, ampak skušajte najti način, da si najdete terapevta. Lahko pridete tudi do mene. Prvo srečanje je tako brezplačno, kasneje boste prihajali kot boste pač lahko. Potrebujete nekoga s katerih se boste zopet začeli približevati temu včasih krutemu in včasih zelo osvobajajočemu svetu.

Da ne bo pomote sam prakticiram izredno veliko duhovnih praks, vendar sem hkrati hvaležen tudi za bolj realno življenje s partnerko, otroci in prijatelji. In navsezadanje tudi s klienti. In to je tisto kar je realno in duhovnost je tista, ki je virtualna. Nikoli ne pozabite tega.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Glede na naslov se mi zdi, da tudi moja zgodba kar paše pod to temo, vendar moje “težave” niso iste kot avtoričine.
Pred kratkim sem bila na eni operaciji (nič hujšega, vendar splošna anestezija). Pred operacijo oziroma pred odhodom v bolnico me je bilo seveda malo strah. Vendar so bili tam vsi zelo prijazni (sestre, zdravnica), tako da se je vse skupaj spremenilo v kar prijetno izkušnjo. “težave” pa so se začele po zadnji kontroli (sicer čez par mesecev imam spet kontrolo), kar naenkrat mi do ničesar ni, ne vem kako je to možno vendar pogrešam bolnico, no bolj kot bolnico pogrešam sestre in zdravnico. Niti v sanjah si nisem mislila, da bom kdaj tako pogrešala zdravnike in niti v sanjah si nisem mislila, da obstajajo tako dobri in prijazni zdravniki. Naj še povem, da ko sem se zbudila iz anestezije nisem imela nobenih stranskih učinkov kot, da nič ni bilo, malo me je sicer bolelo vendar še ta bolečina je po 15 minutah izginila brez kakršnih koli zdravil. Zadnjih par dni pa mi gre kar na jok, res, da jih pogrešam vendar, da bi zaradi tega bila tako nesrečna? Ali je možno, da je to nek zapozneli učinek anestezije, sicer po več kot 3 tednih? Naj povem še to (vem, da niste zdravniki, ampak morda pa kdo ve), da se mi je po operacijo (zaradi anestezije) vrtelo mogoče 1 uro (če sem poskušala vstati) potem pa čisto nič več, šele čez približno 10 dni se mi je spet začelo vrteti in sicer je to trajalo kake 3 dni, po parkrat na dan. No šele po tem pa sem postala taka čudna in žalostna.

Robi moje misli so zmedene in jemljem tudi taka zdravila, ki “blokirajo ” misli to so antipsihotiki. Imam oz. sem imela psihotično motnjo tako, da moj um ne deluje tako kot bi moral. In ja pravijo, da je za to kriva duhovnost…vendar je mene duhovnost tudi “rešila” oz. sem se našla v v tem, da sem bežala pred realnostjo ampak je pomagalo vsaj za nekaj časa. Dokler se vse skupaj ni spreobrnilo v nočno moro. Nisem popolnoma izgubila zdrav razum, zavedala sem se, da je nekaj narobe in si sama postavila diagnozo in poiskala pomoč. Žal sem nagnjena k skrajnostim in sem pač šla s to duhovnostjo v skrajnost. Ko sem se začela poglabljat v podzavest so se začele dogajati čudne stvari..vse to sem počela sama. Še vedno me zelo privlači “raziskovanje” samega sebe vendar dvomim, da bom lahko to še kdaj počela. Trudim se živeti nekako površinsko, brez iskanja življenskih resnic, užitek sem našla v hrani in v sexu. To pa ne zapolni moje duše in hrepenenja po nečem več. Če me razumete. G. Boštjan. sama mislim, da za kakšne psihoterapije bi bilo fajn vsaj 1x tedensko hodit…zelo rada bi si sama pomagala, ker so me psihoterapevti nekako razočarali. Naj omenim, da se baje z mano ne sme izvajati psihoanalize kar pa mene najbolj privlači. Rada bi spremenila moje življenje..želja je le moči nimam več. Hvala vam še enkrat.


Marsikdo zaradi krute realnosti beži v svoj svet. Na nek način je to čisto normalen odziv, da se zaščitimo pred bolečino. Zato ti verjamem, da ti je duhovnost pomagala, saj si v njej našla občutek pripadnosti in smisel svojega življenja.
Zato imaš prav, da duhovnost ni kriva. Duhovnost je le znak, da iščeš pozornost in občutek ljubezni.

Kako to misliš v skrajnost ?

Tudi mene je to od nekdaj privlačilo…Vedel sem, da lahko le sam v sebi najdem razloge in spoznam kdo sem in zakaj sem to, kar pač sem.
Razumem, da razni psihoterapevti in zdravniki nimajo niti nekega časa ali potrebnega znanja, da bi mi lahko dali odgovore na moja vprašanja. Zato večinoma delujejo bolj na simptomatski ravni. Kot praviš, dobiš le tablete, ki manipulirajo s tvojimi občutki, kar povzroči, da več ne veš kdo si in kaj sploh čutiš.
Poglabljanje v podzavest je normalna reakcija našega telesa, saj teži k samozdravljenju. Čutiš, da je globoko v tebi neka čustvena rana in travma, ki jo želiš ozavestiti, razumeti in na takšen način v sebi najti mir.

Lahko se trudiš, vendar bo v tebi vedno ta občutek, da zavračaš nek del sebe…Počutila se boš, kot da svet vidiš le črno-belo..Brez lepih občutkov, ki kot barve zapolnjujejo naše življenje.
Ne boš pa mogla preko sebe….Priporočam ti, da ne zaideš v skrajnosti in da ne trošiš preveč svoje psihične energije.
Rabiš nekoga, ki ti bo stal ob strani, ti dal vedeti, da te ima rad in te tako prizemljil ter s tem napolnil z energijo.
Nauči se imeti rada. Ko se boš tega naučila, boš vedela kako ravnati s sabo in kje so tvoje meje.Težila boš k temu, da se boš dobro počutila, kar je v bistvu namen našega življenja.

Res je kar pravite, 1x tedensko je idealno, toda če finančno ne gre 1x tedensko je tudi 1x mesečno bolje kot nič.

Tudi psihoterapevti so samo ljudje in nikakor niso čarovniki. Ljudje še vedno razmišljajo o psihoterapiji kot o terapiji po principu tabletke. Vzameš nekaj in ti je bolje. Psihoterapija je terapije naše psihe, kjer prihaja do osebnostnih sprememb. Pogosto je del odpora pred spremembo tudi “psihoterapija ne deluje”. Seveda po drugi strani tudi pri psihoterapiji velja, da ni vse dobro za vse. In ni vsak terapevt dober za vse. In vsakič ko začnete dvomiti v svojega terapevta mu morate to nujno povedati, saj je ravno to del v terapevtskem procesu, ko lahko pride do napredka (morda je ravno ta občutek superiornosti nad terapevtom tiso kar je bistvo problema).

Prav je, da si želite sami pomagati. Tako imate možnost, da napredujete hitreje. Toda, ko nekaj rešuješ sam, na tebe delujejo nezavedne sile podzavesti, ki te vedno znova in znova vrtijo v istem krogu. Veliko ljudi zelo pogosto misli, da so naredili spremembo, pa igrajo še vedno eno in isto igro. Če se želiš pogledati za hrbet potrebuješ ogledalo.

Psihoanaliza je ravno tako iluzija, podobno kot duhovnost. Pogosto je nemogoče izključno z analiziranjem neke težave v preteklosti ustvariti nove oblike doživljanja, čutenja in vedenja. Psihoanaliza prinese razumevanje, kar je pomembno, vendar po mojih izkušnjah ljudje ne počnejo ničesar drugače tudi če razumejo. Terapevt seveda mora obvladati psihoanalizo, vendar samo zato, da mu ta pomaga razumeti izvirni vzorec dogajanja v primarni družini. Ali v to smer vodi klienta ali ne, pa je odvisno od več elementov.

Jaz ne delam ničesar z umom, analiziranjem in preteklostjo, dokler klient ni povezan s svojim telesom, se ne počuti popolnoma varno z mano, ne obvlada dihanja in ni solidno prizemljen. Zato moji klienti hodijo na terapije v trenirki in športnih copatih. Vsaka oblika psihoze pomeni ločitev uma in telesa. Takšnemu klientu lahko masaža (če dovoli dotik – pogosto ga ne) prinese več napredka kot klasična psihoterapija. Večja težava pa je, če dotika klient ne prenese (recimo v primeru zlorabe).

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Zanimiv primer ste navedli. Zelo težko zanesljivo napišem kje je težava, zato bom navedel nekaj možnosti.

V varnem okolju bolnišnice in prijaznega osebja se je lahko v vas aktiviralo nekaj po čemer že celo življenje hrepenite in ste se nekako temu v preteklosti odpovedali. Skrb drugih ljudi do vas je tudi v vas prebudila sočutje in vas v nekem podzavestnem delu vrnila v otroštvo, v čas ko so (ali morda niso) za vas skrbeli starši (oz. skrbniki). V tem primeru vam priporočam, da se vrnete v bolnišnico in jih izkažite hvaležnost s kakšno majhno pozornostjo. Dovolj je, da jih rečete hvala. Zelo veseli bodo. In v tem primeru je tudi pomembno, da začnete ponovno verjeti v dobroto in ljubeznivost ljudi.

Ali je to kar doživljate lahko nek zapozneli efekt anestezije ne morem soditi, saj nisem zdravnik. Bi pa veljalo preveriti, ali je to možno. Morda je anestezija nekako še ojačala razlog, ki sem ga opisal zgoraj.

Tretji razlog, ki pa ga bom navedel je zelo metafizičen (in gre z roko v roki s prvim razlogom). Ne vem tako iz glave kje, ampak spomnim se, da sem nekje prebral, da se včasih ljudje po tistem, ko se zbudijo iz anestezije, ne počutijo popolnoma isti. Enako se zgodi ob večjih nesrečah in drugih dogodkih, ki imajo za rezultat izgubo zavesti. Nihče čisto natančno ne ve kaj se takrat dogaja, vsekakor pa je efekt verjetno podoben kot takrat, ko je človek v globokem stanju hipnoze oz. ko je globoko čustveno aktiviran (globoka žalost, napad smrtnega besa …). Takrat je človek izredno odprt in dojemljiv do vseh zunanjih elementov. Energetsko in psihološko gledano je mogoče, da se takrat en del nas loči od celote oz. se celoti priključi kakšen drug del (tuja entiteta). Do tega pride dosti težje, ko je naša zavest prisotna in so aktivirani obrambni filtri v našem energetskem polju. Metafizično bi torej bilo mogoče, da se je en del vas odcepil in je ostal v bolnišnici (s prijaznim osebjem), zato si tako zelo želite nazaj.

Verjamem, da se zadeva bere malce čudno, ampak osebno imam v terapiji recimo v primeru smrti najdražjih ali pri ločitvah izredno dobre rezultate, ko vražam izgubljene dele tja kamor spadajo. Lahko napišem tudi tako, da ne bi verjel, če nebi tega videl v svoji praksi. Ljudje, ki so dolga leta trpeli za depresijo, po uspešni izmenjavi teh delov skoraj čez noč ozdravijo. Proces je največkrat izredno lep in ljubeč.

V večini primerov se lahko vse te metafizične zadeve uravnajo samo od sebe skozi čas, včasih pa je potrebno poiskati pomoč.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Robi sem vesela, da me tako razumeš. Kot skrajnost sem mislila na fanatizem. Res, je da potrebujem nekoga, ki bi me imel rad tako kot sem in mi stal ob strani in, da bi znal iz mene izvabiti tisto najboljše..ampak jaz ne srečujem takih ljudi, v meni vidijo samo nek seksualni objekt. Ne vem ali sem za to sama kriva ali oddajam takšno energijo..nekako sem poskusila potlačiti to hrepenenje po neki pravi in resnični ljubezni vendar pride na plano vedno. Vse to sem v duhovnosti našla predvsem pa ljubezen do sebe in zdaj te ljubezni ni več. Prepovedali so mi tudi zaljubiti se pa sem se zaljubila in ni bilo čisto nič narobe z mojim zdravjem, da bi se npr. poslabšalo. Res je svet vidim črno belo..prej mi je življenje bil čudež zdaj mi je težko in mučno. G. Boštjan…tudi, če je duhovnost samo iluzija raje sem srečna v iluziji kot žalostna v realnosti. Psihoterapija mene ni zadovoljila..nimam nič proti raznim terapevtom, jih cenim in spoštujem vendar jaz nisem naletela na takega s katerim bi bila zadovoljna. Hvala za vašo razlago. Še to da vas vprašam kakšen napredek pa prinese masaža? kako zgleda tovrsten način masiranja in na kakšen način to pomaga človeku? LP

Zdi se mi, da sedaj še bolje razumem vašo težavo, zato verjetno tega kar bom napisal ne boste sprejeli. Verjamem pa, da bo to sprejel nek del vas, ki vam bo pomagal najti pravo pot.

Sreča v iluziji je še vedno iluzija. Če ne bi bilo tako, potem ne bi potrebovali zdravil. Če je žalost stanje realnosti potem je to tisto, kar je potrebno sprejeti. Če nekaj ne sprejmeš in tega EGO ne zna “predelati” potem se ta zadeva preseli v podzavest. In iz tega se rodi najpogosteje psihoza, depresija, agresija ipd.

Če boste malce pobrskali po internetu boste videli, da mi duhovnost ni tuja. Duhovnost nam lahko da nov pogled na situacijo, poveča našo sposobnost kreativnosti, svobodnega izražanja, pristnosti, ojača in aktivira naša zemeljska in nezemeljska čutila. Toda če tega ne znamo pripeljati v zemeljsko realnost potem je to samo iluzija in podobna omama kot droga. Precej izkušenj imam s klienti, ki so zapadli v svet duhovne omame.

Vprašajte se, kaj to pove o vas. Ali so res terapevti tako zelo nesposobni, ali je vaša superiornost tista, ki ne želi sprejeti ničesar kar je drugačnega od vašega mnenja o sebi? Nisem tako prizanesljiv kot Robi, čeprav verjamem, da vaše otroštvo ni bilo lepo in vam morda s tem kar pišem celo škodim. Upam vseeno, da si boste dovolili razumeti moj dober namen. Spustite to masko superiornosti (vsaj za čas terapije) in potem vam bo mogoče pomagati. Morda bi vam bolje ustrezala ženska psihoterapevtka. Ampak mora biti res dobra, sicer jo boste zmanipulirali. Ko berem vaše vrstice ne čutim vašega srca, vem pa, da je tam nekje, prizadeto, zlomljeno in poteptano. Srce je tisto, kar morate zdraviti in ne um.

Kot sem že napisal psihoze ločijo um in telo. Človek ni v stiku s telesom in nemalokrat telesa sploh ne čuti na primeren način. Včasih EGO celo izda TELO. Masaža človeka zopet pripelje nazaj v telo, ga sprosti in prizemlji. Katerakoli masaža celotnega telesa bo OK. Tudi refleksoterapija bi bila za vas OK. Jaz sicer izvajam posebne tehnike za povezovanje delov telesa in aktivacijo prizemljenosti. Če pa človek ne prenese dotika, na njega polagam posebne zvočne posode, s pomočjo katerih se telo zvibrira.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Zanimiv primer ste navedli. Zelo težko zanesljivo napišem kje je težava, zato bom navedel nekaj možnosti.

V varnem okolju bolnišnice in prijaznega osebja se je lahko v vas aktiviralo nekaj po čemer že celo življenje hrepenite in ste se nekako temu v preteklosti odpovedali. Skrb drugih ljudi do vas je tudi v vas prebudila sočutje in vas v nekem podzavestnem delu vrnila v otroštvo, v čas ko so (ali morda niso) za vas skrbeli starši (oz. skrbniki). V tem primeru vam priporočam, da se vrnete v bolnišnico in jih izkažite hvaležnost s kakšno majhno pozornostjo. Dovolj je, da jih rečete hvala. Zelo veseli bodo. In v tem primeru je tudi pomembno, da začnete ponovno verjeti v dobroto in ljubeznivost ljudi.

Ali je to kar doživljate lahko nek zapozneli efekt anestezije ne morem soditi, saj nisem zdravnik. Bi pa veljalo preveriti, ali je to možno. Morda je anestezija nekako še ojačala razlog, ki sem ga opisal zgoraj.

Tretji razlog, ki pa ga bom navedel je zelo metafizičen (in gre z roko v roki s prvim razlogom). Ne vem tako iz glave kje, ampak spomnim se, da sem nekje prebral, da se včasih ljudje po tistem, ko se zbudijo iz anestezije, ne počutijo popolnoma isti. Enako se zgodi ob večjih nesrečah in drugih dogodkih, ki imajo za rezultat izgubo zavesti. Nihče čisto natančno ne ve kaj se takrat dogaja, vsekakor pa je efekt verjetno podoben kot takrat, ko je človek v globokem stanju hipnoze oz. ko je globoko čustveno aktiviran (globoka žalost, napad smrtnega besa …). Takrat je človek izredno odprt in dojemljiv do vseh zunanjih elementov. Energetsko in psihološko gledano je mogoče, da se takrat en del nas loči od celote oz. se celoti priključi kakšen drug del (tuja entiteta). Do tega pride dosti težje, ko je naša zavest prisotna in so aktivirani obrambni filtri v našem energetskem polju. Metafizično bi torej bilo mogoče, da se je en del vas odcepil in je ostal v bolnišnici (s prijaznim osebjem), zato si tako zelo želite nazaj.

Verjamem, da se zadeva bere malce čudno, ampak osebno imam v terapiji recimo v primeru smrti najdražjih ali pri ločitvah izredno dobre rezultate, ko vražam izgubljene dele tja kamor spadajo. Lahko napišem tudi tako, da ne bi verjel, če nebi tega videl v svoji praksi. Ljudje, ki so dolga leta trpeli za depresijo, po uspešni izmenjavi teh delov skoraj čez noč ozdravijo. Proces je največkrat izredno lep in ljubeč.

V večini primerov se lahko vse te metafizične zadeve uravnajo samo od sebe skozi čas, včasih pa je potrebno poiskati pomoč.[/quote]

Najlepša hvala za odgovor.
Recimo jaz imam sorodnike, ki ne živijo v istem kraju in se vidimo le za poletne počitnice in, ko se vračam domov traja tista žalost, ko vem, da jih ne bom videla celo leto le kak dan ali dva. Pa so to sorodniki, ki jih imam najraje. Zato res ne vem zakaj tako pogrešam osebje v bolnici (predvsem zdravnico), ko pa jih niti ne poznam dobro.
Mamina kolegica je dolgo nazaj želela storiti samomor. Zaprla je okna in zatlačila brisače pod vrata in prižgala plin na štedilniku zraven pa pozabila prižgano cigareto. Začelo je vse goreti tudi ona. Našli so jo in odpeljali v bolnico kjer so jo takoj operirali. Med operacijo je dejansko izstopila iz telesa in iz kota opazovala kako jo operirajo. Zato vam kar verjamem tisto, da se je del mene odcepil in ostal v bolnici.
Jaz sicer nisem vedela niti tega kdaj sem zaspala. Spomnim se samo tega, da mi je anesteziolog rekel, da bom čutila vročino najprej v roki, nato v glavi in potem bom zaspala. Jaz nisem čutila čisto nič… nato pa sem se že zbudila. Tudi ko sem se zbudila nisem čutila, da bi bilo kaj narobe ali drugače.
Je pa res malo čudno in smešno, da naj bi se del mene odcepil in ostal v bolnici. Potem zdaj moj “duh” straši po bolnici? 🙂
Nikoli še nisem nobenega tako pogrešala in nikoli se še nisem tako počutila, zato imam občutek, da je res vse to zaradi anestezije tako ali drugače. Samo tako dolgo? Oziroma bolj čudno mi je to, da prvi teden ali celo malo več teh občutkov nisem imela, šele zdaj zadnji teden.


Kot večkrat pravim, je naš zunanji svet le odraz našega notranjega.
Zunanji svet in ta realnost, kot ji rečemo, le zrcali tisto, kar nosimo v sebi. Tako je, kot sama praviš, da oddajaš takšno energijo. Vendar ne krivi sama sebe zato kar si, saj nisi mogla vplivati na to v kakšnem okolju si živela. Ne obremenjuj se zaradi tega, kar je bilo, saj tega tako ali tako ne moreš spremeniti.

Ta stavek veliko pove. Pove to, da si se zaradi nesprejemanja in obsojanja tvojih resničnih občutkov in potrebe po ljubezni, s strani okolice, le-to željo začela tlačiti.
In to še vedno počneš, ker je v tebi ta strah, da boš spet razočarana, če boš izrazila željo po resnični ljubezni.
In te želje po resnični ljubezni ne moreš utišati, bolj se trudiš, bolj v sebi trpiš, saj s tlačenjem skrivaš svoje resnično bistvo.
Ljubezen je kot življenjska sila…To je tako, kot če rožo zapreš v posodo in ji ne dovoliš rasti….Seveda bo roža še naprej rasla in sčasoma prišla do meje kozarca…Bolj kot bo želela rasti in biti svobodna ter postati to kar je, bolj jo bo bolelo, ker ne bo mogla preko mej, ki ji je nekdo drugi postavil. Ker je ni hotel sprejeti takšne, kot je.

Seveda roža nima zavesti in razumevanja s katerim bi lahko odprla pokrov kozarca….Ima pa jo človek, ki z razumevanjem presega meje, ki mu preprečujejo izraziti sebe in s tem občutiti ljubezen.

Da te drugi vidijo kot seksualni objekt je le izraz tega samo-obsojanja. Obsojanja lastnih občutkov in s tem sebe. Ker s strani okolice nisi dobila občutkov sprejemanja, verjameš, da nisi vredna ničesar več, kot le nek seksualni objekt.
Naučiti se imeti rad, pomeni sprejeti svoje občutke, ne glede na to, da so bili obsojani in s tem označeni z bolečino.

Sem se ob tem spomnil na ljudi v psihiatrični bolnišnici…Kjer so bili vsi pod vplivom razno raznih zdravil…A vsi so imeli skupno to, da so bili tako brezosebni…Brez občutkov…Kot roboti….Verjamem, da če človeku zbrišeš spomin, ne bo več imel težav…Isto, kot če ga narediš brezčutnega, prav tako več ne bo čutil težav…Seveda pa tudi lepega ne. Zato to zame ni nobeno zdravljenje, ampak prikrivanje.

Večina težav je zaradi pomanjkanja ljubezni. Zaradi pomanjkanja čutenja, da nekomu pripadamo in smo del vsega bivanja in obstoja.
Zato ravno ljubezen zdravi rane.


Resnica je, da si živo bitje, si človek, ki želi biti živ in čutiti. Hrepeniš po tem, da se izraziš in po tem, da občutiš, da te ima nekdo rad….Po tem si vedno hrepenela in vedno boš.
In to je resnica.
Na tebi je le, da to resnico začneš živeti.

Ta forum ni najbolj primerno mesto za metafizične razlage in tudi na splošno se takšni debati praviloma izogibam, saj je skoraj vse razloge mogoče poiskati znotraj fizične realnosti. Lahko pa napišem to, da tudi v primeru, da je res prišlo do neke ločitve enega dela, po bolnici ne tava noben vaš duh. Zadeve v večini niso takšne kot jih lahko vidimo v filmih. Pri teh ločitvah se gre bolj za to, da se nek del loči od celote na način, da ta celota nima več dostopa do njega (čeprav je še vedno tam). Zaradi tega začne ta celota aktivirati željo po določenih aktivnostih, ki bi imeli za posledico ponovne integracije tega izgubljenega dela. Šamani temu rečejo “vračanje duše” psihoterapevti pa delo z različnimi ego stanji in deli osebnosti. V resnici je naša osebnost precej fragmentirana in večina ljudi pozna občutke razcepljenosti in razdvojenosti. V hujših oblikah iz tega nastanejo različne oblike duševnih bolezni.

Kako dolgo bo trajalo to je odvisno od vaše osebnosti in prizemljenosti. V večini primerov se zadeva uredi sama od sebe skozi čas. Če bi se to kar doživljate dogajalo še več kot en mesec pa le poiščite nekoga, ki vam bo pomagal.

Prosim upoštevajte pa, da pišem tole zelo na pamet. Zdi se mi, da bi to lahko bilo to, vendar za bolj zanesljivo diagnozo bi se moral z vami malce bolj konkretno in detajlno pogovoriti.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Vsaka splošna narkoza pusti neke (fizične) posledice na naših možganih (sinapsah). Kako kdo to dojema, kako se zadeve kažejo navzven in kako povrniti prejšnje stanje, če sploh, je pa drugo vprašanje.
Fizično se zadeve ne da povrniti v prejšnje stanje, vsaj kolikor mi je znano, ker se spremembe dogajajo na neki “mikro” ravni, ki jo očitno še preslabo poznamo zato tudi poškodbe nastajajo… :/

******** [i]Ne govoriš ničesar, o čemer je vredno govoriti, če s tem nikogar ne vznemiriš. (Galvin K.)[/i]

G. Boštjan do zdaj sem imela samo ženske terapevtke. Mogoče pa nisem dovolj vztrajna in bi morala več mesecev hoditi na psihoterapije. Ampak…ko berem o drugih ljudeh, ki hodijo na psihoterapije te trajajo po več let..za nekatere do smrti. Jaz bi rada hitro napredovala, vendar meni je to kot neko cincanje brez napredka in počutim se razgaljeno, ko nekomu zaupam toliko o sebi. Tudi drugim ljudem se ne odprem, ne zaupam kaj šele, da bi kazala moja čustva. Sem ena izmed tistih, ki se počutijo obupno pa vseeno rečem, da sem dobro. Razen izjemam seveda. Moje otroštvo ni bilo tako slabo…večinoma so me čuvale varuške in zelo hitro sem tudi sama ostajala doma. Nisem pa bila osamljena. Občutka varnosti pa res nikoli nisem imela saj zdaj ga niti ne potrebujem več. In ne vem zakaj ne čutite mojega srca verjetno tako delujem. Vem, da imate dober namen. Če je srce tisto, ki ga moram zdraviti kako naj se lotim tega?
Robi ti mene razumeš. In res se bojim tega razočaranja zato niti tega več ne iščem in ne čakam…ker se mi včasih zdi, da je ta “prava ” ljubezen samo iluzija in, da tega ni. In, da moškim po glavi hodi samo sex in sex in sex. Strah me je, da se bom nekega dne odločila, da je sploh ne potrebujem tako kot ne potrebujem občutka varnosti, ker ga nikoli nisem dobila. V bistvu je tu problem, ker sem v sebi mrtva, ker nobenemu nimam za dati vse to kar imam v sebi, težko je to opisat. Nekako se mi zdi, da sem samo sebe zastrupila z tako močnimi občutki in čustvi, ker jih nisem hotela ali nisem mogla izrazit. Zdi se mi, da sem tako zbolela.
Zdravila so kot, da bi te nekdo držal na verigi..vsaj tako sem se jaz počutila, ko sem jemala visoke oz. previsoke doze. Tudi jaz sem bila kot zombi.
G. Boštjan jaz se težko sprostim na masaži..ne sramujem se svojega telesa le sprostiti se več ne znam. Kaj šele, da me masira nek neznanec..

Torej poskusite z moškim.

Absolutno vam pri vašem stanju priporočam več mesečno obiskovanje psihoterapevta. Dokler ne zaupate terapevtu tako ne bo mogel nič narediti. Prve seanse so v primerih kot je vaš namenjene privajanju, iskanju občutkov varnosti ipd. Psihoterapij je več vrst. Niso vse usmerjene v preteklost in analizo. Ljudje, ki hodijo k meni pogosto o sebi ne spregovorijo nič zelo konkretnega. To niti ni potrebno, saj če bi vedeli kako popraviti nekaj me ne bi potrebovali. Na meni je, da v njih odkrijem vzvod, ki jih potem spremeni. V večini primerov ga najdem zelo hitro, včasih nekoliko kasneje, ko je odnos s klientom globlji.

Če bi bilo mogoče na hitro spremeniti osebnost bi umrl od bolečine, saj bi se morale vse celice v telesu in sinapse v možganih spremeniti. Napredek je postopen in ga spremljajo t.i. preboji.

Terapevt s časoma ne more biti več neznanec, ampak resnično nekdo, ki nudi sočutje oporo in zaupanje. In dobri terapevti tega ne blefirajo in svoje kliente resnično “nosijo” v svojem srcu.

Točno to potrebujete. Varuške vam ne morejo dati tistega, kar vam lahko dajo starši. Če ste imeli vsega v materialnem smislu dovolj, še to ne pomeni ničesar. Starševska ljubezen, njuna prisotnost in pozornost je tista, ki ustvari občutek varnosti pri otroku. In točno na tem bo delal dober psihoterapevt in zato potrebuje čas.

Tako, da ste čimveč v bližini ljudi, ki imajo zdravo srce in so ga pripravljeni odpreti tudi za vas.

Zelo dobro razmišljanje in v tem stavku čutim vaše srce, ker se zdi zelo iskren. Potrebujete varen prostor, kjer boste lahko vse to izrazili in si dovolili biti to kar ste, brez mask. In smo zopet pri psihoterapiji.

Antipsihotiki ponavadi iz ljudi res naredijo zombije. So pa včasih potrebni.

Nihče, ki se ne počuti dovolj varno se ne more sprostiti, ne v odnosih, ne med spolnostjo in ne pri masaži. In zato je potreben čas. No na srečo poznamo tudi trike, da se ta sproščenost pojavi hitreje. 🙂

Moram vas pohvaliti za zadnji prispevek, nekako izraža pripravljenost za spremembo. Ne morem sicer presoditi ali je iskren ali gre samo za še en manever ega. Odločil sem se, da bom verjel, da je iskren.

Bodite dobro.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

New Report

Close