Psihična odvisnost
Zdravo!
Moje prvo srečanje z drogo se je začelo v osnovni šoli, ko sem prvikrat
probala kaditi marihuano. Tako vse lepo in prav se je nadaljevalo do
prvega letnika srednje šole. Kadila sem, ko je bila prilika.
Že od kar pomnim so me najbol mikale droge, želja po nečem česar
okolica ne odobrava najbolje. V glavi mi je švigalo samo še to, kdaj bom
probala kaj več od marihuane. In kot zadetek v polno sem spoznala
‘pravo’ družbo katera mi je dala možnost razširiti obzorja. Probala sem
vse od marihuane, hašiša, speeda, gobic, ijev, kokaina, metanfetamina..
Vendar to še ni bilo dovolj. Iskala sem piko na i, in jo tudi dobila.
Pri svojih 15 letih sem prvič probala heroin, ki ga jemlem še danes, ko
imam 18 let. Vendar me ves ta pogled nazaj spravlja v dilemo kaj naj sama
s seboj in kam me pelje ta pot? Heroin jemlem ko mi zapaše. Se pravi cca
3X tedensko, nisem fizična odvisnica. Doma že skoraj od samega začetka
vejo kakšno je stanje pri meni. Še najbol pa jih je pogrelo, ko sem pred
dobrim letom in pol imela overdose. Želijo mi pomagati vendar vsakič znova
odklanjam pomoč. Vendar se vse stvari enkrat spremenijo in tako je tudi
pri meni. Želim si pomoči, želim si čisto življenje, življenje ki mi
bo nekaj pomenilo, ki bo raznoliko, in ne kot enolično prekladanje in
postopanje po mestu. Nevem točno kaj bi bilo najbolje zame. Najraje bi
odšla kam za kakšen mesec, da si spočijem od tega, ker me bremeni vsak dan,
ko odprem oči in do takrat ko jih ne zaprem. Pregledala sem si program
Don Pierino Gelmini vendar bi morala biti verjetno fizični odvisnik?
Vsa zgodba je predolga za na forum.
Moje vprašanje je samo: Kako naprej? Kaj naj?
Čimprej pojdi v komuno, dokler še imaš kaj volje. In ne rabiš biti fizični odvisnik, vsaj v RETO centru ne. Bistvo komune je, da se naučiš spet živeti polno življenje..seveda moraš biti za to čist in če praviš, da ne boš imela fizične krize, toliko bolje..boš lahko prej začela delati na sebi.
Srečno!
Draga najstnica!
Hvala, da si zbrala pogum in nam zaupala svoj problem. Še bolj me veseli, da si uvidela, da tvoje početje vsekakor je problematično. Pametno je, da se sprašuješ kam te pelje ta pot saj si dodobra skrenila iz prave poti.
Tudi jaz ti svetujem, tako kot moja predhodnica, da čimprej odideš v komuno. Verjemi, da je Don Pierinov program Skupnosti srečanje zelo kvaliteten in prinaša ugodne rezultate, če le imaš sama resen namen, da se spremeniš. Komuna oziroma terapevtska skupnost je znana po svojih prizadevanjih za osvobajanje človeka od vsake zasvojenosti in ponovno vključitev prej zasvojenih v odgovorno življenje. Skupnost je predlog življenja v širšem pomenu, ki zajema celega človeka v prizadevanju, da bi se mu povrnilo osebnostno ravnotežje; je prava pot, da odvisnik ponovno najde samega sebe, ponovno pridobi vrednote, smisel in voljo do življenja. Ponuja ti čisto življenje brez laži, nauči te reda in discipline saj človek brez notranjega in zunanjega reda plove v viharjih sveta. Njegove brezciljne želje in hrepenenja so tisti sunki, ki ga premetavajo sem ter tja. Je v večnem nasprotju s samim seboj.
Resnično ti želijo pomagati in to tudi zmorejo tisti, ki so se rešili bremena drog in se osebno srečali z izkustvom ljubezni in odrešenja. Zato odgovornost za življenje, terapijo in delo v terapevtskih skupnostih nosijo ozdravljeni narkomani.
Komuna je za vse tiste, ki so v življenju skrenili s poti, želijo pa spet najti pravo smer. Saj se ve, da droga ni osnovni problem, resnični problem je človek, ki se ne zna in ne zmore pravilno orientirati. Današnji način življenja mlademu človeku ne daje jasnih usmeritev, jasnih norm, vrednot, ampak ga pušča brez osnov za lastno osebno zorenje.
Torej ne sklicuj se na fizično odvisnost, ta ni najhujša huje je odpraviti način življenja, pridobiti neko polnost življenja, ki si jo sedaj iskala v drogi. Skupnost je torej odprto pristanišče za vsakogar, ki je v težavah. Skupnost ti pomaga odkriti samega sebe, nove navade, nove vrednote, polnost in vrednost življenja.
Tam se ne moreš skrivati in se kazati drugačnega, kakor v resnici si. Pokazati moraš pravi resnični obraz kar je včasih boleče, toda le s poštenim in odkritim odnosom lahko pričneš svoje osebnostno zorenje.
Čas bivanja v Skupnosti ne more biti kratek, če si hočemo pridobiti dragocene izkušnje za prihodnost. Pot v komuni je trda in ne lahka, soočiti se je potrebno s psihično odvisnostjo, jo premagati in tako dati življenju ravnotežje in mesto, ki mu pripada. Brez dvoma je, da se z uporabo droge in zlorabo zdravil, ki sta bili prisotni leta in leta, ne more obračunati z lekarniško obravnavo. To bi pomenilo prilivati olje na ogenj.
Skupnost ni kraj prve pomoči, kamor bi nekdo prišel,da bi premagal bolj ali manj akutno fizično krizo. Prav zato tudi ne moremo misliti na hiter in površen poseg. Potrebno se je soočiti z dejstvom, da je za temeljito razumevanje vsega, kar je bilo izgubljeno pri odkritju kvalitet in darov, ki smo jih pustili potopljene, in pri odkritju naše osebnosti, perspektivna in uspešna samo dolga pot.
Ne vem zakaj se braniš pomoči, če ti starši želijo pomagat, škodo delaš predvsem sama sebi, komu ali čemu se upiraš saj gre vendar za tvojo prihodnost in tvoje življenje. Vse je odvisno od tebe, spoznala si, da si z drogo ne moreš razširiti obzorij, da družba ni prava, da to ni polno in smiselno življenje.
Zazri si v oči, si priznaj, da si odvisnica in ne proučuj kakšno odvisnost bi morala imeti za kam, če me razumeš, saj to je le prelaganje in odlaganje časa, iskanje izgovorov, da zdravljenja ne potrebuješ a v vsem tem izgubljaš največ prav ti sama. Ne razmišljaj, da si predobra za komuno, da si boljša od drugih odvisnikov, da še nisi dovolj zasvojena, dobronamerno ti povem, da se ne slepi in da si se obrnila na pravi naslov, ne čakaj!!
Mamila zarežejo tako veliko rano, prinesejo odtujenost do sebe, do ljudi, do sveta, da človek zaceli te rane rabi čas in veliko truda toda na koncu te čaka veselje. Za svobodo za ljubezen je potrebno nekaj storiti. Stori to čimprej! Povej staršem, da želiš pomoč, pokličite me, da se domenimo za razgovor in nadaljevanje v terapevtski komuni.
Brez zamere za direktnost, upam da se slišimo in vidimo!
Srečno, javi se čimprej!
Pokliči na tel.št.:01/ 548 02 85
kako lahko premagaš psihično odvistnost?Nisem odvisna od tega,da moram potegnit rigo heroina,kar dekam že pet let,Problem je v tem,da mi je svet monoton,dolgočasen,brez vezen.Ne vidim nobene volje do nobene stvari.-Nič se mi ne da in nimam niti moči za nič.Kaj naj naredim?Ne me pošiljat v kakšne skupine za odvisnike,ker pol bi me lahko kje kdi videl in me prepoznal,pol pa bii bila katastrofa,če bi se razvedlo.ne razumem zaradi čese se ljudje zjutraj sploh dvignejo iz postelje,Kaj vas žene,da grete naprej?Sem v depresiji ali kaj mi je?Fizično krizo bi že zmogla ampak ta sivi vsakdanjik me ubija.
Zdravo, sicer je ta tvoj post star. Ampak vseeno punca moja ti si se ful zlagala. Nemors jemat heroin 3x tedensko če si že 3 leta na tem. Če bi bila v prvem mescu bi ti vrjel. Sam sem odvisnik, ki se odvajam z metadonom že dve leti z 160mg sem na 15mg saj to nima veze. Ampak, če si ti tri leta na heroinu ga moraš dobit vsaj 2x na dan po 0.25g se pravi vsaj pol grama na dan. Jas sem ga rabil tudi do 2 grama se pravi na vsake 4, do 5 ur en šus. Ti pa govoriš bedarije, da nisi odvisna pa da ga jemleš ko ti paše. Bi te rad videl 1dan brez heroina kakšna bi bila. Prepotena da bi vse teklo s tebe, bleda ko smrt, zvijalo bi te v želocu kasneje bi še bruhala in še marsikaj (govorim iz lastnih izkušenj)… Tak, da to ti vrjamejo samo tisti ki niso bili nikoli v tem in nimajo izkušen kak je to hudičevo življenje, vsak odvisnik bi ti rekel da si čudežna deklica z vsemogočnimi močmi…. (drugač pa dober nateg… za neodvisnike).
lep pozdrav, andrej