Najdi forum

psihicna izcrpanost

Lep pozdrav,

ker sem pri sebi opazila, da se ne že dlje časa ne počutim dobro, sem začela malo brskati po spletu in ugotovila, da sem verjetno zaradi vseh stvari, ki so se mi zgodile v zadnjem času in dogajale prej, postala depresivna. O depresiji vem zelo malo, mogoče je tudi kaj drugega, vas pa prosim za nasvet, ker se ze vec mesecev vrtim v istem krogu in nič ne kaže, da bo kaj boljše.
Stara sem 22 let in redno študiram, obenem pa tudi delam v večjem podjetju. V soli mi gre presenetljivo dobro, obveznosti opravljam, kolikor mi cas dopusca… skrbim sama zase, čeprav zivim pri starsih, vendar jim moram placevati stroske. Delam polni delavnik (gre za pretezno nocno delo), cez dan pa sem na usposabljanju za sluzbo, ki traja vsak dan od 3-5 ur in to zadnja 2 meseca, trajalo pa bo se do konca feb 09. Za to, da bom toliko delala, sem se odlocila, ker se doma ne pocutim dobro (oce zganja nad mano psihično nasilje,vcasih me tudi natepe). v sluzbi mi je bilo vedno fajn, pa tudi tam se vec ne pocutim vredu…ne vem kaj naj, ker mi v bistvu nic vec ni fajn, nimam volje do nicesar…vcasih sem se veliko druzila s prijatelji, danes skoraj nic ali pa zelo redko…sicer ohranjam stike, se izgovarjam na zasedenost itd… sama pri sebi pa vem, da ce bi se zelela druzit, bi se lahko…ampak se mi ne da. ko sem doma, sem na internetu ali pa spim, sicer sem v sluzbi…dostikrat me kaksen fant povabi na pijaco ali kaj taksnega, pa ne grem, ker mi ni do spoznavanja ljudi in sploh od nobenga nic nocem, hocem samo, da me pustijo na miru! ponoci ne spim, zaspim komaj okrog 6h, čeprav sem zelo utrujena, ampak ne morem spati in se sploh ne vlezem. ze dlje casa spim 4-5 ur na noc, malo zaradi dela, predvsem pa zato, ker ne morem zaspati, prebudim pa se zelo hitro.
Vcasih sem dosti delala na sebi, imam se za sposobno punco (tako me vidijo tudi prijatelji), vendar pa opazam, da sem se zacela izogibati ljudi, sploh zato, ker me marsikdo (v sluzbi) ne sprejema…to me prizadene,ker ne vem, kaj sem jim naredila, da me ne marajo…vem, da sem vcasih “pametna” in da povem svoje mnenje, podam kaksen predlog za izboljsanje itd…, vendar je to ocitno prevec konfliktno…vcasih mislim, da bi blo boljse ce bi utihnila za zmeraj in ne bi nikoli vec nic povedala,ker so moje besede vedno napacno razumljene…nimam se za nesramno ali osorno, nikogar ne zalim ali obrekujem, mislim, da sem prijazna do ljudi, …pocutim se osovrazeno,nesprejeto…normalno je, da se ne razumes dobro z vsemi, ampak ti ljudje za katere je meni vseeno in ne komuniciram pretirano z njimi, me nenehno obrekujejo in so nesramni…vcasih imam obcutek, da so zavistni, ker imam dobre odnose z nadrejenimi,saj sem v sluzbi po mojem mnenju med bolj pridnimi in sposobnimi…ne vem kaj zakaj je tak in ne vem kaj naj naredim, da me bodo pustili na miru, da opravljam svoje delo…nesramnost nekaterih je sla ze cez vse meje dobrega okusa, to me zelo prizadene in zato tudi večkrat jočem….v sluzbi sem nasla tudi nekaj dobrih prijateljev, s katerimi opravljamo isto delo, pa pravijo naj se ne sekiram zaradi njih, ker imajo oni neke probleme pri sebi…jaz pa to ne verjamem,vcasih sem hotla vedet, kaj je narobe, da bi to popravila, danes se mi vec ne da, ker so me prevec prizadeli…vem, da je v meni neki problem, ki ga ne znam resit, to se mi je namrec zgodilo ze na prejsnem delovnem mestu in sem zato tam nehala delat. tukaj pa ne mislim nehat, ker sem vlozila prevec energije in casa,pa tudi zato,ker se lahko pri njih zaposlim,ko diplomiram. To bi mi bilo ok, ker komaj cakam, da grem od doma…doma se pocutim isto kot v sluzbi – osovrazeno,dolgočasno,nesprejeto,…
Skrbi me, saj sem zadnje čase psihično zelo izčrpana, odtujila sem se od vseh, dosti jočem, jem slabo, zredila sem se zaradi prenaziranja in postalo mi je vseeno za moje zivljenje, strah me je druzenja s komerkoli……vcasih sem bila nenehno dobre volje, dosti sem se smejala in uzivala zivljenje, ceprav sem isto dosti delala in imela podobne probleme doma….danes pa zivim nekje v prihodnosti ko bo vse vredu,pa pri sebi vem, da ne bo. vcasih najdem energijo in sem dobro, ampak to ne traja dolgo. prosim pomagajte mi, kaksen nasvet kam se naj obrnem bi mi zelo prav prisel, ker sem v zacaranem krogu in ne vem kako naprej….zase vem, kaksna sem in tudi verjamem, da sem sposobna resit te probleme,ki jih imam … samo vem ne kako jih naj, kje se jih naj lotim…ce si jih sploh naj ..upam, da boste kaj razbrali iz te prošnje, vem da je zmedeno napisana,ampak vseeno nujno rabim nek nasvet ali pomoc psihoterapevta,ker se mi bo sicer zmešalo od psihične utrujenosti in stresa,ki ga dnevno obcutim… hvala vsem ze naprej.

Draga Ana,

moram ti priznati, da sem ob branju tvojega pisanja začutila hudo stisko, ki te obdaja. Menim, da je kar že urgentno, da si čimprej poiščeš strokovnjaka, ki ti bo lahko razložil tvoje stanje in ti svetoval kako naprej, saj se mi zdi, da si povsem izčrpana – tako psihično kot fizično. Iz ene situacije bežiš v drugo in nikjer ne najdeš zatočišča, da bi si spočila. Eno je sigurno: samo od sebe ne bo kar uredu, tudi ni problem v okolici, da se ne počutiš dobro. Tako stanje sprožiš sama, bodisi zaradi izkušenj , ki si jih doživljala že v otroštvu, bodisi zaradi slabo razvite samopodobe, ki jo imaš v sebi. Ne čakaj, pojdi do osebnega zdravnika, povej mu o svojih težavah, ter prosi, da te napoti na ustreznega strokovnjaka.

Želim ti, da čimprej razrešiš svojo stisko in oglasi se še kaj.

Maja

New Report

Close