Psihiater na Primorskem, ki se ukvarja z MOM
Pozdravljeni!
Naslov teme pove že skoraj vse… Torej, rabim pomoč. Na kratko: gre za ženo, sva še razmeroma mlada, brez otrok, sredi viharja, ne prvič. Ampak tokrat je resno kot ni bilo še nikoli. Ne bom opisoval, ker nimam časa, najina zgodba je pa dolga in boleča – zame gotovo, ne vem, če za njo… Ne vem, ker se pri njej prav gotovo vsa zmešnjava rodi iz nekega čudnega krča, sledi izguba vso razsodnosti in nato porušitev vsega okoli sebe. Stvar, odnos, dogovor, vse – čisto nič pri njej ni sveto in ne velja, noben človek ni vreden v teh trenutkih (ki pravzaprav niso trenutki ampak obdobja, trenutki, ko je “normalna” so redki in kratkotrajni). Če sem še nekoč bil zanjo en in edini, največja ljubezen in opora (v njenem že prej zavoženem življenju), sem že naslednji dan njen največji sovražnik in njena življenjska napaka, nekdo, ki ni “nikoli zanjo naredil čisto nič”, poleg tega so vsi moji do tretjega kolena “prasci”, “kurbe”…
Torej, mislim da je jasno, za kaj gre. Prosim vas za pomoč. Rad bi jo (naju) ČIMPREJ spravil k psihiatru, ker doma postaja nevzdržno. Pravzaprav je tako že zelo dolgo, sedaj pa je že kar nevarno, nenazadnje si je ne upam pustiti več samo, po drugi strani pa tudi pazim, da zvečer ona zaspi preden zaspim jaz… Ja no, težko je opisat. Torej, rabim psihiatra na območju Primorske, za MOM moje žene. Povejte mi prosim tudi, kako naj naprej – kako naj se vedem, kaj naj naredim?!!
Hvala.
Pozdravljen burned!
To kar opisuješ je res precej klasičen opis MOM. Težava je v tem, da osebe z MOM ( ali takšnim vedenjem) ponavadi ne želijo pomoči strokovnjaka, še huje, z njimi ponavadi ni nič narobe ( razen v trenutkih, ko naredijo res kako večje “sranje” ko morda za trenutek ali dva celo priznajo, da imajo morda težavo, vendar so ti trenutki tratkokrajni, ponavadi bolj za to, da ne bi izgubili kakšnega bližnjega ali česa drugega, kot zaradi resničnega uvida ali obžalovanja. Drugih ne moreš spremeniti, če si tega ne želijo in če jim ne postaviš meje in lahko počnejo kar hočejo bodo to pač počeli, dokler bodo lahko.
Težava je tudi v tem, da tudi če jih ( ponavadi z ultimatom ) pripravimo do tega, da privolijo v zdravljenje, to traja samo do trenutka, ko se zdravljenje zares začne, potem najdejo tisoč in en razlog, da tja ne gredo več. Vztrajajo samo pri terapevtih, ki jih ne skužijo in jim omogočjio, da so že naprej “žrtve”, lahko še naprej nemoteno počnejo, kar pač počnejo in ponavadi takšnega terapevta celo izkoristijo, da še lažje terorizirajo okolico. Sicer strokovna literatura poroča o tem, da se nekateri vseeno toliko spravijo k sebi, , vendar kolikor vem takšna terapija traja nekajkrat na teden in leta. Velja pa, da vsaj 2 leti intenzivne terapije vodita do prvih sprememb. Najboljša za njih je vedenjsko kognitivna terapia in spet imamo težavo, to je, da pri nas skoraj ni nikogar, ki bi bil za to zares izučen.
Po mojih izkušnjah ( in izkušnjah internetnih skupinah za samopomoč – linki spodaj) je edino orožje, ki ga imaš ti sam. Borderline se verjetno ne bo spremenil, zatorej lahko spremeniš samo svoje reakcije na njegovo vedenje. Pri tem je potrebno kar veliko znanja, samouvida, zelo zelo priiporočam terapevta, ki pri tem pomaga, in potem obstaja možnost, da nekako speljaš tak odnos ali se uspeš iz njega nekako izvleči čim manj nepoškodovan. Sam to narediš res zelo težko.
Dejstvo je, da si naprej odgovoren zase in da moraš poskrbeti še posebej za svojo varnost. Če je ta ogrožena potem bi bilo dobro, da se iz situacije ČIMPREJ umakneš, sam poiščeš terapevta, ki ti pomaga čez vse skupaj in se šele čez nekaj časa, ko imaš bolj objektiven pogled na celo situacijo odločaš kaj z takšnim odnosom sploh storiti. Borderline ponavadi izbirajo ljudi, ki jih lažje kot ostale potegnejo v svoj svet ( za to je mnogo razlogov, ki jih lahko vsak najde zgolj pri sebi) in ker je skoraj edini način, da to razrešiš, da se začneš namesto z njimi najprej ukvarjati sam seboj , se ponavadi veliko naučiš , predsem pa se zaveš vseh svojih šibkih točk in si prisiljen da jih ojačaš.
Drugače pa je kar nekaj knjig ( če angleščina ni problem na to temo). Ena , ki govori o ženski, ki je imela borderline in ji je uspelo se izvleči je Get me out of here ( njena biografija) na netu pa sigurno najdeš še kakšno knjigo na temo partner in borderline. ( book depository je stran kjer lahko naročaš knnjige ugodno in brez poštnine) Stran z veliko info je http://www.bpdcentral.com in tu so tudi skupine za samopmoč, ki so kar se partnerjev tiče razdeljene na 3: tiste, ki ostajajo, tiste, ki še ne vedo kaj bi in tiste, ki so se že ločili. Zelo priporočam da pokukaš sem, če ne drugega, lahko dobiš veliko koristnih nasvetov od tistih, ki preživljajo isti pekel. Skupine so zaprte ( komunicira se preko maila) in ker so gor večinoma tujca ( iz vsega sveta) se je lažje odpreti. Pomaga pa že samo branje sporočil. Najdeš jih na
Najlepša hvala za odgovor, Gittaana!
Sem si ogledal bpd skupnost, zgleda prava stvar, se bom prijavil. Ampak je res kot si napisala, MOM osebnosti te pritegnejo v svoj svet, čeprav že od samega začetka veš, da je nekaj zelo narobe z njimi. Moja draga me je takrat pritegnila s svojo privlačnostjo, že na začetku pa sem ob njej (ali pa bolje – od nje, ampak ko nisem bil zraven) doživel stvari, ki so mi jemale dih in res nisem verjel, da je nekdo sposoben nečesa takega… Posebno pa ne nežno žensko bitje, s sicer težko življenjsko izkušnjo za seboj, o kateri sem takrat izvedel vse podrobnosti, jo ure in ure poslušal, tolažil… Ter nazadnje ugotovil, da je za to izkušnjo (oz. mnogo teh) odgovorna izključno moja draga, čeprav mi je pripovedovala drugače, o krivdi drugih, pa o izprijenosti, ki jih je doživljala. Vse je opisovala tako prepričljivo, da sem ji dolgo verjel, ko pa sem pred dvema letoma končno pogledal resnici v oči, pa sem se do nedavnega še sam prepričeval, da “moja draga res ni taka”… Skratka, doživel sem: prevare, te so najbolj boleče (tudi tako, da se je zgodila praktično pred mojim nosom) – za katere naj bi bil celo jaz sam kriv… Nato prezir, vsakodnevni, nekako kot da sem razvrednoten, ničvreden. Laži, obtožbe, spletke… Dolga čakanja, “visenja na nitki”, spremembe planov, sončne sobote in nedelje v solzah in kričanju… Pa moje usluge, brezpogojno naklonjenost in pripravljenost “7/24” na njene zahteve. Kaj še? Veliko je še tega. Najbolj pa me preseneča to, da ji slepo sledim, čeprav se zavedam kaj počnem, ona pa tudi ve, kako me držati v pesti; če kaj ni prav, se ponavadi izzivalno obleče, gre nujno nekam, ko sem jaz v službi, tako, da me skrbi…. ker dobro ve, kaj me boli – drugi moški.
Ampak tega je zadnje čase manj, vsaj na videz. Nekako zadnja dva meseca je užaljena čisto za vsak moj gib, nič ji ne ustreza, z mano ne govori – brez pravega razloga. Noče jesti, neprestano leži, če pa slučajno spregovori, le išče prepir in me zmerja ter nesorazmerno obtožuje. Pišem o nedoločenih stvareh, izogibam se neposrednim opisom… Sicer pa večkrat prebira literaturo s psihološko vsebino. Še ena stvar je skrajno nenavadna: pravzaprav že odkar se poznava (cca 5 let), me skuša odvrniti od mojega (sicer maloštevilčnega) sorodstva. Na različne, bolj ali manj premetene načine poskuša vplivati name, da prekinem vsak stik z mojimi starši, pa tudi s kom drugim, čeprav imam z njimi stika bolj malo, gre le za kakšen tel. klic, sicer vsak dan, pa vseeno. Pogosto se poslužuje tudi izsiljevanja, le da jaz nisem v stiku z mojimi. Po drugi strani pa ima ona veliko sorodstvo, s katerim je stalno v stiku, oni nas obiskujejo, celo prenočujejo kdaj pri nas…
Mnogo je še tega, o čemer bi lahko napisal. Lahko le zaključim, da je življenje s tako osebo en sam pekel, ne bi si znal niti predstavljati, če tega ne bi poskusil na lastni koži. Izčrpan sem, izgubljam voljo do vsega, tudi v poklicnem življenju popuščam… Sicer se poskušam nekako obvladovat, razumsko si dopovedujem, da moram zdržat, da drugo ni pomembno… A veste, kaj je najhuje pri tem? Da enostavno ne moreš prekinit, reči “konec je” in oditi! Ne moreš, niti nočeš. Prej sprejmeš igro in celo sebe obtožuješ, zaničuješ in okriviš, kot da bi prekinil in odšel.
No, res bi rabil pomoč. Poiskal jo bom, v kratkem. Ter… hudo mi je, ker vidim, da bom izgubil…, ja, vseeno je moja draga!
Lp
Čisto te razumem Burned, ker sama imam ob sebi artnerja z MOM in to 40 let. Dolgo nisem vedela, da se takemu obnašanju tako reče. Tudi on je sedaj že skoraj 2 meseca v stanju, ko se ne pogovarja z mano, če pa slučajno spregovori, pa v minuti znori in začne vpiti. Obtožuje me nekaj kar sploh nisem rekla, on projekcira neke besede, ki jih jaz po njegovem mislim izreči. Ne pomaga nobena lepa beseda, pomaga edino umik. Mi je pa težko, ker nimam sogovornika. Seveda sem jaz kriva za vse njegove težave, edini problem sem mu jaz. Tudi on ne prenese mojih sorodnikov, sicer se pa tudi svojih izogiba. Njegov svet je sedaj TV, računalnik in spanje po urah. Tudi z menoj bi se pogovarjal preko mailov, vendar sem zdaj nehala odgovarjati, ker to ne vodi nikamor. Verbalno me zlorablja in žali mene kot osebo, razvrednoti vse moje delo, sebe pa povelučuje , kako bi bila brez njega nula, da sem zabita z nizkim IQ, nora, debelorita baba. Tudi z ostalimi ljudmi ima že leta in leta težave, ponavadi se hitro skrega in prekine vse stike z njimi. Prijatelji so se umaknili, nihče se noče vmešavat. On si prav tako preko interneta išče ljubezen svojega življenja, ker ga jaz po njegovem ne maram in imam sigurno drugega. Deležna sem tudi groženj, da me bo ubil, zadavil, vrgel čez balkon in pač odsedel 5 let, samo da se me reši. Ko mu predlagam ločitev se stvari še bolj zaostrijo. Enkrat se ne bo ločil, da mi pobral vse kar sva skupaj ustvarila, ker je vse njegovo, čeprav sem sama vsa leta bila zaposlena in se upokojila s polnimi pogoji. Ves čas sem skrbela za družino in dom, skrbela za gradnjo hiše, skratka on je opravljal samo svojo službo. Vendar to ni bilo nikoli nič vredno. Seveda so vmesna obdobja, ko je najboljši mož in oče, ampak teh je v zadnjih letih vedno manj. Sevedala vsakršno pomoč odklanja, ker je z njim vse ok, da jaz rabim psihiatra itd. Skratka padam iz pekla v nebesa, ven pa ne znam. V zadnjem času sem postavila kar nekaj meja, preko katerih mu ne dovolim, ampak je stanje še slabše, deležna sem še več groženj in žaljenj. Tudi jaz nikoli ne vem kaj me čaka, vedno sem v enem krču , strahu kaj je še zmožen naredit. Vem da ima težave iz otroštva, saj je bilo pri njih veliko alkohola, tudi on se alkoholu ne more upreti in takrat se njegova agresija še poveča.
Na silo nekoga prisilit, da si poišče pomoč ne gre, sami pa jo odklanjajo.
Pozdravljeni,
sama se ukvarjam z MOM, če še vedno iščete pogovor, se lahko obrnete name.
http://www.facebook.com/Psihodinamska.psihoterapija?ref=ts&fref=ts Moj gsm 041 535 555.
Barbara Sarić, psihoterapevtka
Ena od težav, ki jih imajo MO ( osebe z mejno osebnostno motnjo ali takšniim vedenjem) je, da imajo velike probleme z lastno identiteto. Dostikrat se popolnoma prilagodijo tistemu, s katerim trenutno so in se lahko čisto stopijo v njegov svet. In to je tudi eden od razlogov ( poleg tega, da so lahko izjemno šarmanti, zabavni, inteligentni…) da na začetku lahko mislimo, da smo končno našli svojo dušo dvojčico( najboljšega prijatelja, najboljšega sodelavca…).
Zaradi težav, ki jih imajo sami s seboj to nikoli ne traja dolgo. Vendar se sprememba ne zgodi naenkrat. In včasih traja leta in leta, da dejansko dojamemo, da je nekaj hudo narobe, tudi če je že z zdravo pametjo jasno, da bi bilo potrebno takoj ukrepati. Tako kot pri žabi ki, če jo damo v hladno vodo in jo počasi segrevamo ( grozen eksperiment, vem) pa ona mirno ždi na dnu lonca in na koncu umre. Če bi jo dali neposredno v krop, bi skočila TAKOJ! ven, se borila….
Zato je pametno, da veš čim več o tem, kaj se dogaja in kje so možne rešitve, da lažje ukrepaš v dobro vseh. Pri nas (še) ni dosti vedenja o tem ( smo vedno nekaj let v zamudi s tujino, kjer je borderline večnoma del splošnega znanja) Knjga, ki je zelo dobra za osnove razumevanja je Ne stopajte več po prstih. Obstaja še veliko drugih knjig vendar je te edina knijga o osebnostnih motnjah prevedena v slovenščino.
GittaAna
Pri strokovnjakih pri nas je pa po mojih izkušnjah takole. Zelo malo jih resnično ve kaj dosti o tem ( razen, da to obstaja) in kaj s tem narediti. Tudi kar se tiče postavljanja diagnoz in načinov terapije je mnenj včasih toliko, kot je strokovnjakov.Tu je treba biti zelo pazljiv, ker če nima psihoaterapevt res zelo veliko vednja in znanja o tem je lahko vsa stvar na koncu še slabša. Zato poizkusite pri večih in se šele potem odločite za tistega, ki se vam zdi, da bi vam res lahko pomagal.
GittaAna
Pozdravljeni!
Omenjenih strokovnjakov ne poznam, a bom zelo vesela, če se izkažejo za pomoč pri osebah z MOM in pri njihovih svojcih. Nadvse pomembno je, da se terapija izvaja celostno – to pomeni, da pri psihiatru posameznik dobi diagnozo ali več diagnoz, morebitna zdravila za pridružene motnje (anksiozne motnje, depresijo, …) in da je vključen v dolgotrajno psihoterapijo. Psihoterapija pri psihiatru navadno ni mogoča, ker smo prezasedeni. Redke izjeme delajo le psihoterapijo. Zato je najbolje zastaviti skupaj – en psihiater in en psihoterapevt, ki se med seboj razumeta in pogovorita, če začne škripati.
Psihoterapija traja vsaj 3 leta in je zelo boleča. Najprej bo slabše, potem pa bo bolje. Zelo pomembno je, da se posameznik z MOM v terapiji nauči vrsto novih odzivov in da prične nadzorovati svoje vedenje.
Lahko za vajo napravite naslednji poskus:
1. Preštejte, koliko ljudi imate okrog sebe, za katere lahko rečete, da vzamete za dobro vse, kar naredijo ali rečejo, pa čeprav je boleče in neprijetno in tudi malo manj res? To pomeni, da znate tudi iz čisto grozne in neprijetne dogodivščine potegniti nekaj pozitivnega.
2. Preštejte, koliko ljudi imate okrog sebe, ki vas gleda na opisani način?
3. Pomislite, ali je opisani način razumski ali čustven?
4. Kaj mislite, kako se reče opisanemu načinu?
Pa lep pozdrav
Mojca Z. Dernovšek
Ali prav razmišljam, glede na to, da poznam dve osebi z MOM?
Oseba z mom bo na prvo vprašanje odgovorila, da nima nobene take osebe in na drugo vprašanje prav tako, da ni nobene take osebe.
Opisan način je v prvem stavku čustven, ker zaupaš nekomu, ki ga ceniš, ti je blizu in si čustveno vezan nanj, kjub temu, da izreče nekaj kar ni prijetno; v drugem stavku pa razumski, da znaš iz slabe situuacije, potegnit tudi nekaj dobrega. Osebe z mom zmorejo odreagirat samo čustveno in ne vem kaj bi tu odgovorile.
Odgovora na 4. vprašanje pa ne vem – ali je to eden od načinov ugotavljanja MOM?
LP
A mi lahko gdo pove kaj se dogaja z žensko , ki se je pred dvema letoma razšla z bivšim in sedaj živi z mano 1,7 leto in sedaj vsk drug dan omenja bivšega zakaj laho sedaj to in ono prej pa ni ko bil z mano. Po vrhu pa še ne uposteva mojega mnenja da naj prestane z hujšanjem ker je že presuha. Pravi da hujša za sebe in sfoje počutje ima pa 61 kg pri velikosti 168 cmm.
KAJ SE DOGAJA Z NJO TO ME ZELO ZANIMA, ker jo ljubim z vsem srcem in me to njeno vedenje zelo skrbi.
Hfala za odgovor in nasvet , LP