Ja , Pia , tako je tudi pri nas. Psa na sprehod vedno vodimo na vrvici in imamo VEDNO s sabo vrecke za odpadke , ki jih tudi VEDNO pocistimo za sabo . Marsikdaj se tuje , ker tudi nas motijo “pasje bombice”.Ravno tako ne dovolim psu , da bi polulal vse kantone , mimo katerih gre.
Ko smo ugotovili , da nekaterim nasim prijateljem ni prijetna niti pasja niti macja druzba , zdaj oba zapiramo (enega na balkon , drugega pa posljemo v spodnji stuk k tastu na obisk – oba skupaj ne zelita biti) dokler obiski ne gredo domov. Tudi ne morimo ljudi z nenehnimi pogovori o stirinoznih clanih nase druzine.

Me je pa kar malo pogrel Petrin nacin. Petra , glej , sama nas grajas , ker noben noce poskrbeti za kuzka , istocasno pa tudi ti isces vsesortne izgovore , zakaj ga noces.Vidis, mi ki pa ze imamo zivali , pa imamo probelm z socializacijo in prilagajanjem na nove druzinske clane , ne nazadnje tudi s prostorom ipd.
Se to , ko si je moz zazelel ravno nemskega bokserja , smo ga pac kupili , ko pa si je hcerka zelela kuzka, pa smo ga sli iskat v pasje zavetisce. Tudi do muce smo prisli na podoben nacin – v kontejnerju smo v plasticni vrecki nasli 3 se slepe mucke. Kupili smo Aptamil(hrana za dojencke) in mini dudke in vse tri mucice ohranili pri zivljenju. Res je , da smo potem 2 oddali (skupaj z njihovo posodico,igracko in nekaj hrane).
Moja vest je cista ! Kaj pa tvoja ?

Moj brat se zaradi neprijetnega dogodka v otroštvu še zdaj (22 let) boji psov. Ko je bil še majhen in ga je mama imela v naročju je nanju naenkrat skočil ogromen pes. Ustrašila se je tudi mama, brat je to začutil in od takrat se res zelo boji vseh psov (tudi majhnih). Lastniku pa se ni zdelo niti vredno priti zraven oziroma psa poklicati k sebi. Ko ga je mama opomnila jo je še nadrl, kaj se vtika v njegovega psa. Bratca pa takrat zelo dolgo nismo mogli pomiriti (jok).

Pozdravljeni vsi skupaj!
Ljudi res ne moremo izbirati na tak način, kot pravi vesejeigra.
Toda moja stara mama je imela navado reči, da človek, ki ima rad živali (ne samo in samo psa!), ima rad sebe in druge ljudi. Saj
znanost pravi, da smo se tudi mi razvili iz živali, ne? Torej?

Bila sem kar nekaj časa odsotna, zato nisem vedela za tole.
Pri nas smo prvega kužka dobili od mojega brata. Prijatelj mu ga je podaril, pa ga ni imel kje imeti. Ker je bil kuža strašno simpatičen nama z možem (da sploh ne govorim za otroke!)in ker imamo hišo malo ven iz mesta, je Arči ostal pri nas. Zelo je bil privržen nam domačim in naši hiši, saj je bil pravi gospodar svojega teritorija. Žal je po 13-ih letih umrl, kar je bilo za vse nas zelo boleče. Prav zaradi njega sedaj ne moremo več brez psa. Zato imamo sedaj kar dva, pa še mucico v hiši.

Morda bi tudi kdo od vas ali vaših znancev, ki imate primerne pogoje za življenje kužka, razmislili o tem, da bi si ga ogledali. Morda vam bo s svojimi očki takoj prirasel k srcu,
kot je nam naš prvi “dečko”. Res nismo nikoli razmišljali, da
bi ga imeli, ker smo prej od nekdaj živeli v strnjenem naselju.
Sodeč po lasnih izkušnjah vam lahko povem, da vam takle kosmatinček priraste k srcu in vam hvaležno vrača vsak vaš trenutek, ki mu ga boste naklonili. Tisti, ki ne verjamete, preizkusite! Upam, da bo mali kosmatinec našem svoje nove gospodarje in prijatelje.

Prebrala sem še ostale poste.
Moram priznati, da se strinjam s tistimi, ki pravite, da moramo biti pasjeljubci pozorni do drugih ljudi, ki to niso iz kakršnegakoli vzroka (slaba izkušnja zaradi napada kakega psa, neodgovorno početje lastnikov – opravljanje potrebe kužkov na neprimernih mestih itd.). Tudi take ljudi nimamo pravice
gledati postrani, še manj pa obsojati. Tako kot nismo vsi napr. šporniki ali glasbeniki, tudi nismo vsi ljubitelji štirinožcev. To pa vendar ja moramo spoštovati. Mi imamo prijatelje, ki so goreči pristaši kosmatincev in take, ki dobijo kurjo polt, ko
psa samo omeniš ali ga vidijo ali imajo celo alergije napr.
na dlako.
Sploh pa težko razumem, da bi morali biti prijatelji med sabo samo tisti, ki bi imeli popolnoma enake želje in poglede. Ne,
hvala, jaz imam raje prijatelja, ki pač psa sam sploh ne bi
imel. Nas pa ne gleda postrani, ko “trapamo” okoli z vrvicami,
na kateri je ena bevskačka, ki se ji grozno nekam mudi, na tadrugi pa skoraj tele, ki se zaradi svoje teže in velikosti
utrudi za ta prvim ovinkom. Oba sta zelo prijazna, vendar se
ob srečanju z drugimi ljudmi raje malo umaknemo ali pa psa
vodimo tik ob nogi. Prijatelji smo lahko popolnoma različni
si ljudje.

Torej, tisti, ki imate radi štirinožce, jih imejte še naprej!
Tisti, ki jih ne marate, jih nikar ne sovražite, saj so vendar
živa bitja, ki znajo še kako čustvovati. Samo zato, ker niso
na ta svet prišli kot ljudje, jih pa menda ne bomo sovražili.
Zavedati se moramo vsi (še posebej lastniki štirinožćcev), da
smo velikokrat prav mi,ljudje, krivi, da nekdo ne mara
napr. psa. Ne reče se namreč kar tako, brez razloga, da
so pasji ljubljenčki, ogledalo svojih gospodarjev.

Spoštovana petra
Na to temo nisem se hotela oglasiti ampak…no me je zasrbel jezik. Resnico ti povem, da sem jaz bila pripravljena od Katje vzeti kužeka v moj topel dom. Ampak….kaj. Saj lahko malo prebereš po forumu pa boš videla. Zakaj? Katji sem takoj pisala, da bi jaz imela kužeka. Bila je vesela in je napisala mi njeno tel. št. Tisti dan 23. 8. sem Katjo stalno klicarila, imela je piklopnjeno tajnico. Pustila sem sporočilo,in povedala kdo jo je klical in ponovno sem klicala in nazadnje, ko sem poklicala ob 21 uri sem pustila mojo domačo tel. št. In še potem sem klicala in klicala, da nebi še naštevala in kaj…? (NIČ) Čez par dni je Katja ponovno napisala temo kdo bi sprejel kužeka. Odkrito povedano se nisem hotela oglasiti, ker očitno sem zaslutila, da se nekdo spreneveda??? Ali pa se kdo dela norca? (NE VEM)
Pa brez zamere
LP marelica

Mi imamo tudi psa škotskega ovčarja. Že od majhnega smo ga odvadili, da ne hodi k drugimi ljudmi in da jih ne ovohava. Ko greva na sprehod po gozdu, po mestu ga imam tudi odvezanega saj hodi ob meni in ga ne motijo druge živali, se jim pa rajši izogneva, če pa srečava ljudi pa ga privežem, saj vem da je dosti ljudi ki psov ne mara. Nekateri starši pa bi svoje otroke tudi lahko bolje pazili, ne pa da otroci pridejo do naju potem pa psa cukajo ga vlečejo za dlako. Ko pa jih opozorim, da kuža tega ne mara in da naj ga samo božajo so pa starši ta glavni, da naj njihove otroke ne vzgajam in da ga pes ne sme ugrizniti, pa da za take primere mora nositi nagobčnik.

LP

Ja, Mojca, tole se pa strinjam s tabo.
Naš en kuža je nekako nezaupljiv do nepoznanih, tako da je
včasih kdo kar užaljen, ker se on elegantno premakne stran
in ne dovoli božanja. Z nami domačimi pa je zelo razigran in ljubezniv. Pol pa kdo reče: kakšen pes pa je to, ker se ne
pusti božati? Saj nam ljudem tudi vedno prepija isto, a ne? Zanimivo pa je, da se nikoli ne odmakne otrokom, če ga želijo božati (1 leto stara deklica ga je celo cukala). Pri odraslih
je pa to drugače. Menda imamo vsak svoj značilni vonj, na katerega žival reagira. Če mu nisi simpatičen – jok, kar tam bodi! Prav tako tudi zavohajo, če se ga nekdo boji. Pa naj še
kdo reče, da živali niso psihologi. Morda celo boljši kot mi, njihovi gospodarji.

Prisrčno se zahvaljujem za vaša mnenja, vidim, da sem vas tudi spomnila na druge plati življenja, ki so povezane s psi. Vesela sem, da se je vas veliko odzvalo in to je velik plus za vse nas, saj bomo le tako pogosteje razmišljali.

Marelica, morda Katje slučajno tisti dan bi bilo doma, verjamem, da si želela psiščka, vseeno bi jaz še enkrat poskusila oziroma naj Katja sama pokliče. Tudi jaz bi imela psa takoj, samo kdo ga bo imel tiste dneve, ko sem odsotna? Ne vem pa tudi, kako psi reagirajo na življenje tri dni tu in štiri dni tam?

Lep pozdrav!