Psi zavohajo raka…
Živjo!
Skoraj bi se strinjala, da je res kaj na tem. Moj pes sicer ni kazal nobenih znakov, da mu kaj na meni ne bi bilo vsec, je bilo pa popolnoma drugače z mačkom. Drugače popolnoma scrkljan maček, ki venomer poležava v mojem naročju, se me je v zadnjem času, preden je padla diagnoza možganskega tumorja, popolnoma ogibal (cisto zares je hodil v 10m loku okrog mene). Po operaciji mojega tumorja je bil spet normalen. Zdaj se hecamo, da dokler se maček crklja pri meni, ne rabim nobenega MRI 🙂
Mogoče je res kaj na tem. Naš pekinezer ves čas sledi dedku. (ko sedi pri mizi mu on leži med nogami, ko gre ležat, on leži na njegovih nogah – ima raka prostate, ki se je že razvil na kosti in ima ves čas glavo tam, ko da bi ga želel greti) zmeraj ko gre dedek kam ven se pes skrije in pride na plan ko pride on domov. Ko je bil dedek v bolnici cel teden, se je cel teden skrival v omari ven je prišel le jest in ko smo ga na sprehod peljali pa še to ni želel nikamor dlje kot pa do prve zelenice in takoj nazaj v omaro. Pred tem se pa ni nikdar skrival po omarah.
Tudi jaz verjamem, da nekaj vohajo oziroma čutijo.
Prinašalec mojega brata, izredno umirjen in prijazen pes je malo preden sem dobila izvide biopsije ob mojem obisku zelo vztrajno poskakoval proti meni – to drugače ni bila njegova navada. Zapomnila sem si to obnašanje, ker me je 2x zaporedoma z glavo zadel v bolečo dojko. Pri tem ni bil napadalen, le nestrpen in neubogljiv.
Nedavno pa je drug prinašalec , last prijateljice, ležal pred mojimi nogami in neutolažljivo cvilil in se ni dal pomiriti od lastnice. Želel je, da ga božam, takrat je bil manj glasen…