Pozdravljeni,

Vem, da je forum namenjen resnejšim temam, vendar bi vas vseeno prosila za mnenje in še kakšen nasvet. Sin je pričel s šolo: vse lepo in prav ampak zjutraj joka, tudi slabo mu je, v šolo ne bi šel, strah ga je večjih otrok (čeprav so v šoli otroci prvih treh oddelkov ločeni od večjih, razen pri kosilu in malici v podaljšanem bivanju), komaj čakam, da ne bom več prvček.(so njegove besede)… Začeli smo počasi: v jutranje varstvo zaenkrat ne gre, v podaljšanem bivanju čas podaljšujemo postopoma. Razumem ga, da mu je hudo, v razredu ni nobenega izmed vrstnikov iz vrtca (drugi kraj), zanj je vse novo, nove učiteljice in vzgojiteljice, novi prostori in otroci. Veliko se pogovarjamo. Na stisko sem opozorila tudi učiteljico in vzgojiteljico, ki pravita, da ni opaziti, da je v šoli posebej nesrečen, če postane “žalosten” ga zaposlita in poskušata vpeljati v igre z drugimi otroci itn. Ko pridem ponj v šolo je OK, zaenkrat ne opazim stisk (razen zgoraj omenjenih jutranjih). Ves navdušen pripoveduje kaj in kako so kaj počeli itn.. Kaj lahko midva in on še storimo, da bo prilagajanje lažje.

Lep pozdrav
mici12

Ali ste morda otroka že vprašali, če ga starejši sošolci ustrahujejo, zmerjajo, zasmehujejo, ipd? Ali ste mu pustili, da se vam je izpovedal ali ste mu takoj začeli s “To je pa zato, ker,…” in ga takole moralizirali? Lahko, da ga vsi zafrkavajo s “Prv črv” in podobnim, on pa jim ne more nič zabrusiti nazaj.

Pozdravljen,

Pustim mu, da se izpove in potoži in pove kaj je dobro in kaj ne. Ni mi povedal, da ga zafrkavajo ipd. so pa drugo in tretješolci, ki jih videvam v garderobi razumljivo bolj glasni, samozavestni. Ravno danes pred šolo je zopet pojamral: kdaj se bom jaz privadil? Jaz pa kakšnih drugih pametnih nasvetov razen v stilu: prepričana sem da se boš ne najdem.
Hvala za odgovor.
LP

Mici 12,

Premalo ste napisali o okoliščinah (okolju in otrokovem doživljanju), da bi vam lahko odgovorila kaj, kar bi veljalo specifično za vašo situacijo. Zato bom odgovorila bolj na splošno.

Pravite, da so težave le zjutraj (torej, ko je treba mogoče vstati bolj zgodaj, ko je treba od doma, od staršev, mogoče je vaš otrok zjutraj manj razpoložen ipd). Kako je bilo v vrtcu, če ga je obiskoval? Ali pomeni »drugi kraj« bolj zgodnje vstajanje?
Otroku se lahko ob vstopu v šolo zelo poruši ritem (v vrtec, varstvo gre bolj pozno, ni tako resno). Za vašega otroka pa je šola zares povsem nov svet. Najbrž se tisti hip, ko morate pustiti v JV počuti zelo zbeganega, nebogljenega, nemočnega. Želi si, da bi ostali z njim, ker se ob vas počuti varno. Prepričana sem, da bo vaš sin, takoj, ko bo imel nekaj dobrih izkušenj z vzg., učiteljico, ko bo navezal prijateljske stike s katerim od sošolcev lažje in bolj samozavestno vstopal šolo.
Pri vaši situaciji je dober znak to, da vam otrok rad in z navdušenjem pripoveduje o dogajanju v šoli. To pomeni, da jutranjo stisko hitro premaga in da se dobro znajde v svojem šolskem okolju (ga prepoznava, zna poiskati pomoč, vstopa v kontakte z drugimi, opazuje dogajanje, skratka se dobro vključuje v šolski socialni svet).
Povsem je mogoče, da se je prvi, drugi šolski dan prestrašil »ta velikih«, ki lahko »pridrvijo« v jedilnico in so pri tem tudi zelo glasni. Če je bilo tako je bila ta izkušnja zanj zagotovo neprijetna, zato je prav, da ste na to opozorili učiteljico.
Veliki se bodo počasi zopet »vpeljali« v šolski red, on sam pa bo zagotovo prestopil prag tega čemur rečemo »prilagoditi se«. S tem ne mislim, da se bo navadil na nemir, pač pa, da se bo vedno bolj znašel in znal poskrbeti zase.
Prav je, da ga poslušate, se pogovarjate o šoli, dogodkih in doživetjih, po novih prijateljih ipd.
Mogoče bi mu zjutraj dali v šolo kakšno slikanico ali kaj podobnega, da bi to pokazal učiteljici v JV. To se lahko z njo dogovorita. S tem bi ga zjutraj »spravili na druge misli«
Npr. Veš, kako bo učit. vesela, ko ji boš to pokazal« ali No, kaj si želel danes povedati, pokazati učiteljici« Kaj pa se skriva v tvojem žepu za … ipd. S tem se otroku pomaga na druge misli, zaposli se in pozabi na »strah«, ko pa se zave, je že sredi šolskega življenja.

Prepričana sem, da mu z možem pokažeta ponos in veselje, ker je že »velik« = šolar. To je zelo pomembno. Ne le zato, da ga spodbujate pač pa tudi zato, da se ne nalezeta »stiske« (Ubogi, le kaj se dogaja, ko me ni). Če bo otrok čutil vaš strah, negotovost, stisko mu bo namreč še težje.

Prepričana sem, da vam bo v zelo kratkem času uspelo premagati jutranje težave. Ostanite mirni in potrpežljivi, z učiteljico pa se še naprej pogovarjajte o tem, da vaš otrok potrebuje nekoliko več varnosti in njene bližine (predvsem v situacijah, ko je na kupu veliko različno starih otrok).

Lepo pozdravljeni,
Francka

Pozdravljeni,

Hvala lepa za izčrpen odgovor. Počasi in z majhnimi koraki se navajamo na novo obdobje. V vrtec je hodil v bolj oddaljen kraj, ki je bil pač bliže moji sluzbi, pa tudi v lokalnem vrtcu zanj ni bilo prostora. In strinjam se z vami: šola je zanj in seveda za ostale čisto nov svet, ki ga bo moral osvojiti. Glede na dogodke preteklih dni se počasi, res počasi privaja.
Hvala, ker ste si vzeli čas tudi za našo težavo.

LP Mici12

mici12,

vesela sem, da opažate spremembe na bolje. Ob takih sporočilih mi je vedno lepo, saj vem, da če smo (socialno okolje otroka) dovolj potrpežljivi in če imamo senzibilnost opažanja tudi malih korakov v spreminjanju, razvoj in proces učenja, marsikaj opravi sam.
Iz izkušenj vem, da lahko ljudje nekatere stvari zelo zapletemo in preprečimo, bom rekla kar “čarobne moči” in naravno korakanje otrok po poti v nove življenjske situacije.
Pogosto je potrebno le to, da smo otroku opora (in nič drugega), ko išče, se uči, pridobiva nove življenjsko dragocene izkušnje.

Želim vam vse dobro in veliko lepih trenutkov v šolanju vašega sina.

Lep pozdrav
Francka