prvič sama
Pozdravljni, ki tu berete!
Samo malo se moram potožit. Imela sem res grozen dan. Prvič sem na praznik čisto sama preživela dan. Lani v tem času sva bila z možem na dopustu, letos od maja pa ni več z mano. Naredila sem si načrt, kako bom preživela dan, da si olajšam žalost, a se ga nisem držala. Kar potikala sem se sem in tja po stanovanju, nič si ni sem skuhala, nobena knjiga in TV me niso pritegnili. Zjutraj in zvečer sem šla na kratek sprehod s psom, zvečer sem šla še na pokopališče, čez dan pa v glavnem gledala njegove slike in bila žalostna. Jutri moram biti bolj aktivna, sicer me bo kar konec. Če bi lahko več spala, bi šla kar spat, a še vedno ne morem spati celo noč, če grem prej. Saj ne vem, ali naj to oddam. Marija(1), si kje? Še kdo čaka tu?
Pozdravljena,
tudi jaz sem bila sama. Trudim se, vendar ne uspe vedno. Jutri bi imela obletnico in me še bolj muči žalost.
Ne vem kaj naj ti rečem, nimam nasveta.
Živim za vsaki dan posebej in se trudim, ker v tem obdobju od kar sem vdova,(leto in pet mesecev),sem še zbolela in vem da zaradi otrok moram vztrajati, čeprav so že odrasli.
Razmišljam o tem, da še moj čas ni prišel in da moram še postoriti kakšno stvar in biti močna zaradi otrok.
Bodi močna, včasih so dnevi, ki minejo hitro, težji so prazniki.
Oglasi se še, tu na forumu najdeš veliko tolažilnih besed, zelo lepo napišejo, jaz nimam tega besednega zaklada.
Lp
bb
Hvala, bb
Saj je minil tudi ta petek, res je bil težek. Tudi jaz imam dva odrasla otroka, tudi jaz si mislim, da ne smeta zdaj izgubiti še mene, da jima ne bo še težje. In se pač trudim po svojih močeh, da jima ne bi bila težka in ju obremenjevala. Zato sem jima tudi rekla, da bom lahko sama, naj gresta mirne duše na izlet ali dopust. Ampak res sem porabila vse moči.
Žal nimam nasveta za tvoj jutrišnji dan. Za nazaj zase lahko rečem, da bi morala včeraj verjetno kam iti. Kak majhen izlet. Ampak včeraj me ni mikal.
Nastjaa,
verjamem, da so v tvoji situaciji najtezji prazniki, dopusti – ki se jih drugi ljudje veselijo, ti pa se jih ne mores.
Tu ni kaj dodati – samo korajzno se drzi.
Ce ne drugega, pa kaj na MON napisi, izpovej svojo bolecino in svoje strahove, pa bo vsaj za trenutek lazje.
Bolecine ti zal tudi tukaj nihce ne more odvzeti, lahko pa te malo potolazimo in poklepetamo s teboj.
Tu sem, Nastjaa, tu … in me tako boli, ko te prebiram! Spašujem se, vedno znova in znova, zakaj in kako so izbrani tisti, ki odhajajo od nas in zakaj in kako naj to preživijo ljudje, ki za njimi ostajajo. Bolečine so včasih tako močne, da jih občutimo fizično.
Nastjaa, sem in tja se kljub najboljši volji ne moremo pripraviti z nobeno zaposlitvijo do tega, da bi nam dan šel mimo brez te močne bolečine, brez tega, da nas v grlu stisne in da moramo zajokati v osami, kjer si skušamo marsikaj dopovedati. A kljub vsemu ne gre. Hodimo sem in tja, v nas je tisti nemir, ki nas žene k iskanju nečesa, ne, ne, k iskanju nekoga, ki ga potem najdemo zgolj in le v spominih, slikah … in boleče je spoznanje, da ne more več biti dotika, objema, besed ljubezni …
Nastjaa, drži se … tudi taki dnevi so, nekaj časa jih je veliko, so pogosti, potem morda, enkrat zagotovo, se zredčijo, hvala bogu in bolečin je za spoznanje manj ali pa morda niso tako silno intenzivne. Drži se in okleni se tistega, kar imaš rada, živi s spomini in slikami, dokler čutiš potrebo po tem, a vendarle ne pozabi živeti tudi drugače, ob tem in zase! Vsak dan bo boljše, verjemi.
Lep dan.
Mogoče tudi zato, ker včasih potrebujemo tudi nekaj žalosti, nekaj otožnosti, to je del nas, to je tudi en način našega žalovanja. To je tisto, k čemur sem in tja “zbežimo”, kot potem od tega ponovno zbežimo nazaj, a to v glavnem tudi potrebujemo.
Ja, sem tukaj, Nastjaa, vedno pogledam sem na te strani, ker mi je težko za vse ljudi, ki trpijo.
Bodi dobro, danes je spet nov dan.