prvič po riti….
Ena po riti – pa posledice za vse življenje?! Kot pri še eni – oči me je enkrat udaril v življenju, in to sem si zapomnila, ker me je po krivici, ko so me obdolžili, da kradem, pa nisem, samo takrat me ni poslušal, kasneje je sledilo opravičilo, tega se spomnim, mami me je večkrat, pa to ni bilo pretepanje in sploh sem na to že pozabila.
Pri svojem poskušam, ne, niti po riti, rajši posežem po višjih tonih, če zaleže.
Še danes in mislim da celo življenje pa ne bom pozabila pogleda svojega sina, ko jih je dobbil od mene po ustih!!! , ne po riti, vzroke sem opisala že enkrat pri prejšnjih postih. To je bil tak šokiran pogled, da sem sklenila, če si zderem glasilke, ampak dobil jih ne bo več (čeprav je pa zaleglo), kot če bi mi rekel: a od tebe mami, ki te imam rad, tega pa nisem pričakoval in sem zelo razočaran.
Nisem ga še udarila, zato pa se non stop derem. Seveda poskušam najprej z lepo besedo, ki ima skoraj vedno prilepljeno besedo prosim in nežen ton, ko ne zaleže zakričim, na koncu pa odpovem na celi črti in se vdam v usodo in pustim, da dela kar hoče (če le ni kakšne večje nevarnosti zraven). Tako se “menim” z njim od nekako 3 leta dalje.
Pa vem, da je tudi kričanje nasilje, ampak skoz en ventil mora ven, po vrhu vsega ko se na koncu vdam pa si s tem delam medvedjo uslugo. Sama sem bila kot otrok kar nekajkrat tepena in sem se odločila, da otroka ne bom tepla, pa vendar se včasih vprašam ali ne bi bilo boljše kakšna vzgojna po ta zadnji kot pa moje dretje?
No prav, tako kot si večina od vas ne predstavlja, da ne bi otroka kdaj pa kdaj po riti (“za njegovo dobro”, “ker mi je počil film” itd), tako si jaz pač ne predstavljam, da bi ga kdaj udarila. Pa če me ubiješ, ne vem, zakaj bi ga, in ne vidim nobenega razloga, zakaj bi bilo to zanj dobro! Tega v mojih predstavah kratko malo ni – v glavi in v rokah pač nimam tega impulza, razumete?
Starši smo za to, da nudimo varnost in postavljamo meje – in to se po mojem počne na druge načine, ne pa z udarci, niti z občasnimi!
Ampak seveda vsak po svoje…
A propos nekaterim pripombam pa še to:
– psihološko trpinčenje je seveda lahko še veliko bolj nevarno in prinaša globlje in hujše posledice – ampak to pa res ni bila tema posta – in sploh se mi zdi tukaj razpravljati o tem še veliko bolj nehvaležno in najbrž sploh nemogoče. Fizično nasilje je vsaj tako očitno in nedvoumno, da se lahko strinjamo vsaj o tem, da je udarec padel. Psihološko je pa lahko tako prefinjeno, subtilno in dvoumno, da ne verjamem niti tega, da bi tukaj prišli skupaj okrog tega, kaj sploh paše pod to. Večina vas čustvenega trpinčenja ne bi prepoznala, pa če bi vas ugriznilo v nos! Kaj šele priznala!!! Sploh je pa mpje mnenje, da vsaj tri četrtine prisotnih čustveno manipulira in izsiljuje svoje otroke – tako da brezveze… res nima smisla…
In ja, skrbna, če rečeš otroku, da je grd, ker poliva, je to klasično čustvena manipulacija. Če je že treba operirati z izrazom “grd”, potem naj se relče, da “je grdo polivati”, še najboljše je pa reči, da se po tleh ne poliva, ker je potem vse mokro in drsi in se parket uniči ipd. Jaz osebno pa otroku, ko nalašč poliva, pokažem, da ima zdaj mokro obleko, ki jo bo pač treba zamenjat (česar kot vsak otrok seveda ne mara – in to je torej njegova “kazen”, logično), potem pa vzamem dve krpi in naznanim, da bova zdaj polito skupaj pobrisala. In zdaj včasih tudi že sam od sebe pobriše za sabo…
Tako da se da, če se hoče… tudi brez nenehnega kričanja… ampak kaj, saj itak ne verjamete in kaj čem potem sploh govorit…
Tako kot skrbna očitno misli, da ne vem, kaj se pravi ponoči vstajat. Velika zmota! Še malo, pa bo začelo teči TRETJE leto, odkar sem nazadnje spala v kosu več kot TRI URE! Moj otrok se pač še vedno zbuja v povprečju na dve uri, kakšno posebej težko noč tudi vsako uro, sem in tja se pa zgodi, da prespi po tri ure, kar je zame praznik! Čez dan pa opravljam naporno intelektualno delo, da se ne bo katera tolažila s tem, da najbrž itak nič ne počnem…
Ampak očitno imam poleg jeklenih živcev tudi enormne količine energije, ane?!
In zdaj bo najbrž padlo to, da naj počakam, da dobim še kakega otroka, pa bom videla potem, da je čisto drugače, ko imaš dva, tri itd…
Ne vem. Zakaj naj bi bilo drugače, če imaš več otrok? Meni se zdi, da je celo lažje, če ti na otroke ni treba ves čas vreščat in mlatit po njih. Tako je, kot jih navadiš. Če jih navadiš, da boš nanje non-stop kričala, potem bodo od tebe to pričakovali in bo tako. Če jih navadiš, da dobijo po riti, bojo pa pač iskali to…
In ne, skrbna&co, ni tako, da jih par po plenički ne šteje. A misliš torej, da štejejo samo tisti udarci, ki fizično zelo bolijo, drugi pa ne? Jaz mislim, da ni tako. Po mojem sploh ne gre za to, a boli ali ne boli. (Saj to je znano, da otroci, ki jih starši hudo, do krvi pretepajo, kmalu sploh ne čutijo več bolečine – pa ne samo bolečine – NIČESAR več ne čutijo! Otopeti morajo VSA čustva, ker ni mogoče, da bi človek odrezal samo bolečino, bi pa še vedno čutil recimo veselje… Ne, odrezati mora komplet vso paleto čustvenega doživljanja… ) Gre za to, da z udarcem – takšnim ali drugačnim – nekaj sporočaš. TO je point. Kaj sporočaš – o tem pa ne bom, ker je bilo že 1000x povedano…bla bla bla
Zdaj pa lepo naprej, kakor vam paše. Saj otroci so vaši, ane, in z njimi lahko delate, kar hočete…
Jaz se bom pa spet pridno umaknila v ozadje, da ne bom več motila vašega dušnega miru z rušenjem stereotipnih predstav…
“Pozdravljene vse krokarice, ki komaj čakate na svoj plen in vse normalne mamice bolj kot “normalna”!
No, sem morala počakati en dan, da se vsi zberete in pokomentirate.
Tako, naj vam povem da se vam ne bom zagovorjala, otroku pa sem se tisočkrat opravičila. Bilo je samo enkrat in do danes še nikoli, vendar nikoli ne reci NIKOLI – samo upam lahko.
Ritka ni bila v modricah in tudi prijaviti me ni treba saj moja roka ni bila teška, a srce 1sek. po tistem biljon ton.
In s tem se tudi v mislih nisem hotela hvalit!!!
Pač je v tem forumu tako, da če kaj napišeš kratko in jedrnato nekatere tako komentirate kot ste sedaj, če pa napišeš na dolgo in široko se dobi katera, ki ti pove:” tako natančna pa ti spet ni treba biti!”
No,da pojasnim še za “Ali*” kaj sem mislila s tem, da se najstarejši že sami zamotita.To je to, da se igrata max.20 min.potem se naveličata in prideta k meni, pa se potem skupaj igramo, ko pa vidim da se igrata sami pa se umaknem, ker mislim da s tem razvijata otroško domišljijo bolj kot če sem zraven in potem ju opazujem od daleč ( max. 5 met.- da ne bo pomote).
Da mi “varujeta ta malega” pa sem mislila s tem da mu pobereta kakšno igračo če mu pade (ker je v hojci- 9m.upam da ni prezgodaj, saj bo kmalu shodil) ali pa ga pobožata, mu zapojeta pesmico mu kaj povesta, medtem pa jaz kaj postorim v kuhinji oni pa so v dnevni sobi (prostor je odprt, tako da slišim 100% vse, vidim pa res samo 98%, če pa kdo hoče mu pošljem načrt hiše??)
Še za “normalno”: zelo kruto o splavu, upam da ti je odleglo, pa upam da ne boš ti kdaj na tem…
Hvala Skrbna, tisočkrat hvala da si vsaj ti realna.
P.S.NIHČE ni popoln in VSi grešimo!!
P.S.S.Oprostite ker ne pišem z velikimi črkami!
LEP SONČEN DAN VSEM KROKARICAM
IN OSTALIM REALNIM, PIJA
Ja, moji posti so bolj redki, ker sem več ali manj skoz obkrožena s svojimi domačimi. Sedaj, ko sem začela delati pa je časa še toliko manj. Vesela sem, da je s tvojima otročkoma tako, kot pišeš. Včasih je vse skupaj doma težko preživeti, ampak ni druge poti, če želiš, da otroci zrastejo v zrele in odgovorne osebnosti.
LP, Ivana
1. otroka sem udarila po riti, vendar sem ugotovila, da to ne pelje nikamor, sem spremenila svoje vedenje in védenje in zdaj gredo zadeve drugače in mirneje. Ugotovila sem, da je pač naš tako kot je in da je pač na meni, ali se mu pustimo dotolči do meje, da udarim, ali pa da poskusim drugače. Včasih imamo zaradi tega igrice letečih oblačil, ampak gre. Discipliniramo z odvzemom privilegijev in z odmorom.
2. Sin je še zdaj nemiren spalček, a zaradi tega, ker ni hotel spati NIKOLI ni dobil po riti. Otroci svoj spalni ritem dobijo od 4 do 6 leta, do takrat pa je vsak otrok drugačen. Naš pač ni spal – in zakaj bi ga tepla? Uredili smo si tako, da smo relativno okej spali. Če pa zvečer teži in noče iti spat, pa pomaga preusmeritev na nekaj v postelji (pravljica, skivnosti …) in pa, če je res hudo, grožnja – brez zgodbice zvečer … To ga še najbolj strezni 🙂
3. Prvič sem ga udarila ob nekem trmastem izpadu, nekje okoli 2. leta. Vsak kolikor se spomnim.
T.
“…..Prvo sem prvič po ritki ko je imela 9m. …..Nisem zagovornik tepeža, toda po tej reakciji otroka sedaj vem, da otrok že pri 9m. razume veliko več kot bi mu mi prisodili. “
“………..Otroku pa sem se tisočkrat opravičila. Bilo je samo enkrat in do danes še nikoli, vendar nikoli ne reci NIKOLI – samo upam lahko…..”
Ker že čakaš na moj komentar:
– zdaj razumem, kaj si mislila s tem, da otroka varujeta hčerki (dobila sem vtis, da puščaš otroke same doma) in s tem, da se igrata sami.
Še vedno pa menim, da je bila tvoja “prevzgoja” najstarejše deklice hudo zgrešena.
Kakor vam drago,
A.
moje osebno mnenje je, da se otrok ne tepe. Vendar….
sam imam 8 letnega fanta in 3 letno punco in sta jih že oba dobila po riti (bog ne daj, da kje drugje).
Ne vem pa oz. ne poznam staršev, ki niso svojega otroka kdaj udarili (beri kaznovali).
Včasih kakšna prepoved bolj boli in več škode naredi kot pa udarec po riti.
(NAPISAL DRAGOV – na obisku pri NIKANŽE)
Ta debata daje misliti tudi o tistih, ki tako vehementno udrihajo po nekaterih mamah, ki priznajo, da so svoje otroke že kdaj po riti.
Dotična “normalna” piše na tak način, da če bi besede tolkle, bi jih imele mame že krepko po riti. Morda pa so tvoj ventil verbalne štorije, ko že tako stoprocentno trdiš, da svojega otroka še nisi po riti.
Nikakor ne zagovarjam “ene po riti”, čeprav priznam, da je meni že tudi ušla. Ampak mame kar pred strelski vod postavljat zaradi tega,… Da se razumemo, pretepat in eno po riti, mislim da je vseeno razlika. Tepež kot način komunikacije z otrokom, oz. s komerkoli, bog ne daj.
Sodit o drugih in jih kar vsepovprek obsojat in se postavljat v superiorno pozicijo popolne mame – “normalna” jaz bi se na tvojem mestu zamislila. Pa tista o splavu – neokusno milo rečeno. Tudi ton s katerim komuniciraš z drugimi npr. na forumu, razkriva marsikaj o človeku.
Ko me že neposredno nagovarjaš – in ker grdo potvarjaš moje besede:
– ne udriham po mamah, ki se jim je zgodilo, da so otroka po riti (udriham po tistih, ki se jim to zdi OK in ki tako početje zagovarjajo – a razumeš razliko?)
– nikogar ne postavljam pred strelski vod – to si si gladko izmislila!
– z besedami ne tolčem, vendar pa govorim suvereno, ker vem, da imam prav – in takšno držo je naši mentaliteti zelo težko sprejeti, vem…
– ne mislim in ne pravim, da sem popolna – tudi to si si gladko izmislila! – sem pa zanesljivo boljša od tistih, ki svojo nemoč prikrivajo z udarci in se tega niti ne sramujejo niti obžalujejo. In na to sem ponosna in to tudi mirno priznam. Nekateri se radi hvalijo z novimi avtomobili, jaz pa s svojo (z delom pridobljeno) zrelostjo.
– Ne obsojam vsevprek, ampak samo tisto, kar je vredno obsojanja, in seveda sodim – saj vsi tu na forumu in sploh v življenju sodimo – to je ena glavnih dejavnosti človeštva – da sodi… (res, sveta preproščina – saj tudi TI sodiš mene, ali pa si to spregledala?)
– moja opazka Piji – izrečena v ogorčenju, kar sem prav tako brez zadržkov priznala – je morda res neokusna, ampak izzvalo jo je nekaj še dosti bolj neokusnega: to, da 9m dojenčka našeškaš, ker se revček ponoči zbuja – in to pokomentiraš, češ, evo dokaza, da so otroci bolj dojemljivi, kot si mi mislimo…
Zame je TO neokusno. Ti pa seveda misli svoje…
Ah, ženske… vedno se debata razvije v nasprotno smer, kakor je vprašanje, kot da zlivate vso svojo tegobo in misli tu gor – vsaj takšen občutek dobim, ko vas berem.
Dejstvo pa je, da s tepežem ne prideš daleč; vem pa iz lastnih izkušenj, da je včasih potrebno mnogo več kot splet zlatih živcev, da ga ne naklofaš-po domače povedano. Najprej se je treba izdihat, pol pa pogovorit. Tudi mi starši se učimo – pri otrocih in z otroci – potrpljenja.
Draga “normalna”, nikakor nisem mislila samo nate, so pa tvoji posti najbolj divji in so mi nekatere reči padle v oko, pa sem te omenila.
To, da ne udrihaš po vseh mamah, ki ne delijo tvojega “vedenja” (od vedeti, ne vesti se) kot si sama zapisala, me težko prepričaš. Tvojo reakcijo bi razumela, če bi katera napisala, da PRETEPA otroka in da je to O.K..
To o strelskem vodu je moje subjektivno zaznavanje ne le tvojega načina komunikacije in ne citat.
Tudi občutek o tvoji “popolnosti” sem dobilo spričo tvoje vehemence.
O tem, da druge obsojaš pa dovoli nekaj tvojih citatov:
“Halo??? Upam, da se zajebavate!
Če se pa ne, potem pa mirno rečem, da ste ogabne!”
“Zdravit bi se morale – ne pa da se s tem še hvalite!”
“No, zdaj pa povej ti meni, zakaj bi ženska, ki se ji za otroka ne ljubi niti ponoči vstajat, sploh imela otroka?”
“Meni to ni težko – pač VZGAJAM brez nasilja! In se imamo po mojem vsi veliko lepše kot tam, kjer se šeškajo za vsak drek, zato ker matki šef v službi najeda, ker fotr ne pomaga pomivat posode, ker se je pes poscal na preprogo itd. – ker to je (karikiram) tisto, kar tiči zadaj, ko babe rečejo, da jim je odneslo pokrov!”
“če rečeš otroku, da je grd, ker poliva, je to klasično čustvena manipulacija. Če je že treba operirati z izrazom “grd”, potem naj se relče, da “je grdo polivati”, še najboljše je pa reči, da se po tleh ne poliva, ker je potem vse mokro in drsi in se parket uniči ipd.”
Komentar na zadnja dva citata. Upam, da bo tudi tvoja komunikacija s soljudmi bolj ljudomila, pa zato nič manj načelna. Primerjaj prosim svojo izjavo o nas, ki nas zmerjaš s “ste ogabne” in način, ki zanj trdiš (v zadnjem citatu), da je pravi in za katerim stojim tudi sama.
A ja, pa tiste babe, ki jim je odneslo pokrov, sem pustila noter, ker je tudi to človeško in mislim, da ni obsojanja vredno (seveda ne v kontekstu tepeža).
Za strpnost do vseh soljudi (tudi”nenormalnih” mam in očetov s foruma), ne le do svojih otrok.
Meni se pa zdi ustrezna primerjava (mislim da ) normalne, ko je primerjala pretepanje med partnerjema in pretepanje (s tem mislim tudi na tisti en udarec po riti) otroka. Zakaj je slednje manj grozno in opravičljivo za vas? Saj konec koncev partnerju je (ponavadi) kasneje tudi žal, prej se pa ni mogel obvladati. Tako je tudi pri starših, ki udarijo otroka. Tudi, če ga po “debelo tapecirani riti”. Udarec je udarec, predvsem pa je pomembno to, kar pomeni; da hočemo nad nekom prevladati, ga podrediti, ponižati, kaznovati….
Šele zdaj sem se zavedela, da tudi sama rečem “upam, da ga ne bom nikoli udarila”, s tem mislim na sinčka , za partnerja vem, da ga ne bom, pa mi tudi kdaj “nakodra živce”. No od danes naprej vam rečem, da sinčka prav gotovo ne bom nikoli udarila prav tako kot tudi ne moža.
Veš kaj, normalna, ti si pač popolna mama, ki ve, da ve. In pika. Jaz sem samo ena od večine mam, ki se trudimo po najboljših močeh in upamo, da smo se česa naučile skozi izkušnje. Tudi skozi tiste, na katere nismo ponosne. Pa dopuščamo, da še tudi kdo drug kaj ve, ne smo me, ne samo jaz.
Marsikaj je lahko čustvena manipulacija, ampak če je stavek, ki je bil mimogrede izrečen od moje mame in ne od mene, čustevna manipulacija, potem nam Bog pomagaj. Nisem zagovornik vzgoje, da je treba otroka gladit samo v tisto smer, kamor mu “dlaka raste”. In tudi ni šlo za polivanje -slabo bereš- ampak za namerno metanje lončkov z rožami in zemljo po tleh. Pa ni bistveno, hotela sem povedat samo to, da je beseda lahko mnogo hujša od udarca in pa to, kako zelo enoletniki dojemajo pomen besed in podtona glasu. Sem hudo občutljiva na žaljivke do otroka (si neumen, trapast, zmešan), ne vidim pa čisto nič hudega v tem, če se otroku zaradi nekega dejanja reče, da je grd (grd si, če nagajaš babici – recimo, enoletnik dojame mnogo drugače kot “nagajati je grdo” – banalen primer).
V redu, sem že rekla, da si pač ena izmed redkih popolnih mater, ki zmorejo 100% opravljati zahtevno intelektualno službo in tri leta z nasmehom na ustih noč za nočjo po 10 x, 20 x na noč tolažit otroka. In ti nikoli ne prekipi. Moje spoštovanje! Jaz sem samo hotela povedat, da razumem Pijo, razumem, da je šlo za black-out, da nanj ni ponosna in tudi jaz ne bi bila. Nič več in nič manj. Šlo je z dogodek. Če bi šlo za stalno prakso, je to druga zgodba.
Nikjer nisem niti namignila na to, da udarec zaradi plenice ne šteje! Udarec je udarec, po plenici, po oblečeni ali goli riti. Ni razlike! 90% udarcev ne boli “zares”, ampak bolijo zaradi užaljenosti, zato, ker jih je udaril nekdo, ki jih ima in ga imajo radi. Tega se zelo dobro zavedam. In tudi zato pravim, da nisem sama nase čisto nič ponosna, da je sin dobil eno.
Od ene na rit do šeškanja in pretepanja je pa ravno toliko, kolikor je od najdbe enega tolarja do bogastva. Enačit eno na rit s šeškanjem in pretepanjem je tako, kot bi rekla nekomu, ki spije 2x na leto kozarec vina h kosilu, da je alkoholik.
Ja, vsak po svoje. NE zagovarjam tepeža, ne zlivam pa gnojnice na vse tiste, ki 2x na leto svojim otrokom pripopajo eno na rit. ENO NA RIT, ne premlatijo, da so vsi marogasti. Če sploh uspeš to dvoje ločit…
Zrelost? Hm, znak zrelosti je zame predvsem to, da si sposoben sprejet in spoštovat mnenje drugih in diskutirat na spodobni ravni, brez pljuvanja na počez in mnenja, da si sam požrl vso znanost sveta. To, da mami, ki je enkrat naredila napako in udarila 9-mesečnico, serviraš, da bi bilo bolje, če bi naredila splav, je za moje pojme vse prej kot zrelo.
Se pa odpovedujem nadaljni razpravi, ker je to lajanje v luno. Globoko spoštujem tiste starše, ki imajo doma 15-letnike in jih niso nikoli niti ošvrknili. Malo manj pa spoštujem tiste, ki vsakogar, ki mu 2x na leto uide potrpljenje in prilepi otroku eno na rit, ožigosajo za krminalca, nasilnika in zločinca in ki vse drugačemisleče med vrsticami označi za umsko manj sposobne.