Benja ti pač vidiš skozi svoje oči. Dejstvo pa je, da najstniki vedno (ali v večini) najdejo nekaj, kar jih moti. Pri moji sestri recimo je bilo to, da smo imeli doma zelo malo denarja in sestri nikakor ni bilo prav, če jo je oče prišel kam iskat z zelo starim avtomobilom.

Pa to ne pomeni, da je moj oče zato kaj slabši oče. Tako, kot ne pomeni, da je nekdo slab oče samo zato, ker je starejši od večine.

Kakor kdo. Moja soseda je stara petdeset in laže kroti svojo desetletnico kot jaz pri trideset svojo petletnico. Ona ima veliko več energije in potrpljenja kot jaz. Kaj češ, tudi mladi so brez energije.

A ja, pubertetnike pa bolj razumejo starejši kot mlajši. PREVERJENO!

Verjemi, da bi se enako obnašala tudi 10 let nazaj. Očitno sta taka tipa. 37 in 42 res niso neka huda leta. Da so, misliš pri 20, 25, kasneje ti je jasno, da temu ni tako. Ne vem, vse je odvisno od tega, kakšen človek si.

Verjemi, da bi se enako obnašala tudi 10 let nazaj. Očitno sta taka tipa. 37 in 42 res niso neka huda leta. Da so, misliš pri 20, 25, kasneje ti je jasno, da temu ni tako. Ne vem, vse je odvisno od tega, kakšen človek si.[/quote]

ja, da sta komot, to vem. da pa njega upeha sprehod z vozičkom tako, da še 1 uro odsotno bolšči in se grabi za prsi, češ da težko diha, pa zboli ko ima tamali svoje fore in se ponoči zbuja, in ker ati ni naspan, ga čez par noči tako zlomi, da po cel teden prihaja k sebi na bolniški, da je očitno brez vsakršne kondicije, to pa se pred 20 leti ne bi moglo kar tako zgoditi. koneckoncev pa – tudi vidna je razlika na njem. pred nekaj leti je izgledal kot človek v zrelih letih, zdaj pa s tistim malčkom v naročju in ves upehan izgleda kot en nono in se tako tudi obnaša.

To mora bit pa en skrajen primer od tipa, da pri 43 ne zmore porivati vozička, haloooooo! Če mene vprašaš, so taki bolj izjema kot pravilo. Pa saj pri teh letih nisi z eno nogo že v grobu, čeprav to kaže tako pri tvojem svaku.
Moj je pri 46 še vedno tako vitalen, da komot igra z otroki nogomet, hodi z njimi na dolge sprehode, kolesari, smuča,… Skratka, mene z 10 leti na grbi manj, prej mine kot njega.

ta dva pač nista zrela za otroka. enako bi bilo pred desetletjem… ali še slabše.
da pa mora zaradi vozička in neprespane noči v bolniško, oprosti, je pa tumač. če je tako totalno brez splošne kondicije, se naj vpraša, če je otrok sploh njegov:))))

Verjemi, da bi se enako obnašala tudi 10 let nazaj. Očitno sta taka tipa. 37 in 42 res niso neka huda leta. Da so, misliš pri 20, 25, kasneje ti je jasno, da temu ni tako. Ne vem, vse je odvisno od tega, kakšen človek si.[/quote]

ja, da sta komot, to vem. da pa njega upeha sprehod z vozičkom tako, da še 1 uro odsotno bolšči in se grabi za prsi, češ da težko diha, pa zboli ko ima tamali svoje fore in se ponoči zbuja, in ker ati ni naspan, ga čez par noči tako zlomi, da po cel teden prihaja k sebi na bolniški, da je očitno brez vsakršne kondicije, to pa se pred 20 leti ne bi moglo kar tako zgoditi. koneckoncev pa – tudi vidna je razlika na njem. pred nekaj leti je izgledal kot človek v zrelih letih, zdaj pa s tistim malčkom v naročju in ves upehan izgleda kot en nono in se tako tudi obnaša.[/quote]

Zakaj imam občutek, da tu ni čisto vse tako, kot pišeš? Predvsem sta si vidve s sestro v laseh, je tako?

pomembno je kak je oče in ne koliko let šteje..

KAJ TI SI ŠE POVIT V PLENIČKE, DA SE TI ZDIM JAZ PRI ŠTIRIDESETIH STAREC??

KAJ TI SI ŠE POVIT V PLENIČKE, DA SE TI ZDIM JAZ PRI ŠTIRIDESETIH STAREC??[/quote]

Moj mož se podpiše pod to!!!

jaz se tud mela starejše starše in sem se jih v puberteti sramovala, kasneje sem spoznala, da je pomembna le ljubezen ne glede na starost in me prav nič več ni sram.

V šoli mi je bilo najbolj nerodno in sem si že v otroštvu govorila, da želim biti mlada mamica, da moj otrok ne bi to doživljal, kar jaz. Sedaj pri svojih 30-ih še absolutno nočem imeti otroka.

Mati je bila stara 34, oče 40, ko sem se rodila, čeprav je mati poskušala že pri 23, vendar je imela težave in ni šlo prej.

Dandanes je že itak bolj starejših novopečenih staršev, tako da nisi edini. Zato pa čuvaj zdravje, da boš dolgo in zdravo živel!

Moja mati je umrla pri 50-ih, torej po dolgih letih me je dobila, imela pa me je le 16 let, na srečo pa je oče sedaj pri svojih 70-ih povsem zdrav, ne uživa nobenih zdravil.

Srečno!

Tak ata bo otroku lahko budil veliko izkušenj in veliko materialnih dobrin.

Otroci bi seveda vedno radi bogate starše manekenske postave, po vrhu vsega še popustljive, ki bodo za njimi pobirali igrače in kasneje umazene obleke in vedno nasmejani poslušali njihova jezikanja, kot da bi se moral ves svet vrteti okrog otrokovih želja brez konca.

Če so straši revni, neprivlačni ali bolni, pa se jih sramujejo. Kaj je lahko lepšega, kot taki otroci?

jaz bi ob tem bedastem razmišljanju dejal samo da “vzgajamo z izkušnjami,in ne z energijo…
torej… mladost tu ni pogoj…

ja, vzgajaš, dokler si živ – kar pri tem, da dobiš otroka tako pozno, nisi ravno več dolgo. Zlasti moški.

Žal, se moram strinjat s tistimi, ki vidijo v tem minuse – eni res vidite samo majhne otroke, buci buci – ampak veste, zrastejo, ratajo stari 20+ let – in takrat se soočajo s pešajočimi starši ali jim celo umrejo.

Umre lahko tudi mlad oče, res je, a pri starejšem pač veš, da je to skoraj neizogibno, da boš starša mlad izgubil. In ni fajn.

40 let se mi ne zdi veliko, postati starš pri recimo 45+ mi je pa popolnoma mimo. Ko bo mulc 18, bo oče 63…razkorak je prevelik. Ko bo mulc 25, bo oče 70 – za enkrat je to že kar zelo blizu življenjske dobe povprečnega moškega. Jaz gledam na to, dolgoročno, če pa eni ne, pa pač njihova stvar…kaj je pa fer do otrok, pa pač tudi vsak razmisli po svoji vesti.

Pri 25 letih naj bi bil to že odrasel moški in ne več “mulc”. Res je, da se po svetu potika vse preveč 25 letnih “mulcev”, a to bo zato, ker jim starši niso zmogli/znali/hoteli privzgojiti odgovornega odnosa do življenja. Morda bi ravno starejši očka, ki ima za sabo več življenjske šole, bolje pripravil otroka na življenje. Bolezen sodobne družbe je med drugim tudi ta, da podaljšuje otroštvo in odvisnost od staršev v nedogled.

In mimogrede, izguba starša boli vedno, pa ne glede na to, ali si star 5, 15, 25, ali pa 70 let. Ko opazujem prijateljico, ki je izgubila mamo pri 45-h, to zelo dobro vidim.

Če nekomu podariš življenje in ljubečo vzgojo, si mu podaril največ, kar si mu lahko. Če čez 30 let ne boš mogel z njim igrati nogometa, bo znal igrati nogomet s kom drugim, ker bo znal izkoristiti darilo, ki si mu ga dal-življenje.

Zelo lepo povedano

Pri 25 letih naj bi bil to že odrasel moški in ne več “mulc”. Res je, da se po svetu potika vse preveč 25 letnih “mulcev”, a to bo zato, ker jim starši niso zmogli/znali/hoteli privzgojiti odgovornega odnosa do življenja. Morda bi ravno starejši očka, ki ima za sabo več življenjske šole, bolje pripravil otroka na življenje. Bolezen sodobne družbe je med drugim tudi ta, da podaljšuje otroštvo in odvisnost od staršev v nedogled.

In mimogrede, izguba starša boli vedno, pa ne glede na to, ali si star 5, 15, 25, ali pa 70 let. Ko opazujem prijateljico, ki je izgubila mamo pri 45-h, to zelo dobro vidim.[/quote]

Ne nakladaj kr neki, predvsem brez svojih izkušenj. Ni noben rekel, da izguba starša starejših ne boli, dej no mir, a si normalna. Ampak pri 25 letih človek tudi če že sam živi in sam skrbi zase, pihološko ni primerljiv z nekom, ki ima več izkušenj, takih res življenjskih in je že bolj utrjen. Eni jih imajo – grenke izkušnje – to je res, a je prezgodaj in to ni dobro. In psihološko dejstvo je, da se osebnost izgrajuje do 28.leta.

Pri manj kot 30 izgubiti starše je odločno prezgodaj pa to ne pomeni, da človek ni samostojen. Prosim, res ne nakladaj kar v tri dni. jaz sem zelo samostojna in že leta skrbim sama zase, a vem, da je bila zame izguba staršev pri 26.letih grozna. In ja, vem, da bi jo sedaj, ko sem nad trideset, lažje prenesla, ker je psihološko razlika med biti star 25 in med biti star 35 in PRAV JE TAKO!! Pa plačevanje računov gor ali dol!

Mislim, eni pa res vse merite samo s položnicami pa kešem, kako ste omejeni, za kozlat. sploh ne vidite preko tega. ubogi.

Res, ne zvaljuj vsega na nesamostojnost sodobnih mulcev – ena priljubljenih tem za povprečne slovenčke. za vse je krivo samo to, da bi kaj globlje od tega videli, itak nemogoče za pričakovat.

sicer pa, vaš problem..se mi ne da o tem sploh z ljudmi, ki so tako trdi..

Zelo mi je žal, da si izgubila starše. Nisem hotela biti žaljiva, saj upam da to ni tako izpadlo. Ampak, če so ti starši do tvojega 26 leta nudili veliko ljubezni, čustvene opore, lahko to celo življenje gojiš v sebi kot zaklad. Saj, nekaterim so starši še v pozno starost živi, pa v čustvenem smislu nikoli niso od njih nič imeli in imajo zato hude psihične posledice. Ni toliko važna kvantiteta, kot pa kvaliteta odnosa. To sem predvsem hotela povedat.

to se strinjam, z vsem, kar si rekla, ampak meni je bila izguba ful prezgodnja. Vem, da bi jo veliko lažje prenesla sedaj. Takrat kot osebnost nisem bila dovolj dograjena, močna, premalo življenjskih izkušenj, pa čeprav sem bila sicer ful uspešna in delala marsikaj, trden karakter. a vseeno, bilo je ful grozno. potem so nastopile še težave z dediščino…prezgodaj sem se morala s tem ukvarjat. komaj sem stopila na svoje noge in je padlo name ogromno breme. zato priznam, da starejše ljudi, ki postanejo starši, gledam skozi ta vidik. res je, da je tu vidik bolj zrelih ljudi, ki marsikaj nudijo otroku, a še vseeno…tudi moj znanec ima zelo stara starša, sta ga imela oba v poznih 40, tudi mama – oče mu je tudi pred kratkim umrl, mama je betežna…za mladega fanta, ki se šele postavlja na svoje noge in rabi veliko energije v to investirat, je težko.