Včeraj se je zgodilo – prve solze zaradi nesrečne ljubezni.
Hčerka je stara 12 let in je “zaljubljena v sošolca”, ker njena ljubezen ni uslišana smo čez vikend “zelo jokali”!

Kako tolažit deklico? Imate kakšen nasvet?

Joj, božica! Stisni jo k sebi in ji dovoli, da se zjoče v tvojem naročju. Sicer vem, da si to že storila, ampak drugega tako ali tako ne moreš storiti.

Da bi jo tolažila, da se bo zaljubila v drugega, ne bo nič pomagalo, ker “je ona zaljubljena samo v njega” in o drugih tako ali tako ne bo hotela nič slišati.

To so trenutki povezanosti matere in hčere, ki so neprecenljivi v vajinem življenju, zato ji stoj ob strani, pa naj traja kolikor časa hoče.

tolazba, pogovor o svojih izkusnjah, tvojih spominih in jaz bi vsekakor poskusila prepreciti, da slucajno zacne sebe manj ceniti.
Ah, revca, sej, a tebe naj tolazi misel, da je to dobra izkusnja zanjo, ves – zlata izkusnja. Hudo je, ce ti gre vse po maslu – ker enkrat se ti zalomi in to takrat, ko tega preprosto nisi navajen, ne pricakujes, ne dojames in je zato ucinek skoraj rusilen.
Drzita se obe!

Po moje je pametneje na stvar pogledati malo manj dramatično, kdo pa ni doživel nesrečne ljubezni? Če boste temu dali preveliko težo, bo problem še večji. Povej ji, da je to normalno, da spada k odraščanju.
Če ni bila uslišana, je pač izbrala napačnega, ki ji naklonjenosti ne more vračati. Nikogar ne moremo prisiliti, da bi mu bili všeč.
Potem pa srečamo nekoga, kjer delujejo zadeve obojestransko in smo v devetih nebesih.

Nekoč sem nekje prebrala, da stisko ob koncu prve ljubezni veliko premalo resno jemljemo, saj sami, že izkušeni, prvo ljubezen vidimo kot evforijo čustev, ki jih ni mogoče jasno opredeliti, ki je praviloma že ob svojem začetku obsojena na propad, nič resnega torej. V resnici pa mladostnik tedaj še nima izkušnje preseganja tovrstne stiske, ne ve, da je tudi prvo ljubezen mogoče preboleti in v tistem trenutku, tudi če mu to jasno povemo, tega noče in ne zmore verjeti. In povrhu tega, čustva so čustva, pri mladostnikih običajno še bolj intenzivna, predstave o tem, kaj ta občutja pomenijo, pa bolj idealizirane. Zato je stiska ob koncu prve ljubezni ali ob neuslišani prvi ljubezni povsem primerljiva stiski ob izgubi kakšne drugačne vrste. Jaz bi dekliču povedala, da vem, da je hudo (prav nesramna pa se mi v takem primeru zdi pripomba “saj ni tako hudo”), da razumem njeno bolečino, fino je, če je moč to podkrepiti s kakšno osebno izkušnjo. Poudarila bi, da je posebno dekle, da se je fantič tako odločil, vsekakor pa je zamudil priložnost druženja s super punco. Mislim pa tudi, da ji je vseeno dobro povedati tudi to, da se bo sčasoma počutila bolje, da bo prebolela in štela to kot pomembno izkušnjo v njenem življenju, čeprav tega zdaj ne verjame.

Pozdravčki
še ena mama

tudi sama sem že veliko pretrpela kar se tiče ljubezni…in to se dogaja že od 11. leta….ali pa že prej…nikoli nisem imela sreče v ljubezni in sm zelo trpela in prejokala morje solz…ampak nihče ne ve za te stvari! nihče…kje da bi jaz tto svoji mami povedala…nihče me ni nikoli razumel!! nikoli….ona ima vsaj ramo na katero se lahko nasloni…..jaz pa nikoli nisem imela nikogar ki bi se mu lahko zaupala…bila sem le jaz in Bog….edini prijatelj ki sem mu lahko vse povedala!zato tudi tvoje boge hčerke ne bo konec!!