Ena prvih stvari ob srečanju z dialektično vedenjsko terapijo, je bila prenova moje torbice.
Dodala sem ji svoj “S.O.S bag”.

Kaj je pravzaprav “S.O.S bag” ali “Emergency box”?
V njej so stvari, ki pomagajo varno preživeti krizni trenutek, dokler se plameneča čustva ne poležejo toliko, da zmoremo ponovno razumsko pogledati na stresno situacijo in jo razumeti ter se nanjo “varno” odzvati.
Povdarek je na “varno”, kar pomeni, da pri tem ne škodujemo sebi ali drugim in tako nenamerno še ne poslabšamo vsega.
Vsebuje personalizirane predmete in je lahko v različnih oblikah, vrečka, torbica, škatla. Nekaj, kar nam najbolj ustreza in imamo vedno pri sebi. Najbolje in zelo priročno je, da si pripravimo več takih “vrečk” ali “škatel”, da res poskrbimo, da so nam, ko pride do prepljavljajočega vala čustev, takoj pri roki. Razlikuje se od osebe do osebe, pripravimo pa si jo v “razumskem” stanju in premišljeno.

Moja torbica…?

V svoj “S.O.S bag” sem vključila predmete tako, da vplivam na vse čute – vonj, okus, dotik,… – vse telesne zaznave. MOMovci ne znamo “pocartati” samih sebe, ker tega nismo navajeni. Prav “self-soothing” je tisto, kar meni najbolj pomaga, da si skrajšam muke ob stresnih situacijah.

1. Slušalke in telefon/ipod
Shranjene imam vodene meditacije, ki mi pomagajo umiriti dihanje, znižati krvni tlak, pač pomiriti vročo glavo. Če je le mogoče, se takrat umaknem na stranišče. Brez telefona si enostavno ne predstavljam več življenja. Na njem imam poleg 3-, 5-, 10- ali več minutne meditacije (mindfulness), glasbe, ki me pomirja, tudi fotografije svojih otrok, ki me ob gledanju opomnijo, čemu se trudim.

2. Deodorant
Z deodorantom, ki si ga na kožo nanesem čisto od blizu, preprečim samoškodovanje. Mrzli občutek na koži me prikliče iz depersonalizacije, me “ground-a” , hkrati pa nekoliko zniža telesno temperaturo. Vonj je prav tako izjemnega pomena. Moj je močan, a hkrati umirjen in z mojim telesnim vonjem (še posebno med razburjenjem) deluje usklajeno.

3. Čokolada
Prijeten žameten okus čokolade, čeprav zgolj košček ali dva, me pomirja. Prav tako dokazano vpliva na dvig ravni serotonina. Počutim se kot otrok, ki je nagrajen. V poletni vročini čokolado zamenja vrečkica sladkorja, kak kinder bueno ali kaj podobnega, pač nekaj v manjši embalaži in čim manj topljivo. Kadar imam priložnost, čokoladi dodam še skodelico kave. Pijem počasi in poskusim čimbolj uživati in občutiti njen prijeten okus.

4. Krema za roke
To je nekaj, kar lahko uporabim za pomiritev in “božanje” same sebe kjerkoli in kadarkoli, ne da bi pri tem vzbujala posebno pozornost v okolici. Če je krema še prijetnega vonja, toliko bolje.

5. Balzam za ustnice
Prav tako kot kremo za roke za hitro pomiritev uporabljam tudi balzam za ustnice. Ustnice so pomemben, občutljiv del telesa. Negovanje ustnic me spominja na nežen poljub. Okus po mentolu in evkaliptusu, ki nekoliko peče še nekaj časa po nanosu, me “zbudi” in pripelje nazaj v realnost. Prav tako pa je uporaben kjerkoli in ob katerem koli času in ne vzbuja pozornosti.

6. Zvezek / Knjiga
Vsako misel si zapišem. Ko sem v iracionalnem stanju, težko spremljam tok dogajanja. Že z opisovanjem misli, čustev in telesnega odziva (ABC – po kognitivni vedenjski terapiji) se pomirjam, drži pa me tudi na zemlji, tukaj-zdaj.
To mi omogoča večjo sposobnost pozornosti in koncentracije ter pomaga pri pomnenju dogodka. Pogosto se mi dogaja, da se stresnih situacij zaradi depersonalizacije kasneje sploh ne spomnim. Z zapisovanjem mi dogodek ne uide.
Knjiga z DBT vajami pa je moja biblija, z menoj v avtu in postelji.

7. Navadna gumica
Čeprav je švrkanje gumice okoli zapestja še vedno neke vrste samopoškodovalno vedenje, pa je veliko bolje kot rezanje. Prav tako me pekoča bolečina uspešno prizemlji in skoraj vedno zbudi iz deluzij.

8. Kocka ledu
Čas, da se kocka ledu stali v tesno stisnjeni pesti, je navadno dovolj, da se plamteča čustva toliko poležejo, da zmorem razumsko pogledati na situacijo. Led tudi nekoliko zniža telesno temperaturo. Mrzli občutek ledu, ki na koncu že žge v pest, pa prepreči impulzivno samoškodovanje.

9. Tibetanski molilni mlinček
Moj molilni mlinček ima zame ogromen pomen in vrednost. Je prav iz Tibeta, podaril pa mi ga je moj bivši. Predstavlja mi željo po potovanju v to, zame “sveto” pokrajino. Sicer ne molim in moja vera je bolj ateistična, čeprav sem bila vzgojena v krščanskem duhu. V mlinček sem poleg tibetanskih molitev shranila svoj listek s cilji in lastnimi pozitivnimi afirmacijami. Prav tako si ob mlinčku predstavljam, kako pomirjajoče in očetovsko mi govori dalajlama. Pomaga.
V zadnjem času sem se začela ukvarjati tudi s kamni. Verjamem v njihovo pozitivno moč in jih imam za “ground-ing” vedno pri sebi. Tigrovo oko v roki mi omogoča, da ostanem pozorna na dogajanje okrog sebe in preprečuje, da ne zapadem v deluzije. Zanimivo je, da je prijateljica, prav tako MOM, namesto kamnov uporabljala prazen balon, ki ga je mečkala v roki.

10. Pasji povodec
Božanje psov (ali mačkonov) je zame največji užitek in najboljša tolažba. Že sam povodec, ki je usnjen in je zato na otip prijetno mehak, me opominja, da se je v navalu čustev, ko je to le mogoče, najbolje umakniti in se sprehoditi. Z dotikanjem spodbudim in v krizno dogajanje v glavi vključim še konice prstov. Moje dlani so prvi pokazatelj stresa in se z mravljinčenjem in togo bolečino prve odzovejo na prihajajoči naval čustev. Povodec je neke vrste moja “ninika”.

11. Cigareta
Kljub številnim poskusom opustitve kajenja je ob stresu cigareta še vedno na prvem mestu za pomiritev. V avtu in torbici imam vedno shranjeno eno cigareto, tako, za vsak primer.
V tistih treh minutah opravim še aktivno-progresivno napenjanje in sproščanje mišic.