Kot prvo se opravičujem, če moje vprašanje ne spada v ta forum, pa vseeno,če mi kdo posveti prijazni odgovor se že v naprej zahvaljujem.

Stara sem 19 let. Psihični, estetski problem mi predstavljajo dojke. Med njima je drastična razlika v velikosti – desna np 85b, leva 70b. Ne dobim nedrcka, zato kupujem vecjega in si v levo košaricio tlačim vložke. Vse skupaj me resnično obremenjuje, VEM, srečna sem lahko da sem zdrava,
po drugi strani pa trpim, ker je razlika več kot očitna in ne vem kaj naj storim.

Plastična operacija je po eni strani edina rešitev, vsaj tako mislim, vendar sanja se mi ne od kje naj dobim 700 000 sit, glede na to da sem študentka rez prihodkov. Seveda, lahko varčujem in ko bom imela službo se odločim za operacijo, vendar do takrat bom trpela, bom brez samozavesti in se sramovala samo sebe.

Ne veste kako je, če se kdo obrača za vami, oziroma slišit na svoj račun kritike “poglejte, eno joško ima večjo kot drugo” in podobno.

Lepo pozdravljena!

Poskušam si predstavljati težave, ki jih opisujete.
Če lahko omenim, sem tudi sama imela težave kot vi, vendar razlika še zdaleč
ni bila tako očitna. Zadostovalo je, da sem košarico desne dojke zašila, da
razlika v velikosti ni bila tako očitno vidna. To se je dogajalo od 20-30
letom starosti, potem se je razlika sama od sebe izenačila. Kaj se bo
zgodilo v vašem primeru, žal ne vem… V mojem, sta se dojki sčasoma
izenačili. Če sem odkrita, niti ne vem točno kdaj se je to zgodilo, ker sem
se med tem časom nehala obremenjevati in se kritizirati.
V vašem primeru ne bi razmišljala in premlevala kaj in kako, temveč bi se
nemudoma posvetovala s katerim od strokovnjakov za to področje in šele nato
razmišljala kaj bom naredila. Včasih se nam situacija zdi nerešljiva, a ko
pogledamo zadevo iz drugega zornega kota, ni tako huda, kot se zdi. Dejstvo
pa je, da dojki zorita do prvega poroda in do takrat lahko spremenita tudi
obliko in to je treba upoštevati.
Res je, da je v današnjem svetu človek vedno bolj cenjen le po zunanjosti in
zaslužku. Zaradi tega je vedno težje videti tisto, kar je res pomembno.
Tudi sama govorite o tem, da ste hvaležna za to, da ste zdrava. Tukaj vidim
veliko priložnost, da to še nadgradite in da globoko v sebi razmislite o
tem. Prepričana sem, da ko boste spremenila razmišljanje pri sebi in
sprejela dano situacijo, vas tudi opazke ne bodo prizadele tako kot sedaj.
Skoraj bi si upala trditi, da jih največkrat slišite od ljudi, ki vas osebno
ne poznajo ali niso vaši osebni prijatelji. Naj vas to ne prizadene in se
cenite in imejte rada še naprej. Tisti, ki vas poznajo, vas sigurno
spoštujejo in vas imajo radi zaradi Vas same: vaše notranje lepote in
karakterja. Kot oseba s svojim univerzalnim bistvom ste veliko bolj pomembna
od vaše zunanajosti.

Upam, da sem vam s svojim razmišljanjem vsaj malo pomagala.

Posvetujte se s katerim od strokovnjakov, ki se ukvarjajo s tem področjem in
jih vprašajte za mnenje in njihove izkušnje. Sigurno vam lahko s svojim
razmišljanjem razsvetlijo pogled.
Velikokrat si ga namreč sami, s svojim neprestanim ponavljanjem in
kritiziranjem zameglimo in ne vidimo tako jasnega, kot je sicer.

Na forumu ste vedno dobrodošla…

Lep pozdrav,

Spoštovani!

Hvala za vaš prijazen odgovor! Strinjam se z vami, pomembna je notranjost.

Preden ukrepam bom poskusila še eno možnost, namreč da shujšam, sicer nimam težav s težo, ampak na nekem forumu sem zasledila, da se stvar vsaj tako lahko malo “umili”.

Za nasvet sem vprašala tudi strokovnjake – oziroma plastične kirurge, ki so mi napisali pač odgovor – možna operacija – česar pa me je strah – da bi imela v sebi npr vsadke, drugi problem pa cena 600 000 sit, kar niti ni malo, glede na to, da sem študentka.

Zdaj še nekako gre, ko je zima … vendar poleti – v kopalkah se počutim res obupno, da ne govorim o majčkah …In resnično si želim, da se s tem NE bi več obemenjevala.

Imam tudi fanta, sicer že 3 leta … in …zadnje čase se tudi ob njem ne morem sprostit, da ne govorim o tem, da se ga morem izogiat, da se me ne dotakne – ko bi opazu, da imam na eni strani pol podloženega…
sicer me ima rad zaradi mene kot take in sem mu všeč – problem je v moji GLAVI.

Premišljujem da bi zbrala pogum in mu povedala za ta “kompleks” glede na to, da si vse poveva. Ampak, s tem bi se rec “razgalila” …povedala tisto “najglobjo morečo skrivnost” ki jo nisem še nobenmu …
Pa še bojim se njegove reakcije, saj je že opazil, ni slep…a vseeno se včasih bojimo slišati resnico…

Toda po drugi strani…če mu povem, mi lahko finančno pomaga, oziroma glede na to, da ima že redno službo in če se odločiva skupaj za opracijo…
bi bilo čudovito.

Lp,

T.