Med starimi linki sem opazila zdravilo Prozac, ki naj bi pomagalo pri zdravljenju bulimije. Sama se že 5 let spopadam s to težavo, a brez uspeha. Moja okolica misli, da sem se rešila, pa temu ni tako. Zanima me, kako naj pridem do teh zdravil oz. ali je nujen obisk pri moji osebni zdravnici. Sem iz manjšega kraja in se ne želim izpostavljat, lažje bi mi bilo v Lj, kjer študiram. Hvala za odgovor.

Draga Urša,
zdravilo lahko sicer predpiše tudi splošni zdravnik, vendar menim, da je ustrezneje, da zdravljenje vodi specialist z znanjem s tega področja. Oglasite se lahko na polikliniki, na Njegoševi 4 v Psiahitričnem dispanzerju, najbolje z napotnico vašega zdravnika, lahko pa tudi brez.
Rada bi vas opogumila, da se kljub vsemu pogovorite s svojim zdravnikom, ne glede na to, kje delamo, smo namreč zdravniki zavezani k poklicni molčečnosti.

Marija Anderluh

Najlepše se vam zahvaljujem za odgovor. Saj sploh ne vem, če ima smisel poiskušati z zdravilom, ker je vse v glavi-čeprav se tega ne zavedam. Za v naš zdravsteveni dom mi pa res ni iti, moja zdravnica je zelo stara in dvomim, da bi me razumela, čeprav najbrž vi mislite drugače. Ampak je res stara gospa!! Poleg tega so tam še sestre un vse je bolj po domače, res ne bi…
Dvomim, da se se bom podvizala, čeprav bi bil skrajni čas. Res se bom uničila, samo zanimivo je, da nimam posebnih težav. Teža sicer ni prenizka, nikoli nisem izgubila menstruacije,… tako da po definiciji sploh ne spadam med prave mulimike. Se mi zdi, da se tako težko česa lotim in baje so strašne vrste za čakat, ker nas je menda ogromno. Spet tolažba, da nisem edina… A bi lahko prišla do vas osebno? Brez napotnice? Prosim, vsaj za odgovor.

Draga Urša,
kljub vsemu bi vas rada vzpodbudila, da se oglasite ali k zdravniku specialistu ali vsaj v katero od skupin, ki delujejo v okviru nevladnih organizacij, kot sta Muza ali Ženska svetovalnica (naslovov, upam, ne bo težko najti, o njih smo pisali že tudi na forumu). Res je oseb, ki iščejo pomoč zaradi bulimije veliko, vendar naj vas to ne odvrne, mogoče zato tudi lažje pomagamo. Sama sem odsotna na porodniškem dopustu, tako da vas trenutno ne morem sprejeti in se vam zato opravičujem. Načrtujemo pa v naslednjih letu nove programe zdravljenja, tudi s pomočjo informacij na CD-romih, ki bodo lažje dostopni vsem. O vsem tem vas bomo obveščali tudi prek foruma.

Kar pogumno,
Marija Anderluh

zdravo urša!
rada bi ti samo povedala da imam sama bulimijo tudi že 5 dolgih let,ki so minili kot iz topa!moja zgodba je dolga tako kot najbrž tudi tvoja…zaenkrat ti lahko povem samo to da se zdravim s prozacom…in je boljše…čeprav vsak dan živim v strahu(zadnje pol leta)…sploh ne vem če bom doživela jutri…imam takšne nenavadne simptome,tako da ne razumem kaj se dogaja v mojem telesu…verjamem pa da je skrajni čas da mi pomaga strokovnjak za te zadeve,tako da zdaj obiskujem psihiatra(brez vednosti staršev)…res je da sem bila samo enkrat,in da je bilo težko to nekomu zaupati…ker v petih letih nisem NIKOMUR povedala!ampak sem vesela da sem to nardila!tko da te popolnoma razumem!pripravljena sem ti pomagati urša…in če se odločiš (toplo priporočam) mi javi pa bo! boš vidla da bo lažje ko boš z nekom ki te razume!
lep pozdravMarija Anderluh je pisal/pisala:
>

hello! ja,tud men neki računalnik šteka…pa sem že velik napisala,ampak sj ni vreden omembe…na kratko:
-sem punca stara 21 let…in sem suženj bulimije!
-zadnje pol leta živim samo v upanju da preživim dan,da dočakam jutri,ki se ga bojim!
-vaše zgodbe so moje zgodbe
-zdaj mi je bolje…saj obiskujem psihiatra…in uživam prozac…
-prozac mi je pomagal…nardit neki…prebit led…zdaj se vsaj malo več spoštujem…ne jem več toliko oz. bruham samo še dvakrat na dan…oz.enkrat
-začela sem spet malo razmišljati o “normalnih” svareh..kot npr. o šoli…
ne živim več v iluzijah…delam..če ne delam mi je slabo…tako da moram delati,kar prej nisem(toliko-samo nujno)
-vendar se bojim…ker se mi je dvakrat že ustavil srce…in nisem dihala …saj imam probleme z dihanjem(potem me daje klavstrofobija)-strah pred zaprtimi prostori….to imam že od otroštva,pa ko me zagrabi panika…konec

zdaj samo še čakam da grem spet h psihiatru…kateremu lahko povem prav VSEEEE!in pridem ven objokana…super! JOKATI DOVOLJENO in jokati je super(mi pravi)

rada bi pa spoznala kakšno punco z enakim problemom…tako da urša javi se….ali pa katerakoli druga….

-mormo nardit neki da nam bo sonček sijal vsak dan…meni že(navzven)…vsi me imajo radi…prov nobenga sovražnika nimam odkar sem zbolela mi je prav super…kljub vsemu trpljenju…sem v tem obdobju doživela toliko čudovitega…res sem živela v pravljici…a kaj ko sem vedela da se bo vse lepo enkrat končalo…tako da …ojojojo…se sploh ne zavedam kaj me še čaka…ampak vztrajam!

imejmo se radi… poljubček vsem
(no tist na kratko se je pa zavlekel na ornk dolgo :))