prosti čas in delo
Pozdravljeni,pišem zato,ker ne morem razumeti določenih stvari.
1. Zakaj se ljudje tako grebemo za materialne dobrine? Zakaj garamo cel mesec,da si lahko kupimo boljši tv (če je pa tisti izpred 2let popolnoma dober) ,zakaj potrebujemo novejši avto(če pa je ta ki ga imamo star 10 let-moj je star 20 let in sem v 2h letih dala nanj cca 150€ pa je izpraven)
2. Zakaj imamo vcepljene neke družbene vzorce in se tega sploh ne zavedamo. Rabimo vedno boljse stvari,ceprav so te ki jih imamo dobre. Delati moramo 40 ur na teden drugače smo lenuhi kar je smrtni greh. Vsi sledimo kot navadne ovce.
3. Primer,meni idealno zivljenje.
Delam 4 ure na dan,8ur spim in imam se vedno 12ur PROSTEGA ČASA. Zakaj ljudje ne izberejo raje prostega časa namesto denarja?
Izračun(najemniki so druga zgodba)
Položnice – tv, internet= 40€,elektrika=40€,voda=18€,smeti=12€,avto=(min zav na max obrokov)35€,dodatno zavarovanje 35€. Je SKUPAJ 180€.
Če delamo polovični čas NE dobimo polovice plače,ker je zaradi nižje vrednosti odtegnjen % poslednično manj in dobimo v tem času torej cca 400€ +prevoz .
Recimo,da imamo s prevozom 450€.
Odštejemo stroške 180€ ostane 270€.
Tankamo 70€ in nam ostane 200€.
100€ ,če kupimo premišljeno je za hrano za ves mesec dovolj(sama kupim za 70€ in kruh vsak dan za 1€ torej 100€) in nam še vedno ostane 100€,ki jih lahko porabimo ali šparamo. Če sta v gospodinjstvu 2 se stroški sorazmerno povečajo in številke so vse x2 tudi s plačo tako,da ostane isto. V tem primeru 1 prišpara 1200€ na leto. Če ne, si ravno tako lahko kupi vsak mesec nekaj (za 100€) en mesec čevlje,en mesec torbico itd. TOREJ IZRAČUN JE VIDEN brez pohlepnosti je denarja več kot dovolj. (pari z otroki so spet druga zgodba) TOREJ ZAKAJ? ZAKAJ RABI NEKDO HILFIGEROVE ŠPORTNE COPATE,ZAKAJ MERCEDESA ZA 120.000€?
Zakaj ljudje ne zapravljajo raje časa za svoje bližnje ,svojo osebno rast,sprehode,SREČO kot pa denarja za materialne stvari,ki nas osrečujejo mogoče prvih par dni po nakupu potem pa več ne. Zakaj imamo vcepljeno to,da moramo imeti boljše stvari kot sosed,moramo biti boljši od njega,ne smemo biti drugačni ,ker kaj bojo ljudje rekli in predvsem ZAKAJ SE LJUDJE ŠE VEDNO NE ZAVEDAMO,DA SMO OVCE SISTEMA??? smo res tako neumni? ZAKAJ SE NE ZAVEDAMO,DA SMO MI V BISTVU GORIVO ZA SISTEM,MI GA POGANJAMO. AMPAK MI SMO PAC RAJE TIHE OVCKE ,KER SO NAS TAKO OD MALEGA UCILI IN SMO OCITNO PRENEUMNI,da bi to sploh ugotovili.
Brez obsojanja,nisem lena,vendar ,če moram izbrati med prostim časom oz časom ,ko nisem v službi in službo. Izberem več prostega časa(za sebe in bližnje) in MANJ denarja(ki ga v bistvu toliko sploh ne potrebujem,razen za dokazovanje pred drugimi.
Napisano je bilo zgolj iz radovednosti,če sem edini človek ,ki tako misli,saj na besede mojih bližnjih očitno sem.
lp
Pozdravljena,
Vam bodo še ostali podali mnenje, moje je lahko le iztočnica v razmišljanju za naprej. Sem pa vesela vašega razmišljanja in verjamem, da vas je tale situacija s koronavirusom na nek način pripeljala do tega razglabljanja, raziskovanja v dojemanju življenja, stvarnosti, in da si želite slišati še ostala mnenja na to temo. Moram pa reči, da je v vašem pisanju čutiti tudi kanček jeze: Zakaj so ljudje takšni, da podlegajo? Zakaj delamo za denar? Kje je lastna sreča? Kaj je v življenju zares vredno? Kje smo se izgubili?
Predlagam vam, da si na ta vprašanja tudi sami v miru odgovorite in na način, da vas bodo odgovori pomirili. Ko se poglobimo vase in se odmaknemo od vsega trušča in nemira, najdemo v sebi moč, ki nas pomiri. Kar naenkrat zunanji svet, manipulacije, krivice in ostala vedenja ljudi niso več tako pomembna. Pomembno ostane le to, kaj mi razmišljamo, kako se vedemo, kaj je za nas dopustno, kakšen svet ustvarjamo in koga bomo spustili zraven.
Če in kadar ljudje delajo le za denar, je vaše razmišljanje na mestu. Pa vendar nismo na tem svetu zgolj zato. Višji namen po mojem je, da najdemo takšno delo, s katerim lahko pridemo do sočloveka. Ko naše znanje in izkušnje pomagajo, se dotaknejo drugega, govorimo o življenjskem poslanstvu. Tukaj denar ni tako bistven. Govorimo o času, ki je ovrednoten na podlagi izkušnje, ki jo imaš z drugim človekom, ko nekaj, kar zmoreš, pomaga tudi drugemu. Ko namenjeni ali odmerjeni čas ni plačan čas, temveč podarjen in ga kot takega čuti tudi drugi, torej ni pogojen. Za primer vam lahko orišem delovanje našega Centra, kjer vedno znova iščemo in ustvarjamo pogoje, da ljudje, kateri niso zmožni plačila, na naše terapije lahko pridejo brezplačno. Na ta način širimo držo in miselnost, da pomoč pripada vsakemu, ne glede na ekonomski ali socialni status.
Kar se tiče materializma, kupovanja in skrivanja za znamkami…zadaj je velik strah pred tem, da človek tak kot je, ne bo sprejet, všečen, ljubljen. Zato je potrebno nositi maske, se prenarejati, dokazovati z materialnimi stvarmi, kaj so, kaj premorejo…Imajo lažni občutek večje vrednosti, ko nekaj imajo, da jih potem ljudje drugače cenijo, gledajo, vidijo…Tukaj so vedno v ozadju globoki strahovi, ki segajo v primarne družine. Tam je bilo umanjkanje ljubezni, potrditve, cenjenosti in predvsem sprejemanja otroka točno takega, kot je. Umanjkanje občutka pripadanja prav tej družini, v kateri se je otrok rodil. In ker tega pripadanja ni, pripadnost in všečnost človek celo življenje išče v raznih skupinah, množicah: Če se ne bom vedel kot večina, bom prezrt, izločen…to pa je najhujši in največji strah, ki je dobesedno primerljiv s preživetvenim strahom.
Vse dobro!
Pozdravljeni,
najlepša vam hvala za vaš izčrpen odgovor,sem zelo zadovoljna z napisanim .
Na vprašanja(glede tega kančka jeze) si bom odgovorila na sprehodu v gozdu, v miru ,kjer ni nikogar ki bi me motil.
Mislim,da si bom morala tudi priznati,da nekaterim materialne stvari pomenijo veliko,nekaterim(kot meni) bolj malo. In vendar moramo obstajati takšni in drugačni,”jezi”me edino to,da smo ljudje ,ki ne potrebujemo veliko stvari pogosto obsojani z druge strani oz. na nas gledajo “z viška”,češ “saj nič nima,lenuh”. Čeprav bi si lahko privoščila kakšno novo stvar ,se mi enostavno ne zdi potrebno in nimam rada,da me za to kdo obsoja,da sem lena. Morda se morem prenehati “sekirati” za to,vendar je to težje,če so takšni ljudje v tvojem ožjem krogu.
Ta kanček jeze in smisel življenja pa izvira sicer že 2 leti nazaj,ko mi je umrla mati,ki je do zadnjega delala in,če pogledam nazaj ni imela od življenja ”’nič”(s tem mislim na uživanje in prosti čas zase,nič si ni privoščila,nekaj dosti si tudi ni morala,saj smo vedno bolj kot ne lezli iz meseca v mesec,ko smo si malo opomogli je pa žal preminula torej vse je naredila prav kot govori družba(delala) pa ji zase ni ostalo časa. In predvsem ,spomnim se je po skupaj preživetih trenutkih,ne po tem,da mi je kupila laptopa za šolo,spet smo tukaj kaj je res pomembno in pri meni spet ni materializem. Koronavirus pa je še poglobil to razmišljanje (kot ste napisali). Raje delam manj in imam več časa zase in bližnje,saj je po moje to na koncu kar šteje. Nekaj delati sicer moramo za preživetje,vendar mislim,da smo preveč tekmovalni s soljudmi. Rada bi le,da me tisti z bolj materialističnim pogledom na svet,ne bi gledali kot ,da sem čudo tretjega sveta,ali pa naštudirala kakšen dober odgovor kaj jim odgovorim,ko me vprašajo :”zakaj pa te ti samo 4ure delaš,se ti več ne da? “
Pozdravljena,
hvala lepa za vaše pisanje, prepričana sem, da boste marsikomu odprli nove poglede, saj ste zelo odkrita in rahločutna, to čutim. Pa tudi veliko žalosti je čutiti in krivice-verjetno vi zelo čutite mamino žalost in svojo krivico ob tem, ko mama ni zmogla najprej zase poskrbeti. Vendar pa, vi sedaj veliko več razumete, čutite, do marsičesa pri sebi ste prišla. Tudi to, kaj je zares pomembno v življenju. Tukaj je le ena zanka ali past in sicer se lahko zgodi, da zaradi jeze, ki je mama ni uspela čutiti (zato ni znala razmejiti med delom in časom namenjenim vam), jo vi čutite toliko bolj-jezo ste usmerila na delo- in vam je delo res samo za preživetje oz. se pod to jezo bojite, da bi vam delo odvzelo tisto, za kar živite. Vendar pa, če ste v ravnovesju, se to ne more zgoditi. Lahko delate veliko več, pa se ne bo zgodilo, da bi vam delo odvzelo vaše drage ali samo sebe, svoje hobije, užitke.
Sama menim, da mora biti človek izpopolnjen na vseh področjih življenja, tako v partnerstvu, kot družini-z otroki, službeno, prijateljsko, osebno…Če človek na enem področju čuti primanjkljaj, ga je težko nadomestiti na drugem področju. Npr. če partnerstvo ni zadovoljeno, ga ne morete nadomestiti z delom in obratno. Strah vas lahko ohromi tudi do te mere, da boste celo življenje delala le minimum in samo toliko, kot mislite, da rabite, kar pa je škoda. Delo in poslanstvo (če ga ob tem najdete), lahko prinese vam in ostalim veliko lepega.
Rada bi vam dala odvezo: ne bojte se dela, ustvarjajte, iščite stvari, ki vas veselijo v delovnem procesu, razširite svoj nivo razmišljanja in ne omejujete se na tem področju.
Vrednost si lahko daste le vi. In te vrednosti vam nihče ne more vzeti, jo zamajati. Kako vas ljudje vidijo, ni pomembno. Saj poznate statistiko, ki vedno drži, pa ne glede na to, kako se vi obrnete: 33 odstotkom ljudi ste všeč, 33% niste všeč in 33% ni mar za vsa…torej nima smisla delati in razmišljati o tem, kaj vse narediti, da boste všečna ali se truditi ob misli, da bi vas ljudje morali videti tako in tako. Predelajte svojo zgodovino, najdite sočutje do sebe, dajte sama sebi potrditev…po tem se bo tudi svet zasukal drugače.
Držim pesti za vas in vse dobro vam želim!