Prosim vse, ki sodelujejo na tem forumu naj mi odgovorijo kako je z njihovim prostim časom. Sem mamica dveh majhnih otrok 20 mesecev in 4,5 let, hodim v službo, skupaj z možem opravljava vsa dela v hiši, izven hiše in še vse ostalo. Na kratko – preobremenjena sem. Včasih sploh ne vem kaj naj počnem s svojim prostim časom, kadar ga imam. Lahko bi kam šla sama, oz. s kakšno prijateljico na kavo, pa me razjeda občutek krivde, ko nisem z otroki. Ali si vse preobremenjene ženske vzamete čas samo za sebe in kaj počnete? Nimate slabe vesti, če enkrat na teden vzamete urico-dve, samo za sebe? Prosim za mnenja. Hvala vsem.

Ja slabo vest imam ampak včasih kako urico si preprosto moraš vzeti. Tudi če grem k frizerju ko pač moram iti me nekaj muči in tisti grozen občutek, da moram čimprej domov. Nekateri smo pač taki, mislim pa da to ni vedno dobro. Imam sodelavko, ki si pri treh otrocih po službi vsak dan privošči kavico s kolegicami preden gre domov. Jaz pa vedno nekam hitim kot da me nekaj preganja, pa mi ni vedno treba, lahko bi si včasih tudi jaz privoščila 15 minut oddiha. Ampak počutim se kot bi delala nekaj prepovedanega. Enostavno ne morem se sprostit.

Jaz pa nimam toliko težav s slabo vestjo, ker vem, da se svojemu pikcu maksimalno posvečam in da je zanj bolje, če je kdaj pa kdaj za kakšno urico tudi brez mene – ne bi namreč rada, da bi zrasel v maminega sinčka. Fino se zna zabavati tudi z očijem ali babico ali dedkom. Večji problem je v tem, da ko si vzamem kakšno urico prosto, ne vem, kaj bi raje počela, ker sem s toliko stvarmi v zaostanku! Ali naj grem raje na kavico s to prijateljico, ali morda z drugo, naj kaj preberem (kako pogrešam knjige!), naj grem pogledat v službo, kako se kaj imajo brez mene, naj grem končno k frizerju, k zobozdravniku bi že sploh zdavnaj morala itd. Toliko stvari, pa tako malo časa! Kot bi sladkosnednega otroka spustil v slaščičarno s sto slaščicami in bi mu rekel, naj si izbere samo eno… :-))

Lp,
Katarina

Mogoče je nekaterim res težje, ampak menim, da nekaj časa samo za sebe potrebuje vsak.
Jaz prav uživam tisti čas, ko sem sama, brez otroka, največkrat v družbi prijateljic. Res, da je tega časa malo a ga zato takrat, ko je, res izkoristim. In dobro mi dene in zaradi tega sem tudi boljša mama. V tistih nekaj uricah 1X mesečno se prav sprostim in zaradi tega tudi lažje premagam težje trenutke, ki jih imamo (prepričana sem) vse mamice.

Jaz grem približno enkrat na mesec zvečer ven s prijateljico, vendar šele potem, ko dam dojenčka spat, večji me pa ne potrebuje več toliko, tako da nimam nič slabe vesti. Sicer pa prostega časa nimam, razen kadar mali zaspi, no ampak takrat moram pa pospravljati ali kuhati, edino za tale forum si vzamem nekaj časa.
Mislim, da si moraš vzeti kakšno uro sama zase in to brez slabe vesti.

Želim ti čim lepše preživljanje prostega časa.

Tanja L

Zdravo!
Tudi jaz sem imela včasih slabo vest, če nisem bila z mulčkoma. Sedaj, ko pa sta stara 3 in 5 let si včasih čisto brez slabe vesti privoščim proste urice, navadno sicer takrat ko sta v pizami in pripravljena za posteljo. Mož ju da potem spat in ima to srečo da kadar so sami veliko prej in brez raznih zmišljevanj zaspita, če sem polag jaz bi oba rada še to, drugo, tretje…Včasih grem na kolo, 1 krat tedensko na odbojko, ki traja sicer malo dlje, ker si privoščimo s soigralkami še kakšno pijača in ura kmalu naznani nov dan, privoščim si kakšno kavico s prijateljico, večerni sprehod, karkoli in čisto brez slabe vesti. Ta teden sta mala dva pri atu in mami in prav uživam popoldneve v miru. A ni bilo vedno tako, ko sta prvič ostala čez noč od doma sem cel večer jokala.
Mislim da je prav, da si privoščiš kako uro zase brez slabe vesti.
Anita

Draga Kiki,
jaz grem na kavico kar skupaj z mojimi tremi mulčki. Naredimo prijeten sprehod približno 3 km v eno smer do mestne kavarne. Tam z užitkom spijem kavico in poklepetam z znankami, če ni nikogar berem knjigo, mulčki pa plezajo na plezalu, ki ga je kavarnar prijazno postavil za naše otroke. Tudi drugače večino časa preživljamo skupaj, tako da če le ima mož prosti trenutek le to izkoristimo za naše skupno druženje in v tem uživamo. Še prekmalu bo prišel čas, ko ne bodo hoteli več skupaj z nama… Tako ali drugače sem hiperaktivna osebnost in delam po dve ali tri stvari hkrati, zato si sploh ne znam predstavljati, da bi npr. mož odpeljal mulčke na sprehod, jaz pa bi dvignila noge ali se počila v banjo. Rajši gremo skupaj ven, če pa se že najde kakšen prost trenutek (če povem po resnici, takole 1x na mesec 1 urica – skočim na kolo ali letim na Stari grad, za svoje dobro počutje) in popolnoma brez slabe vesti.

Hvala vsem za spodbudne besede, ki v dneh, ki jih težko z lahkoto preživiš, še kako “pašejo”.

Draga Kiki,
zelo te razumeme, vendar nikoli ne pozabi nase. Vsaj urico na dan, drugače boš pregorela. Kaj pa naj otročki in mož z izmučenim bitjem? Če bo prišlo tako daleč, ne boš sposobna dajati njim niti osnovne topline. Jaz sem si vse od rojstva hčere znala vzeti čas: kljub temu, da živiva sami, se je vedno našla urica za dobro knjigo, film, klepet s prijatelji. Takrat, ko je spala, ko je bila večja, pa takrat, ko je šla recimo na dvorišče. In zvečer, ko je zaspala. Raje sem videla, da je posoda nepomita, stanovanje nepospravljeno. Saj je vse počakalo, tako ali tako ni nihče nič naredil namesto mene. Likanje? Še danes tega ne delam sproti… in je vsako jutro frka, ko vlečem iz kupa…
Nič ne imej slabe vesti. Prehitro se postaramo, prehitro nas zapustijo otroci… Želim ti, da ne bi nekega dne vsa zgrožena ugotovila, da je šlo življenje mimo tebe, da si sama, zagrenjena, neizživeta. Trdno se drži! Kar pocrkljaj se!!