Prosim vas za nasvet in pomoč. Na kratko vam bom opisala dogodek, ki je bil neposreden povod, da se obrnemo na vas. V hčerini sobi sem iskala škarje, ob tem sem odprla tudi peresnico, ki je bila na pisalni mizi. V njej so bili ostanki hrane. Moram poudariti, da oba z možem spoštujeva hčerino zasebnost in vanjo nikoli ne posegava. “Najdba” me je tako presenetila, da sem sobo bolj natančno pregledala. V predalih sem našla približno dve vreči ostankov hrane. Ta hrana (ostanki, niso bili celi kosi)so bile v večini njene večerje, ki jih običajno je v svoji sobi.
S hčerko in možem smo skušali kasnje v umirjenem razgovoru ugotoviti razloge za dogajanje. Hči je bila sicer prizadeta zaradi posega v njeno zasebnost, vendar sva ji skušala razložiti, da je bilo to zgolj v skrbi zanjo. Povedala je, da je hrano skrivala, ker smo jo z njo sili, zato jo je v izogib
nadaljnjemu pregovarjanju skrila. Povedala, je, da ne hujša, da ne bruha, ni pa se pripravljena tehtati skupno z nama enkrat tedensko (čeprav bo o tem še razmislila). Meni, da nima težav, seveda pa tudi pomisli ne, da bi se o tem morebiti pogovorili s strokovnjakom.
Hči je stra 15 let, pridna, odlična učenka, ima prijatelje, kar nekaj dodatnih
aktivnosti. V zadnjem času (po moji oceni 2 mesecev je shujšala) visoka je 164 cm, tehta 48 kg.
Kljub njenim pojasnilom sva z možem zelo zaskrbljena, zato vas naprošava za nasvet kako ravnati, kaj storiti. Ali bi bilo možno z vami stopiti v stik vsaj preko telefona; ali menite in če, kakšna pomoč (poleg najine) bi bila v tej fazi potrebna in primerna.

V pričakovanju vašega odgovora
zaskrbljena starša

Pozdravljeni, Nika,
zveni kar zaskrbljujoče in prav ste storili, da niste kar popustili ob hčerinih namigih, da ne rabi pomoči, da je vse OK.
Seveda bo najbolje poiskati strokovno pomoč, če se hči ne odzove, če vse zanika.
Lahko se obrnete na Žensko svetovalnico (spodaj, pod pozdravom in podpisom je naslov naše spletne strani) in se dogovorimo za osebni sestanek, ali pa na kak drug naslov, kjer nudijo pomoč pri motnjah hranjenja.
Morebiti tudi še poskusite s ponovnim mirnim pogovorom s hčero – še 1x ji razkrijte vaše skrbi, da nameravate na pogovor k strokovnjaku, da mrenite, da bi tudi ona rabila pomoč in jo vprašate, kaj meni o tem. Če zopet vse zavrne, ji povejte, da vas resnično skrbi in da boste verjetno čez čas spet načeli pogovor, četudi ji ni prav…
Pri nas v ženski svetovalnici bomo v kratkem začeli tudi s skupino za bližnje pri motnjah hranjenja, ker se zavedamo stiske, ki jo svojci oz. drugi bližnji nemalokrat doživljate, ko “se nič ne premakne”.

iz lastnih izkušenj vam povem, da gre nedvomno za anoreksijo
ukrepati je potrebno čim prej, preden stvar ne gre čez vse meje, verjetno je izgubila tudi menstruacijo
pot nazaj ne bo lahka, je pa potrebna volja in moč! stojte hčeri ob strani on obiščita psihiatra ali psihologa
veliko uspehov!!!

Ukrepajte dokler je še čas. Iz lastnih izkušenj vam povem, da je lahko anoreksija skrita več let, oziroma kako bi rekla je v nastajanju. Ko se vidi je zelo pozno. Tudi moja hčer je pred štirimi leti malo shujšala, pa začela nazaj jesti, pa spet ne. Sedaj pa imamo resne probleme ne samo z anoreksijo, ampak tudi s samopoškodbami. Slednje prizna, vendar pa še vedno ne priznava ali pa zelo težko, da ima probleme s hrano. Začela je kompenzirati. Ko je se poškoduje, ko ne je se počuti “kull”. Moj nasvet: takoj poiščite strokovno pomoč, saj hčerka sama ne bo priznala, da ima težave!!! Zakaj mislite, da se noče tehtati? Poiščite dobrega psihologa pediatra, tudi mi smo ga, vendar ne tako zgodaj.