Spoštovani,

dolgo časa sem razmišljala, ali bi vam sploh pisala, ker ne gre za življenjski problem, vendar, če boste našli čas, bom zelo vesela vašega nasveta. Pred letom in pol sem po dolgem času spoznala krasnega fanta, s katerim sva oba doktorska študenta in sva se zaradi tega še dodatno ujela. Je sicer 3 leta mlajši od mene, kar pa mi je sicer bilo všeč. Edini problem je morda bil ta, da sem jaz precej športno aktivna, medtem ko sam ne mara niti krajšega sprehoda in energijo raje najde v Red bullu. Najine težave pa so se začele, ko sem ugotovila, koliko ženskih prijateljic ima, s katerimi se pogosto dobiva na pijačah, tudi takrat, ko nima časa za nič drugega kot delo in študij. Ena izmed njih je sošolka z gimnazije, katero ima rad kot sestro in sta celotno srednjo šolo preživela skupaj. Na začetku najine zveze sta se tedensko dobivala ali slišala po telefonu, dokler nisem nekako rekla, da mi to ni najbolj všeč, saj je dekle navajeno, da je on vedno zanjo tam. Po trgovinah ji je izbiral obleke, ji pomagal pri nalogah za faks, kadar ni znala in sploh ji bil na voljo bolj, kot bi se meni zdelo normalno. Kasneje se je to nekako zmanjšalo in je upošteval moje mnenje ali željo, vendar to še ni vse, stik ohranja z mnogimi sošolkami iz dodiplomskega študija, s katerimi občasno “skoči” na pijačo, gredo na kakšen piknik ali rojstni dan. Ker sem sama precej introvertirana in samotarska oseba in morda ne bi znala presoditi, koliko druženja je še normalnega, sem za mnenje povprašala tudi nekaj prijateljic, in nobena tega ne bi tolerirala. Vsak ima prijatelje, vendar ne razumem, od kod “potreba” po toliko ženskah. Ko sem mu to skušala razložiti, je želel, da mu dam razlog, zakaj tega ne bi smel početi, vendar je meni tako samoumevno, da se sama ne dobivam z drugimi moškimi, da mu enostavno ne znam razložiti. Zadeva je prišla tako daleč, da sva se samo še prepirala, ker on ne razume, zakaj mene to moti, sama pa mu tudi očitno ne znam razložiti, sploh ker ne gre za to, da bi se bala varanja, prej me skrbi, da morda išče kakšne potrditve. Ne želim ga omejevati, rada bi le, da bi imel več moških prijateljev, s katerimi bi se šli kdaj “nažurat”, sama pa bom kmalu tudi stara 30 let in se bojim, ali lahko od takega človeka pričakujem varnost in sploh razmišljam o družini. Da bo bolj razumljivo, naj dodam, da mu ogromno pomenijo razne obletnice gimnazije, še vedno je zelo aktiven pri raznih društvih na fakulteti in pomaga mlajšim kolegom in čeprav je sam z dodiplomskih študijem že davno zaključil, se nekako ne more ločiti od faksa. Moje vprašanje torej je, ali jaz pretiravam, sem morda ljubosumna, ali bi on moral bolj upoštevati, kar čutim jaz in se mi vsaj malo prilagoditi? Nekoč mi je med drugim rekel, da ga dušim in omejujem, sama pa res želim moškega, ki bo z veseljem z mano potoval, imel hobije in si kasneje ustvaril prihodnost, brez vezi na srednješolce in sošolce s faksa. Pozabila sem omeniti, da sem sicer dovolj pri njemu ali on pri meni in večkrat tudi kam greva (kino, kosilo), je pa problem, ker nihče od naju nima avta in bi takrat mogoče bilo drugače. Poglavitni problem je torej ta, da se bojim, da preveč časa namenja vsem prijateljicam in ne vem, kaj lahko v prihodnosti pričakujem od njega. Upam, da ne zveni vse skupaj res otročje in resnično bom vesela vašega odgovora!
Uspešno delo vam želim še naprej.

Lepo pozdravljeni!

Najprej hvala lepa za lepe želje.
Menim, da vaš partner nekako želi “sijati”. Morda ima res nekakšen primanjklaj. Morda veste kaj o njegovem odnosu z mamo? Normalno je, da v partnerstvu želi partner preživeti s svojim sopotnikom največ časa. Zanimivo bi ga bilo povprašati, kaj išče v vseh teh ženskah? Mamo? Kaj mu ženska družba pomeni? Kako dojema partnerstvo?

Če ne kaže znakov, da bi lahko sklenila kak kompromis, bi bilo verjetno za vas težko graditi z njim karkoli…družino. Potem bi bila dva, ki bi čakala na njegovo pozornost. Če vas ima resnično rad, bo moral malce premisliti in sprejeti tudi kakšen kompromis.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

Najlepša hvala za vaš iskren in hiter odgovor.

Skušala sem že govoriti z njim, vendar enostavno ne zna razložiti, kaj vidi v teh ženskah. Enostavno pravi, da je njemu vseeno, ali gre za moškega ali žensko, z njimi pač želi ohranjati stike, ker tako pač je “normalno”. Kar se tiče tiste punce s srednje šole, se mi zdi, da sta precej omejila stike, ker meni ni bilo ok, no zagotovo vedeti pa ne morem. Tudi sama menim, da uživa v “sijanju” in brez tega ne bi znal živeti. Z mamo imata tudi poseben odnos, saj sta z očetom ločena že od njegovih najstniških let in je marsikaj moral dati čez v smislu poslušanja z njene strani. Sta precej v stikih, vendar česa patološkega mislim, da tukaj ni.

Hvala še enkrat in če se vam morda še zdi, da se še da kaj ugotoviti, bom vesela še enega odgovora.
Sicer pa vem, da se moram odločiti sama.
Lep pozdrav!

Lepo pozdravljeni!

Tako je odločitev je na vas, samo vi veste ali ste zmožni kontrolirati svoja čustva v zvezi s tem.

Ne vem, če je enako tudi do moškega spola, saj ga niste ravno omenjali…
Verjetno je na mamo navezan bolj kot navadno in verjetno ji je moral o marsičem ustreči in odigrati marsikakšno vlogo v tem odnosu. Morda želi biti “pokroviteljski”, si nadeja vlogo očeta…

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

Pozdravljeni,

tako je, po vsej verjetnosti tega prenašati več ne bom mogla, saj resnično potrebujem nekoga, na kogar se lahko zanesem, ali pa sem raje sama. Kar se tiče moških prijateljev – ima dva ali tri, vendar je študiral smer, kjer je 70% žensk, in jih zato tudi toliko pozna, ker je torej nenormalno aktiven na faksu. Sam pravi, da je njemu vseeno, ali je kolega moški ali ženska, z njimi pač želi ohranjati stike. Že preden je bil v zvezi z mano, je pogosto imel kakšno prijateljico, s katero si je bil posebej blizu, več njih, česar pa jaz ne morem dojeti, saj nekemu moškemu ne bi mogla zaupati vsega o sebi, razen če seveda gre za partnerja. To lahko samo prijateljicam, ženskemu spolu in menim, da moški in ženske ne vem kako dobri prijatelji pač ne morejo biti, razen če gre morda za nekoga, s katerim si skupaj odraščal ipd. Zadeva izgleda tako, da ko greva peš skozi mesto, vsakih par metrov srečava drugo njegovo znanko, in se potem ustavlja in mora spregovoriti par besed, ker je tako pač kulturno. Ali menite, da bi bilo smiselno poskusiti s terapijo, sploh ker on vztraja pri tem, da sem jaz ljubosumna in jaz potrebujem pomoč, ali bi on moral nehati s tem, če je v zvezi, sploh ker mene to res moti in sva se glede tega že resnično preveč prepirala? Menim sicer, da če želim, da se meni posveča več, kot drugim ženskam, to ni ravno bolestno ljubosumje ampak normalna želja vsakega posameznika?

Še enkrat hvala za vas čas in uspešno!

Lepo pozdravljeni!

Mislim, da je vedno smiselno poskusiti s terapijo, če so vaša čustva še vedno pri njemu in si tega odnosa želite. Kot prvo pa tudi zaradi vas same. Odnos je seveda rezultat dveh ljudi, zato si morata to oba želeti. Morda bi bilo dobro, da za začetek poskusite s terapijo vi, kajti tako se boste še bolj spoznali in ozavestili določene zadeve, ki vam bodo prinesle odgovore za vnaprej. Tako boste lažje ugotovili ali si tega odnosa sploh želite, zraven pa opazovali partnerjeve odzive na vaše spremembe.
Ne vidim, da bi šlo iz vaše strani za kakšno nerealno, bolestno ljubosumje. Prej bi rekla, da gre le njegov obrambni mehenizem.

Če boste želeli, vam dam lahko tudi svoj kontakt.

Lep pozdrav in hvala za lepe želje,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

Morda bi vas pa res prosila za kontak in prišla kar sama, saj po vsem tem nekako nimam več želje vztrajati v takem odnosu. Sama sem sicer zaradi drugih težav že nekoč hodila na terapijo, ki je trajala slabo leto, vendar sem obupala zaradi slabe izkušnje. Pa najbrž ne bi bilo slabo spet poskusiti.

Pozdrave!

Lepo pozdravljeni!

Mislim, da je vaša odločitev glede psihoterapije modra. Upam, da boste tokrat bolj zadovoljni. Moji kontakti: gsm: 041 535 555, e-mail: [email protected]
Termin bi lahko določili po 12.8.

Lep pozdrav in veliko poguma,

Barbara Sarić, psihoterapevtka