Prošnja
Predvsem lepo pozdravljeni!
Pred časom sem pisala o svojih izkušnjah tukaj na forumu http://med.over.net/forum5/read.php?105,2065763 in sem na iniciativo sotrpinov začela pisati knjigo. Torej, pisanje počasi gre proti koncu, (sproti jo lektorira ena dobra dušica s foruma), in sedaj imam eno prošnjo.
Namreč, na koncu knjige bi rada objavila tudi vaše reakcije, vaše izkušnje in vaš glas, ker več nas je, večja je možnost, da se bo naš glas slišal in nam bo nekdo prisluhnil.
Predvsem prosim avtore spodaj napisanih prispevkov za dovoljenje za objavo njihovih postov:
***
Napisal: graciela
Datum: 23.08.2006 21:27
OOO Gordana!
Sploh ne najdem besed, da ti povem, kaj čutim, jočem, ne more biti res, kakor da bi pisala o mojem življenju. Res je, naše duševne bolečine, ko te domači in svet ne razume, so hujše od vsega. Ko te je sram, da si bolan. Zato pa imamo nekaj, kar drugi morda nimajo, neskončno bi se razdajali, pomagali, svetovali, samo da drugi ne bi zabredli tako daleč, kot smo mi. Bolečina nas prečisti, imamo duhovno lepoto, ki je ta svet ne opazi, človeka pogledaš v obraz in ga razumeš, ni nam treba veliko besed. Gordana, piši, naj se tvoja duhovna lepota zrcali na papirju.
Gordana s kod si? Jaz sem iz Tržiča, škoda, da se samo tako lahko “slišimo”, če bi živela blizu, bi se lahko obiskovali?!
bay bay GRACIELA
***
Napisal: kjelka
Datum: 25.08.2006 11:12
Pozdravljeni!
Sem hčerka mame, ki ima fibromialgijo. Ko sem brala Gordino pismo, se mi je zdelo kot da piše moja mama. Čeprav sem zdrava, jo razumem in vas vse tudi. Lahko povem, da ji stojim ob strani in jo držim pokonci, ko ji je najhuje. Hudo mi je, ko vidim kakšne krivice se dogajajo takim bolnikom. Pokoj- ne, tega ni, saj vsi pravijo, da je to izmišljena bolezen. Še vedno hodi delat, vendar ne zdrži vseh 8 ur in se vrne domov, počivat. Vidim jo, ko se zjoče od nemoči in jo tolažim. Najhuje je, ker je zbolela pri 38ih letih in se ji zdi, kot da je konec živjenja zanjo. Že 4 leta jo odrivajo od enega specialista do drugega, a je vse v mejah normale. Velikokrat bi jim rekla, da naj z njo živijo vsaj samo en dan, da bi videli, da se ne izmišljuje. Saj si mislijo, spet ena ženska, ki si želi v pokoj. Vendar ona si ne želi penzije, želi si le ozdraveti in normalno delati kot je to počela do bolezni.
Žal tole pišem jaz, ker mama ni vešča računalnika in pravzaprav ne ve, da to pišem, vendar ji bom pokazala forum in ji pomagala, da bo vsaj prebrala vse to in videla, da ni sama!! Razumem njo in razumem vas, mogoče bodo sčasoma razumeli tudi vaši najbližji!!
Želim vam vsem veliko upanja in prosim ne obupat, saj imate okoli sebe svoje najdražje, ki vas imajo radi.
Lep pozdrav, Jelka
***
Napisal: Dušanka
Datum: 28.08.2006 09:09
Spoštovani!
Dolgo nisem mogla zbrati dovolj moči, da bi vam napisala nekaj pohvalnih besed, saj sem za vsako dobila solzne oči. Kot bi pisala jaz oz. verjetno vsak izmed nas, ki ga mučijo podobne težave. Pohvale vredno, da ste se toliko opogumila in svojo izpoved pokazala širšemu krogu ljudi. Jaz žal tega nisem oz. ne vem če bi zmogla, zato sem vašo zgodbo dala prebrati svojemu možu, ki je od računalnika vstal s solzami v očeh in me močno objel. “Saj jaz te razumem.” Vem, da se trudi po svojih močeh, ampak v takšni stiski kot sem sama včasih, se mi zdi, da me ne razume nihče na tem svetu!
Lep prisrčen pozdrav, Dušanka!
***
Napisal: veselka
Datum: 28.08.2006 09:31
Glej kakšen odziv! V tej deželici nas sploh ni tako malo, ki smo prisiljeni živeti življenje, ki nam je nekako vsiljeno. Nihče si tega ni izbral.
Tudi jaz ne. Poznam celo vzrok, pa si ne znam pomagati, zdravniki pa nič.
Nekaj napišejo, ker papir vse prenese, moje življenje pa je životarjenje. Že dolgo sem rastlina. Ker nas je več takih, vidim rešitev v tem, da pišemo, da se oglašamo, da bomo opazni. Mogoče se bo potem kdo potrudil in nam pomagal do bolj dostojnega življenja, da bomo vsaj materialno preskrbljeni.
Mogoče bo stroka začela migati in priznala vsaj svojo nemoč, če nam že pomagati ne znajo, ne pa da nas pustijo v pad poziciji v breme sociali in karitativnim ljudem.
***
Napisal: J. Nataša
Datum: 29.08.2006 21:26
Prisrčen , nekoliko moker pozdrav , razumite ga kakor želite.
Še nekaj dni in šolsko leto se bo pričelo . Sama sem polna pričakovanj
in želja. Kako me osrečuje delo z otroki, kako rada bi opravila delo
pošteno do otrok in sebe. Samo upam lahko , da bom zmogla tako
kot želim. Fibromialgija, ta hudobnica ali dobrotnica ?
Ko razmišljam in delam načrte za novo šolsko leto , se mi prikrade
SOKRATOVA PRVA UČNA URA :
prvih 10 minut v razmislek
Želim ti jasne dneve,
ko se boš čutil lahkega in srečnega-
zadovoljnega, v harmoniji s samim seboj.
Želim pa ti tudi trenutke, v katerih boš doživel,
kako razdvojen si, razdvojen med predstavami, cilji in upanji.
Te ure naj te obdržijo budnega in ti pomagajo,
da tudi takrat, ko ti bo dobro,
ne boš spregledal brata in sestre v stiski.
Se nadaljuje .
Lepo preživite preostanek dneva !
***
Napisal: Smiljana
Datum: 19.09.2006 15:14
Dolgo me ni bilo in sem kar po vrsti prebirala članke, ali tvoj je zakon.
Mislim da se tako kot jaz, većina tvojih sotrpink in sotrpinov z lahkoto preozna v tvom izlaganju.
V upanju , da bo nekoč tudi boljše te lepo pozdravljam
Smiljana
Kranj
***
Napisal: Valerija
Datum: 22.08.2006 14:49
Draga Gordana,
že kar nekaj časa nisem prebirala našega foruma, skoraj nikoli se nisem odzvala na tako ali drugačno pisanje. Pisanje, ki ste ga namenila svojemu življenskemu partnerju in prijateljem, pa je kruta resnica s katero se soočamo in ravno to pisanje se je močno dotaknilo tudi mene,saj sem v vsakem stavku našla tudi sebe. Je kot zgodba, a žal resnična pot našega življenja.
Tudi sama velikokrat vzamem svoja zaveznika list papirja in svinčnik in izlivam svoje občutke in čustva, bolečine. Vendar vse to hranim le za sebe, saj nisem prepričana, da bi me lahko kdo razumel predvsem pa ne občutil vseh tegob, s katerimi se dnevno soočam-o.
A ob branju vašega pisanja, sem se odločila, da ga natisnem in ga predložim v branje svojim domačim. Morda, ampak res,samo morda…..se bo delček moje ali vaše in vseh ostalih(veliko nas je), življenske zgodbe dotaknil domačih, da bi ob prebranem lažje razumeli in dobili odgovore na svoja vprašanja, in nerazumevanja do našega počutja.Morda……?
Karkoli nam je namenjeno v življenju, moramo sprejeti, saj se sicer borimo proti samemu sebi. Skušajmo najti drobne radosti v majhnih stvareh, ki lahko še kako polepšajo naše trenutke dneva,navkljub vsemu. Del lepih trenutkov sem ob prebiranju delila tudi z vami draga Gordana. Saj vaše pisanje ni zgolj opisovanje bolezni in bolečine, temveč se občuti tudi volja in energija do življenja in ravno tej občutki so me navedli, da vam napišem nekaj besed.
Naj bo trnje, čimmanj bodeče in boleče,in naj vam zvezde naklonijo lepe trenutke. Valerija
***
Lahko se napisano uporabi tudi brez nickov, če tako želite.
Hkrati pa vabim še tiste, ki bi radi spregovorili o svojih občutkih in tako prispevali objavi te knjige, da napišejo svojo izkušnjo. Seveda, popolnoma anonimno. Lahko tudi na moj email naslov, ki je zgoraj v mojem nicku.
Namreč, ideja knjige ni medicinsko obravnavanje FM in SKU (navsezadnje, jaz nisem strokovnjak), temveč predvsem čustvena plat naše bolezni in vpliv bolezni ter nerazumevanja nas in našega počutja.
Zelo hvaležna bom za vaše sodelovanje.
Vsem skupaj pa želim srečne in vesele praznike in čim manj bolečin in slabega počutja. 🙂
Lep pozdrav!
Gordana
Vsem velika hvala za podporo in vaša dovoljenja. Še naprej vabljeni, če nekdo želi podeliti z nami svoje občutke, ki bi jih lahko vstavila v knjigico.:)
Več nas je – bolje je!
Prav vsem pa želim lep in nasmejan dan!
Gordana