prosim za pomoč

Pozdravljeni,
Stara sem 26 let. Že kar nekaj let opažam, da se z menoj nekaj dogaja. Na internetu sem zasledila MOM in se popolnoma vidim v njem. Se zavedam, da moja obnašanja niso normalna, da nekaj ni ok, vendar si ne znam pomagat. Čutim že pravo jezo do sebe zakaj se ne znam kontrolirat z izbruhi, ko sem postavljena pred dejstva, da bi morala drugače reagirat. Imam fanta, ki ga imam zelo rada, vendar počasi zgublja voljo z menoj. Skupaj bova tri leta.Tudi prijateljice, ko jim razlagam in mi svetujejo se mi zdi, da me ne razumejo, da enostavno v tistem trenutku ko bi morala ne znam drugače reagirat čeprav bi rada.

Kompliciram na vsakem koraku, se prekomerno skrbim za svojega partnerja, postanem slabe volje oz. bolj užaljena, ko mi nekaj ne paše (ampak to samo v ljubezenskem odnosu do partnerja). On me že pozna in ve kaj “moj obraz oz izraz na obrazu” pomeni, tako, da niti skriti več ne morem, da me je nekaj zmotilo, da bi se v tem času že pomirila in šla naprej. On čuti vedno večji pritisk z moje strani, se umika, jaz pa vedno bolj pritiskam vanj (zakaj mi nisi povedal, da greš od doma, zakaj si pozen, zakaj tisto, zakaj to…). Vidim se kako sem naporna, pa še kr nadaljujem in nadaljujem dokler dejansko ne bom zveze totalno uničila.

Iz otroštva že čutim to “drugačnost”. Vedno sem hrepenela po mamini pozornosti, ki je nisem prav dobila, ker je imela sama s seboj težave (nikoli rada te imam, ponosna sem nate in podobno). Trepla je enako za bolestno ljubosumnostjo. Tudi od očeta sem slišala par hudih besed v jezi in si jih zapomnila kot pribito (rekel mi je kdo te bo gledal takšno, ostala boš sama, najbolje, da greš v samostan kot nuna…). Mama me je vzgajala v slogu: če imaš fanta imaš vse, ne rabiš prijateljic, ženske so samo zahrbtne.

Vse to se je čez leta v meni kopičilo in nabiralo in opažam, da je ta moja posesivnost do partnerja vedno hujša in ni več za prenašat. Od začetka sem okej, prvih par mesecev, potem pa se začnejo moji dvomi, moja posesivnost, moje ljubosumje, moji dvomi moja nepotešena želja po pozornosti. Ravno takrat, ko bi človeku morala vedno bolj zaupati mu zaupam vedno manj. Vsak korak moram vedeti kje se partner nahaja, drugače sem užaljena in imam občutek, da me bo partner izdal. Vse moram imeti pod kontrolo. Tudi jaz se počutim zelo slabo, izčrpana, utrujena, zgubljena, po drugi strani pa se mi še moj fant smili (je že na robo živčnega zloma zaradi mojih nenehnih pritiskov kje je bil s kom kdaj pride zakaj zamuja itd.). Tudi ljubosumna sem zelo in potrebujem skozi potrdila iz strani partnerja,da sem jaz res to kaj si je želel. Po drugi strani pa sem fanta že tako daleč spravila, da v jezi reče takšne žaljivke, ki me bolijo (od jebi se, fukjena si, bolana si, prizadeta, nisem več srečen v tej zvezi, spizdi, itd.). Živima pri njemu in v treh letih me je nagnal domov že večkrat (on pravi kot klic v sili, da bi se jaz zbudila in spremenila). Vse to tudi meni še bolj potem vzbuja tisti strah, da me ne ljubi in tega straha si ne morem izbrisat in sma v začaranem krogu… jaz gnajvim v njega in pritiskam, on se vedno bolj umika in ker se on vedno bolj umika jaz še bolj gnjavim..

Ne vem kako si pomagat resnično, rada bi, da ko pridem v situacijo (ko fant “zamuja”, ko zvem, da mi nečesa pač ni povedal, da je šel na pijačo npr. itd.) da bi znala normalno odreagirat. Jaz pa tistega ključnega trenutka ne prepoznam, zinem kaj zinem in potem občutim slabo vest zakaj sem spet to naredila in razočaranje nad sabo in tesnobo kako zelo sem čudna in da bom resnično ostala sama. Čisto sem že izčrpana

Spoštovani,

vidim, da zelo dobro poznate, kaj je vaša težava in se zavedate tako vedenja in občutkov na eni strani, ter vzporednice z vašo vzgojo in otroštvom na drugi strani. To, da imate čim več stvari ozaveščenih je pogoj za soočanje z in kontrolo situacij, kjer pa se vam(a) zaplete. Na to, kar ste opisali, bi lahko gledali z vsaj dveh plati in sicer kot vajino partnersko zadevo in nekaj čisto vašega. Oboje se seveda prepleta in vpliva na tako na vas, kot vajino zvezo.

Vprašanje, ki se mi pojavi, je, kaj doživlaje in čutite, ko se znajdete tik pred tem, da izbruhnete. Kaj je v vas tako močno, da ne zmorete tega skomunicirati neafektirano in – kar je po moje še bolj pomembno – kaj bi takrat potrebovali, da ne bi izbruhnili? Kako bi v tistem trenutku moralo biti (kaj bi se moralo zgoditi), da do izbruha ne bi prišlo? Ste kdaj razmišljali o tem? Ali je na tej poti, ki pripelje do izbruha, kakšen moment, ko še čutite, da bi lahko pogovor potekal tako, da ne bi prišlo do izbruha?

Dogajanje v partnerstvu, ki ste ga opisali, je zelo lep prikaz skripta, po katerem se odvijajo vajini prepri. Zanimivo je to, da nihče ne zmore ustaviti tega oz, da se oba “ujameta” v zanke, ki vedno pripeljejo do enakega konca – oba sta prizadeta in vedno se ponovi enaka zgodba. Zanimivo področje vpogleda v partnerski odnos in komunikacijo odrkiva Berne v knjigi Katero igro igraš? Je zelo dobro izhodišče za začetek razumevanje ozadja komunikacijskih šumov in zank v odnosih.

Glede na to, kar ste opisali bi vam svetoval, da se posvetujete s kakšnim psihoterapevtom, saj vidim, da zaradi tega trpite na več področjih. To, da imate dobro refleksijo v vso dogajanje, je zelo spodbudno za začetek terapevtksega odnosa, kajti, tako kot rečeno na začetku, imate veliko stvari že ozaveščenih in razumete, od kje prihajajo ti vzorci. A to žal ni dovolj za razrešitev le-teh; temu je namenjena (poglobljena) terapija, kjer pride do korektivne izkušnje in reparacije teh vzorcev, skozi uglašen odnos. In slednje je tisto, kar mislim, da v določenih trenutkih bistveno spremeni izkušnjo sitacije: imeti možnost odkrivati in razreševati čustva v uglašenem odnosu.

Topel pozdrav,

Parov Anzelc