Imam problem… Počutim se osamljeno, nimam nobenih prijateljev. Po koncu srednje šole sem nekaj časa še ohranjala stike s prijateljicami, potem sem zapadla v depresijo in se vse bolj zapirala vase. Počasi smo se oddaljile, ko so me vabile ven, sem občutila grozno tesnobo in strah, zato sem večkrat odpovedala, kar je privedlo do tega, da so me sčasoma nehale vabiti ven-logično. Z leti sem potem spoznala prijatelja, dobro sva se razumela, družila sva se bolj sama. Če sva že šla med ljudi, sem se večkrat napila, saj sem se tako lažje sprostila v družbi. Počutila sem se bolj samozavestno, s čemer imam ogromne probleme že od osnovne šole dalje. Nikakor ne morem sprejeti svojega videza, prav tako se zdim sama sebi omejena, počasna, nerazgledana in nesposobna (imam diagnozo ADHD) in pri 24 nedokončano srednjo šolo (trenutno jo delam po izpitih, a ne kaže najbolje, težko se zberem in sem totalno brez motivacije). Pred letom dni, sem na nekem žuru, totalno pijana in zadrogirana spoznala fanta, s katerim sem skupaj še danes. Ni mu bila všeč ideja, da imam prijatelja, oz. takrat sem imela dva, zato sem tudi z njima počasi prekinila stike. V zvezi nisem preveč srečna, mislim da je fant narcističen in ne razume moje depresije, enkrat mi je rekel, da “nisem depresivna ampak samo egoistična”. Lahko bi rekla, da je razmerje toksično, a prav tako ne vidim nobene možnosti, da bi zvezo prekinila. Že od nekdaj imam vzorec odvisnosti od odnosov (manipulatorska bivša prijateljica in še en bivši narcističen fant), brez njega enostavno ne vidim prihodnosti, še posebej ker trenutno nimam nikogar drugega. Danes sem tako sama, s svojo depresijo in tesnobo, nikogar s katerim bi se lahko o tem pogovarjala, kar me razžira od znotraj. Če fantu omenim, da mi je težko, pravi naj se neham smiliti sama sebi. V razmerju sem naporna, probleme imam tudi z posesivno ljubosumnostjo (mislim da on prav tako), ubija me misel, da bi končala, in bi šel on veselo skakat po drugih, ker vem, da ga veliko žensk osvaja, njemu pa to neizmerno paše (kot verjetno večini nas). Ljubosumje me tako močno žre, da imam včasih neprimerne izpade, če pomislim da je z drugo, je kot da bi dobila potrditev-res si ničvredna, saj to že veš, tu pa je še dokaz. Spoznala sem punco, s podobnimi težavami, vabi me na pijačo, pa takoj dobim napad tesnobe in se izmikam. Zadnje leto se torej pretežno družim s fantom, čez teden delam preko študentskega servisa (3 dni tedensko) in živim za vikende, ko se s fantom (in občasno njegovo družbo) napijava in drogirava, tako vsaj začasno ublažim svojo bolečino. Bila sem tudi na zdravljenju alkoholizma, a žal neuspešno. Resnično tako kot tudi žalostno- ne želim prenehati s substancami, saj se le takrat počutim “srečno”, čeprav vem, da je to le iluzija in da le tonem globje. Občasno se mi pojavljajo samomorilne misli, ko enostavno ne vidim smisla, a si pomagam z apaurini, ki sem jih kupila na črnem trgu. Med tednom se ponavadi prisilim da abstiniram, pijem veliko vode in čimbolj zdravo jem. Da kao “skompenziram z vikendi”, čeprav vem, da to ne rešuje problema. Želela bi prijateljico, a nikakor ne zberem poguma, da bi navezala stik. Želela bi tudi strokovno pomoč, v preteklosti sem obiskovala psihiatre, a sem dobila termin enkrat na tri mesece, kar je definitvno premalo. Prosim vas torej za nasvet, kako si lahko pomagam, kje lahko najdem pomoč? (Samoplačniške storitve odpadejo, zaradi slabega finančnega stanja) Samomora me je strah in tudi nočem si predstavljati kakšno bolečino bi prizadejala družini. Lepo prosim za čimprejšnji odgovor, in se opravičujem za tako dolgo objavo, stvari se nabirajo v meni že dlje časa. Hvala in lep pozdrav.

Pozdravljeni.

Veliko stvari ste napisali o sebi. Način kako in kaj pišete, kaže na to, da imate dober umski in čustveni potencial, da dosežete karkoli, verjetno pa potrebujete nekaj pozitivne podpore in mentorstva.

Najprej naj napišem, da nisem strokovnjak za ADHD motnje, vseeno pa bom skušal svetovati, kar se da realno. Kot verjetno sami veste gre pri ADHD nevrološko motnjo, ki vpliva na regulacijo različnih procesov, med drugim tudi čustvovanja in osredotočenost. Določen del spektra vedenj, ki ga opisujete, je mogoče povezati z ADHD. Drugi del pa je verjetno povezan s tem, da kot otrok niste imeli okolja, ki bi bilo sposobno regulirati vaše socialne interakcije na način, da bi se počutili varno in bi razvili zdrav odnos do svojega telesa in primerno stopnjo dostojanstva.

Dobro je to, da je mogoče dandanes tudi s ADHD relativno normalno živeti, je pa potrebno redno jemati zdravila, paziti na prehrano in se seveda izogibati dodatni kemijski omami, ki ustvarja še težje pogoje za različne regulatorne procese v možganih in telesu.

Žal je tako, da vse, kar vam lahko še pomaga poleg zdravil nekaj stane: CBD kapljice, olja bogata z omega 3, kvalitetni vitamini + minerali, ketonska dieta (nekateri celo trdijo, da je ADHD motnja povezana z presnovo in da to ni nevrološki problem) ali vsaj prehrana brez enostavnih ogljikovih hidratov (torej brez sladkorja, sladkanih pijač, izdelkov iz bele moke, sladkarij …), telesna psihoterapija, primerna športna aktivnost in meditacija.

Toda veliko se da narediti tudi brez ali z malo denarja. In glede tega vam svetujem naslednje:
– Točka 1: Končajte šolo in se redno zaposlite, da boste imeli denar za še kaj drugega, kar vam ponujajo uradne inštitucije (psihiater vsake 3 mesece). Delo in večja osredotočenost vam bo pomagala tudi pri zmanjšanju simptomov depresije.
– Točka 2: Da boste lahko uresničili točko 1, se morate rešiti vseh kemičnih odvisnosti in se naučiti osnovnih socialnih veščin. V Sloveniji obstajajo dobri programi za zdravljenje odvisnosti. Pomembno je tudi, da se za vsaj 2 meseca izključite iz destruktivne rutine v kateri ste.
– Točka 3: Ko zaključite z zdravljenjem, poiščite zase primerno AA skupino in če je mogoče tudi psihoterapevtsko podporo in oboje redno obiskujte. Večina psihoterapevti sicer res ponujamo samoplačniške storitve, vendar nekateri programi so financirani s strani EU in države, še posebej za mlade.
– Točka 4: Najdite življenjski smisel.

Druga alternativa je slaba in vodi v propad telesa in dostojanstva. Iz prispevka lahko razberem da ste opravilno sposobni, torej tudi odgovorni za svoje odločitve in dejanja. Ne zapravite svojega dostojanstva zaradi omame. Poiščite pomoč.

In da ne bo ostalo vse samo pri pisanju, vas vabim da mi pošljete elektronsko pošto na [email protected] . Osnovni program za vas lahko postaviva brezplačno. Pripravljen sem vam dati tudi s konkretne popuste, popolnoma brezplačno pa ne bi želel delati z vami, saj bi s tem na subtilni način podpiral vaše aktivnosti glede kemijske omame, odgovornosti za to pa ne želim prevzeti. Če nimate možnosti priti do mene, se lahko slišiva preko Skype.a ali drugega komunikacijskega kanala.

Vse dobro.