Pozdravljeni, upam da sem prišla na pravi naslov. Sem dijakinja in vsak dan treniram odbojko(ob vikendih tekme). V prejšnjih letih sem bila povprečna odbojkašica, v kateri je trenerka videla veliko potenciala. Ki ga pa nisem znala izkoristit saj sem bila po karakterju nesamozavestna in nesigurna vase. Na prehodu v letošnjo sezono pa sem kar naenkrat zeloooo napredovala vsi so me občudovali, me hvalili(letos sem dobila tudi konkurenco, saj je prišla v klub nova igralka, tudi to je mogoče vzrok za napredek). Počutila sem se kot da sem najboljša, niti enkart nisem podvomila vase, veselila sem se tekem, treningov, ker sem tako zelo uživala v odbojki. Imela sem občutek, kot da me nihče ne more ustavit in premagat in lahko sem bila to kar sem. Naenkrat pa pride neka nedelja(dan tekme) in zame zeloo težek dan. Bila sem žalostna in obupana brez razloga in moje razpoloženje je bilo zeloo slabo kar se je poznalo tudi na tekmi. Od tistega dne naprej so moji trenigi slabi, brez volje in motivacije. Danes sem se počutila kot včasih, ko sem bila prestrašena na igrišču in nisem verjela vase. Zelooooo ampak res zelo me je strah da bom šla spet nazaj v mojo staro podobo in res nevem kako naj si pomagam. Po napredku sem se počutila res dobro in bila sem to kar sem(počutila sem se malo vzvišano, nad vsemi-to mi je res pomagalo, sedaj se ne počutim več tako). Res prosim za nasvete in odgovore. Hvala in lep pozdrav

Pozdravljeni,
vsak se lahko kdaj za krajši ali daljši čas počuti boljšega od drugega/drugih in ga to motivira, spodbuja, da je še boljši. Po domače se reče, da nas takrat fura ego. Počutimo se dobro, imamo dovolj energije, podobno kot pri zaljubljenosti. Ja samo potem je pa naenkrat vsega konec. Kar izgine ta čudovit občutek in povrnejo se stara občutenja. To se je zgodilo vam. Ste že z namenom na forumu, kjer odgovarjam jaz, zastavili to vprašanje, da dobite moj pogled na situacijo. Sama ne odobravam sistem športa, kjer moraš za vsako ceno zmagati, kjer moraš biti najboljši. Moje mnenje je, da vedno “tekmujemo” sami s seboj in sami naj bi bili tisti, ki si postavimo svoje kriterije, katerim naj sledimo. Da pa si bomo postavili kriterije, katerih sledenje nas bo zadovoljevalo, pa je pomembno, da se iskreno vprašamo, zakaj nekaj počnemo. Če je odgovor, da zaradi drugih: da bi bili občudovani, boljši od drugih,… nas to na dolgi rok ne bo navduševalo, osrečevalo. Ampak bomo doživljali vzpone in padce, ki bodo izraziti v občutenju pozitive oz. negative. Ne me napačno razumeti, vedno so padci in vzponi, samo je razlika v njihovi intenziteti glede od tega ali nas vodi ego ali kaj bolj notranjega/srčnega. Moj predlog vam, bi bil, da poiščete notranje razloge/motive igranja odbojke. Kaj si želite doseči pri sebi, ne odvisno od drugih, brez primerjave z drugimi. Če bi bili sami in bi igrali odbojko npr.z roboti, kaj bi bil razlog, da bi jo igrali? Sprostitev, zabava, razvijanje sposobnosti,… Pa po možnosti, se ne bi na vašem mestu preveč obremenjevala s tem, ali lahko izkoristim vse potenciale ali ne. Včasih jih boste več in drugič manj.
Lep pozdrav!