Prosim za pomoč
Fantu je umrl dedek. Tudi sama sem ga poznala.
Vse skupaj je bilo pričakovano, ker je bolehal za rakom, a vseeno je novica prišla nekako hitro in vse skupaj neprijetno presenetila. Pa vendar vem, da se je rešil vseh bolečin, ki jih je prestajal.
Sedaj sem pa zmedena. Upam, da me ne bo kdo obtoževal, a še resnično nisem bila nikoli v taki situaciji.
Vse skupaj se je zgodilo včeraj, do zdja še nisme videla nikogar razn fanta. Vem, da se je ob takih dogodkih treba izreči sožalje. A komu? babici in otrokom? Ali tudi še komu drugemu?
Tudi meni je zelo hudo, in me je strah, da ob tem ne bom kar planila v jok. Verjetno bi bilo bolj primerno če sem ob taki stvari vsaj malo skušam zadržati?
Čisto sem zmedena, žalostna…
Prosim za kakšne besede, ki bi mi vaj malo razjasnile situacijo.
Žalostna zmedena,
dober večer.
Najprej izrekam sožalje ob izgubi dedka, Tvojega fanta.
Prej ali slej se vsak sreča z izgubo svojih dragih, Ti si se srečala sedaj prvič in verjamem, da si žalostna in zmedena.
No, Tvoj fant, Ti bo gotovo povedal , kdo so njegovi najbljižnji sorodniki.
Seveda, je babica prva, pa bratje in sestre dedka in dedkovi otroci, pa starši fanta, če je sorodnikov veliko, jih je včasih kar precej.
Kdo so sorodniki, Ti bo moral povedati Tvoj fant, da ne bo kdo izpade pri izreku sažalja. Saj bo vse v redu, tudi zmeda bo minila, žalost, pa bo ostala.
LP PRABABI
Sva se pogovorila.
Se je pogovoril z mamo, in je rekla, da naj se nikar ne obremenjujem s tem. Sožalje pa za babico in njune otroke. Vsi ostali tukaj niso bili tako blizu, da bi bilo msiselno, da se s tem jaz sedaj obremenjujem.
Res pa je, da me zraven žalosti, tudi to mori. Ker se v taki situaciji nisme še nikoli znašla.
Ob izreku sožalja pa verjetno le rečeš Moje sožalje. Druge besede najbrž niso potrebne?
Hvala ti prababi.
Spoštovani!
Tudi jaz izrekam sožalje obema Vama in fantovim najdražjim. Čeprav vemo, kako je, kaj rado pride nepričakovano. Vendar – tudi to je del življenja. Tolaži nas, da se je rešil, še bolj, da se naše življenje nadaljuje po smrti kot večno življenje.
Pišete, da še niste bili v taki situaciji. Sožalje ste gotovo izrekli najprej fantu, seveda tudi domačim, ki jih že poznate, druge boste še spoznali. (Vprašali ste čisto prav.)
“Tudi meni je zelo hudo in me je strah, da ob tem ne bom kar planila v jok…” Nič se ne bojte. To, da Vam je hudo, je naravno. Vaše solzice niso in ne bodo “prepovedane”. So trenutki, ko moraš bolečino kar izjokati, ne gre drugače, tudi če se zaradi tega kam umaknemo, če čutimo in je potrebno. Vendar je bolje izjokati bolečino, tudi če je kaj drugega, kot pa, da držimo v sebi, potlačimo vase – to pa nikakor ni dobro za nas. Ne zveni ravno posrečeno ali prijetno, vendar je podobno, kot moraš odležati gripo ali pa pljučnico, da se ti ne ponavlja. Pustite času čas, tudi če je čas žalovanja. – (Enako potem nerešenih problemov ali situacij ne zadržujte v sebi, ker potem to vlečete za sabo.)
Ob takih dogodkih največ pomeni bližina, sprejemanje drug drugega z razumevanjem, to, da smo skupaj in se bodrimo, tudi, če smo brez besed. Besede samo, kar je potrebno in da so na mestu. Vedno je odnos – konkretno bližina – tista, ki zdravi. V veselih dogodkih ali pa v žalostnih dneh – tukaj se resnično pokaže, kako znamo biti blizu drug drugemu, ali pa, če se komu kaj primeri.
Darko Ž., duhovnik
Torej, nič strahu, obnašajte se čisto naravno.