Spoštovani,

sva jezna mati in oče svojega sina, ki je šel na psihoterapijo zaradi psihičnih težav – močna in neustavljiva potreba po pozornosti in strah pred samoto.

Tukaj pa pride to, kar je zmotilo in razjezilo mene in mojega moža. Psihoterapevt mu je namreč dejal, da želi veliko pozornosti zato, ker je v otroštvu naj ne bi prejel dovolj od naju z možem. Ta stavek je, ko ga je sin zaupal nama z možem, tako mene, kot tudi mojega moža, močno prizadela.

Vse njegovo otroštvo sva obema sinovoma (njemu in njegovemu starejšemu bratu) nudila vso pozornost, kar sva je lahko in kar nama je sistem dopuščal (nisem mogla biti na porodniški do njune polnoletnosti, služba pa zahteva svoje – 8-urni delavnik, pot v službo in nazaj, potem pa še opravki in to samo nujni. Ves ostali čas je šel za otroka. Nobenih hobijev nisva imela, nič. Samo oba otroka. Obema sva nudila vso pozornost, ki sta jo želela od naju, pa tudi sama sva se veliko zanimala zanju, ju poučevala, jima brala in pripovedovala pravljice, pesmice, se igrala, hodili smo skupaj na sprehode, izlete, pomagala sva jima pri domačih nalogah, učenju,… Skratka, zanju sva naredila vse, kar je bilo v najini moči.

Zato naju je še toliko bolj prizadela izjava sinove psihoterapetke, da v otroštvu ni dobil dovolj pozornosti od naju. Ali bi morala pustiti službo in se posvečati samo njemu, živeti pa od socialne pomoči (če bi jo zaradi pustitve službe po lastni volji sploh dobila – ker sem delala v tem fohu, vem, kako je to, poznam sistem) in otroških dodatkov? Takrat še pomislila nisem, da bi to lahko bil problem. Mislila sem, da je vrtec, v katerem je bil 9 ur na dan, koristen zanj.

Vljudno prosim, da mi pojasnite, kaj je imela psihoterapevtka v mislih s tem, da ni dobil dovolj pozornosti.

Vljudno prosim za informacijo, kaj naj midva z možem sedaj narediva? Ali se da še kaj popraviti in kako?

Kakor jaz vem, se to, česar se Janezek nauči, to Janez zna. Torej, če bi v otroštvu dobil od mene pozornost 24 ur na dan 7 dni v tednu, ali potem ne bi imel še večje potrebe po pozornosti, kot jo ima, ker bi bil nanjo še bolj navajen? Jaz menim, da je dobil preveč pozornosti in jo zato potrebuje, ker se je nanjo navadil… Dala sva mu je namreč ogromno, problem pa je nastal, ko je odšel od doma – ne zdrži biti sam, partnerico pa je s svojo potrebo po pozornosti že odgnal.

Lepo pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo. Kaj točno je s tem mislila psihoterapevtka žal ne vem, slišim pa, da se vas je ta izjava zelo dotaknila in prizadela?

Ali je vzrok sinovih težav pomanjkanje pozornosti ne vem, je pa tisto, kar smo zamudili v zgodnjih razvojnih obdobjih težko nadoknaditi v odraslosti, lahko pa drugače predelamo in nadoknadimo otroške deficite. Kot je lepo povzel Caruso:
“Lahko bi rekli, da je psihoanaliza umetnost krpanja raztrgane življenjske zgodbe. Vemo, da zakrpana obleka ni nikdar nova, toda, če jo je zakrpala skrbna in ljubeča roka, se nam v njej ni potrebno sramovati, greje pa nas lahko povsem enako kot nova. Ob psihoanalizi se naučimo dešifrirati govorico svojih simptomov, raziskovati džunglo svojega nezavednega in se zavedati svojih notranjih divjin in svojih pošasti.”

Ponavadi so vzroki za težave bolj kompleksni. Kolikor vas razumem, je sin zgolj posredoval izjavo psihoterapevtke? Ste se s sinom pogovarjali o tem kako on doživlja svoje težave in vzroke zanj?

S prijaznimi pozdravi,

Hvala za vaše pojasnilo. Sin nama je posredoval, kar je slišal pri psihoterapiji, potem pa smo se o tem še pogovarjali. Sinu sva dala vse, kar sva mogla, kljub temu pa so, kot pišete, očitno nastali nekakšni deficiti. Ne vem, kako bi lahko bolje ravnala. Sva bila vendarle samo starša. Nisva strokovnjaka s psihološkega ali psihoterapevtskega področja. Morda sva kje naredila napako, a povsem nevede in nehote, tako da je najin sin zamudil kakšno stvar, ko bi jo moral dobiti, pa niti ne veva, kaj. Zelo nama je žal.

S sinom smo se pogovarjali o možnih vzrokih težav, a midva, kot laika, nisva mogla sinu reči več kot to, da je mogoče preveč navajen na pozornost drugega (vedno sva mu nudila vse, bila na voljo, zdaj, ko je pa sam, je pa nesrečen) in da se mora tega odvaditi in da mu bo psihoterapija pomagala. Drugače si to ne znava predstavljati, nisva strokovnjaka in lahko, da je tudi najina ugotovitev brca v prazno.