Pozdravljeni!

Sem pisem saj resno rabim pomoc in nasvet.
Kje naj zacnem?! Vem da se vam bo vrjetno zdelo cudno vendar sm 16 letna dijakinja srednje sole za turizem in obiskujem drugi letnik. Glede na izbiro sole zgleda kot da sem odprta, vesela, komunikativna oseba saj turizem temelji na delu z ljudmi raznimi projekti in predstavitvami vendar temu se zdalec ni tako. Zivim v gostiscu in imam izredno zascitniske starse ki imajo prevelika pricakovanja ce tega pricakovanja je dosezem ali mi spodleti na to odreagirata z jezo in dretjem. Od nekdaj sem bila bolj zaprta oseba ki ni bila rada v druzbi drugih ljudi in se drazala za sebe glede na gostisce sem bila vedno prisiljena biti v druzbi ljudi tudi ce to ni bilo po mojem godu in v kolikor sem na kaj odreagirala bolj samozavestno sem pristala pri psihologu ….skocila bom v tisti del cemu tudi pisem od nekdaj so mi bile ustne predstavitve in sprasevanja tezka zaradi neposrednjednjega stika z veliko mnozico ljudi(razred+profesor) vse od kar sem v srednji soli se stanje samo se slabsa v prvem letniku sem imela proti koncu druge konference zaradi negativnih ocen tezave z zivci in stresom (posledica hudo vnetje zivcov~herpes zoster) zaradi tega so mi starsi rihtali neke vrste naravno zdravilko ki naj bi mi pomagala zvisati ocene (to seveda ni ravno pomagalo) vendar sem zdelala letnik. Sedaj v drugem letniku sem solanje zacela lahko bi rekla kar uspesno vendar mi je zdravje prekrizalo pot zacelo se je z izpahom kolena tako da sem pristala na urgenci 2x dva tedna za tem sem zbolela za hudo obliko infekcijske mononukleoze katere posledice so bile en teden v bolnici tako da sem se vsaj malo pocajtala in sedaj dva meseca v domaci oskrbi torej sem ze zamudila dva meseca sole in pomeni da sem neocenjena oziroma negativna pri vecini predmetov sedaj poizkusam nadoknaditi in prepisati snov vendar se nikakor ne morem skoncentrirati in zbrati. Nikoli nisem posebaj posvecala pozornosti svojemu pocutju glede blizine in spoznavanja novih ljudi in moje anksioznosti ker sem mislila da sem taka kot sem da je to del moje osebnosti vendar po tem ko sem malo pobrskala po internetu in ce bi pri odpravljanju motnje ki mi greni izobrazbo in socialno zivljenje pomagal obisk psihijatra bi storila tudi to ceprav po zadnjih mesecih zdravnikov in bolnic si niti najmanj ne zelim se vec tega!

Glavno vprasanje je kako naj to povem starsem?
Vem da njihova reakcija ne bo izrazala najvecje podpore kaj sele da bo v pogovornem tonu.
Strah me je nunega odziva…kaj naj naredim da me bosta sprejela takno kot sem brez da me obsojata na vsakem koraku?

Res cenim vaso pomoc in hvala vsem ki si boste vzeli cas zame in za mojo zgodbo ki je grez glave in pet!
Maroneta

Pozdravljena,

Hvala za tvojo iskreno izpoved! Prav je, da poiščeš pomoč in to čimprej! Na žalost je namreč sistem takšen, da je treba povsod čakati na obravnavo in to je žalostno, zlasti za vas mlade, ki ste sredi zelo burnega obdobja in bi pomoč potrebovali takoj. Za obisk pedopsihiatra lahko prosiš napotnico pri šolski zdravnici in se potem naročiš. Mogoče pa bi ti zadostovala pomoč kakšnega psihologa. Najhitreje bi verjetno prišla na vrsto na katerem izmed svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše.
V kolikor se ta trenutek o svojih težavah ne moreš pogovoriti s starši, lahko pomoč poiščeš sama. Naj pa v zagovor staršema vendrle rečem, da jima verjetno ni vseeno za tebe in da te imata rada. Res pa je, da starši tega včasih ne znamo pokazati, čeprav nam je še kako mar!
Tudi šole imajo večinoma posluh in razumevanje za stiske dijakov in prilagodijo ocenjevanje, sploh glede na to, da si zaradi bolezni že veliko manjka in da imaš tudi sicer težave pri ocenjevanju znanja. Velja se povezati s šolsko svetovalno službo in tudi pridobiti zdravniško potrdilo, da ti pomagajo v bodoče.
Le pogumno poišči pomoč in se șe kaj oglasi, če se kje zatakne…
Vse dobro,
Bernarda