Pozdravljeni, star sem 26 let in ne vem kako naj to sploh povem.
Vsega se celo več ne spomnim. Bili smo šmrkavci eden star okoli 11let, jaz takrat okoli 13, eden pa okoli 14 let. Zelo smo se družili, gledali najdene vhs kasete s porno vsebino, ki smo jih našli pri enem od očetov itd. Nato smo enkrat skupaj spali v sobi se zafrkavali, nato pa je kar naenkrat najstarejši rekel če si ga kdaj kdo “drgne da pride ven nekaj belega”. O spolnosti ni imel še nihče od nas pojma, še spolne vzgoje v šoli ne. In nato nam je pokazal kako se to dela.
Pol smo pa začeli eksperimentirat al kako naj napišem. En drugega smo zadovoljevali z roko dvakrat se je pa še zgodilo da mi ga je najstarejši “povlekel”, šlatanje po riti… Marsikaj smo še počeli pa me je sram pisati o tem (penetriral ni nihče v nobenega). to se je zgodilo še parkrat, ko sem bil sam z najmlajšim, in sam z najstarejšim. Menda sta tudi ostaladva ko sta bila samadva skupaj to počela. Kadar smo bili skupaj smo se še zafrkavali o tem. Sklenili smo da o tem molčimo kot grob in tako je bilo do danes.
Vsi imamo danes punce in smo odrasli v običajne može, tudi gay ni nihče zaradi tega postal. Mene je pa tega tako sram, tako me duši v prsih, počutm se krivega, doživljam napade panike itd…Zdaj vem da se to ne sme, ne vem kaj nam je takrat bilo, bojim se da bi se razvedelo in ker sem panik že od nekdaj, si še sam delam večje probleme, s tem ko imam v glavi da bi me kdaj ker od teh dveh izsiljeval s tem. Nihče ni nikoli bil prisiljen v nič, najmlajši mi je še po enem letu rekel če gremo spet, pa sm popizdil da to ni normalno in da nikoli več. Tega se spomnim kot bi bilo včeraj. Od takrat naprej sem te dogodke potlačil, zadnjič so pa brez razloga spet privreli na dan in ker nisem vedel kaj naj, sem se zaupal punci s katero sem že 4 leta.
Rekla je da to ni nič kaj takega da smo bili otroci in nismo vedeli zakaj se gre. Jaz sem veliko bolj samokritičen do sebe in se obsojam in ne vem kako naj grem preko tega. Ali sem celo lahko kazensko odgovoren, ker je bil najmlajši dve leti mlajši kot jaz? Vsi imamo punce, že dolgo in nihče ni postal gay.
Od samega strahu sem šel celo tako daleč da sem šel brat kazenski zakonik in piše prostovoljni spolni odnos ni sporen če je odnos med osebam primerljive starosti. Ali je 11 in 13, ali 12 in 14 let primerljiva starost? Prosim za pomoč, odgovor, karkoli. Teji napadi panike, tesnoba in občutek krivde me bodo zadušili.

Lepo pozdravljeni!

Glede kazenskega zakonika se vam ni potrebno bati, kajti problem bi bil le v primeru, da bi bil kdo od vas mladoleten, drugi pa polnoleten…
Od kod vsi ti strahovi? Po vsej verjetnosti ste razvili anksioznost, strah glede opisanih dogodkov. Se morda spomnite kdaj so se pričeli ti slabi občutki, tesnoba in občutek krivde? Kaj se je takrat dogajalo?
Kako doživljate spolnost s punco? Kakšen je bil odnos med staršema?

Hvala in vse dobro vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555

ne vem že od malega me vse skrbi. V šoli sem se zmeraj bal da če ne bom imel dobrih ocen, da bom tepen in nemalokrat sem tudi bil, sem perfekcionist oz vedno iščem napake, in sem samokritičen.
Mati in oče nista bila nikoli skupaj, vzgajala me je babica, mati je imela probleme z alkoholom in tabletami itd. Ne vem kaj je nam fantom takrat bilo pri teh letih, o spolni vzgoji pa ni imel še nihče pojma.
Odrastel sem po tem zelo kmalu, mati se je odselila ostal sem sam z babico in pri 15 že začel delat.
Proti istospolnim usmerjenim nimam ničesar proti, meni pa tudi na misel ne pride oz se mi vse to gravža.
Spolnost s punco imam normalno. Toda zaradi vsega kar se mi je zgodilo v otroštvu, do skrbi za mamo dokler se ni odselila in sedaj hvalabogu uredila življenje, in zmeraj ko se mi je zgodilo kaj dobrega se mi je takoj tudi slabega oz. sem to tudi izgubil. Ne znam uživati življenja vedno me nekaj skrbi.
Recimo zaradi tega kar smo počeli fantje takrat, sem šel pred kratkim pregledat cel kazenski zakonik in se pozanimati o pravnih posledicah če bi me recimo kdo o teh po krivem prijavil itd. Sam sebi delam skrbi. Hvalabogu da je stvar zastarala in pregon ni več mogoč. Čeprav me ni nihče prijavil vse je bilo prostovoljno. Uredil sem si življenje imam punco s katero bi se poročil in ustvaril družino, imam svoje stanovanje, odlično svojo službo za nedoločen čas a skos imam občutek da mi hoče nekdo to vzet. Bojim se da si bom sedaj v glavi ustvaril nov problem, ko sem temu problemu ki me je težil prišel do dna.

Lepo pozdravljeni,

svoje otroštvo ste živeli kot da je nekaj najblj običajnega. Verjetno ste na splošno optimistični, kar je seveda pozitivno, vendar ves čas se je v vas kopičil neizgovorjeni strah, žalost in ostala čustva.
Pravite, da vas vedno kaj skrbi, seveda, saj vas je kot otroka skrbelo, kaj bo s starši, kaj bo z njunim odnosom do vas, babico in s samim seboj. Le to je bilo v vas nezavedno…

Verjamem, da greste s tem težkim bremenom težko naprej brez pomoči…o vsem omenjenim se je potrebno pogovarjati in predelovati. Zelo dobro bi bilo za vas, da bi se vključili v psihoterapevtski proces. Lahko me kontaktirate.

Lep pozdrav in vse dobro;

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555