Z možem imava v zadnjem obdobju konflikt za konfliktom(sva mladoporočenca). Ziviva pri njegovih.

Moti ga, da po njegovem premalo delam (njegovi so tip deloholika). V nos mu gre, ce si vzamem pol ure pocitka po kosilu. Ni mu vsec, ker po njegovem premalo gibam. Ni mu vsec, ce kdaj/koliko gledam tv…Vcasih mi oponasda, da berem knjigo ali pisem pismo, ker bi morala po njegovem poceti kaj drugega.Moti ga vse, kar ni po njegovih (njegove druzine)merilih, ce ne ravnam tako in toliko kot on meni, da je prav…Pocutim se nesprejeto, nerazumljeno, nesvobodno. Kar zivcna sem ze vnaprej, ker mislim, da bo imel spet dolgi nos…Naj povem, da poskrbim za gospodinjstvo in da sem zelo skrbna. Ne dopusca mi mojo drugacnost in moje drugacne potrebe.
Pri njegovih je edina vrednota delo, delo in delo. Pri mojih pa je bilo bolj zmerno (delati,a si vzeti cas zase,…)

Ne vem vec, kaj naj. Vse to me energijsko izcrpava. Prosim za vase mnenje in nasvet.
Hvala.

Pozdravljena!

Kako to, da se je sploh poročil s tabo, če ga to tako moti? al ga je začelo motit šele po poroki?Pogovori se z njim in mu daj vedet, da nisi stroj, da tudi ti rabiš počitek, še posebej, če si drugače skrbna in delovna ter da življenje ni samo eno delo, delo, delo ampak si je treba vzet čas tudi zase. Tako da ti svetujem da se postavi zase, ker z leti bo še edino slabše..tega pa menda ne misliš prenašat ali?

lp, mikimiska

Kot izgleda sta naletela na težave, ki se v mnogih primerih pokažejo šele takrat, ko par dejansko zaživi skupaj. Kajti, če bi imela tovrstne težave že pred skupno selitvijo, verjetno zdaj ne bi bila mladoporočenca, ali pa se s tem problemom ne bi ubadala.
Kaj naj ti rečem? Če bosta želela shajat skupaj, bosta morala te stvari uredit zdaj – na začetku vajinga zakona, drugače bo do konfliktov, tvoje nervoze in nesproščenosti nenehno prihajalo. Dojeti mora, da sta zdaj družina vidva in življenje si morata urediti tako, kot ustreza VAMA, ne njegovim staršem. Če je tudi sam deloholik, v redu. Dela naj, kar mu paše, samo tebi naj dovoli, da delaš tako, kot ustreza tebi in naj te zaradi drugačnega pogleda na življenje, ne živcira in spravlja v nelagoden položaj. Poskušajta se prilagoditi en drugemu, vzemita vajino drugačnost na tem področju na način, da za nobenega ne bo moteča. Ti si še vedno sam svoj človek in s tem, ko se je poročil s tabo, nisi postala njegova lastnina, da bi lahko manipuliral z njo tako, kot je všeč njemu.
Ti pa iz lastnih izkušenj povem, da vajin problem ni tako enostaven, kot na prvi pogled morda zgleda, saj sta bila oba pred poroko navajena precej drugačnega načina življenja in mišlenja. Sama osebno se strinjam s tabo, da življenje ni samo delo, da si moraš vzeti čas tudi za druge stvari kot so branje knjige, ogled kakega dobrega filma ali pa samo polurni počitek po kosilu. Zaradi takih, drobnih, malenkosti, ki ti očitno veliko pomenijo, se svet ne bo ustavil, življenje pa lahko, vsaj zate, postane bolj prijetno. In to mora dojeti tvoj mož in glede na to, da živite skupaj in ste očitno precej povezani, tudi njegova družina. V nasprotnem primeru ti ne bo preostalo nič drugega, kot, da spokaš svoje stvari in jih pustiš, da še naprej živijo tako, kot so navajeni, ampak brez tebe. Žal.

Veliko sreče v bodoče ti želim.

Koliko casa pa sta skupaj? Ali prej tega nisi opazila? In ce si, zakaj se nisi poskusala o tem pogovoriti, se preden sta se odlocila za poroko?

Take navade je sicer zelo tezko ‘prevzgojiti’, ker gre za vzorce, ki jih prinasamo iz otrostva, nacin, na katerega smo bili vzgojeni, oz. kaksni smo po karakterju Saj ne recem, da se nic ne da narediti; vse se zacne s pogovorom. Resnim, v primernem trenutku, in nikakor ne va afektu, ko izgubis zivce ali se pocutis uzaljeno zaradi njegovih pogledov in komentarjev na tvoj odnos do zivljenja. Si mu kdaj poizkusala razloziti, kako se ob njem pocutis? Mu razloziti, da imas drugacne poglede na svet, da bi te vsaj razumel in se morda naucil strpnosti? Kaj pravi on na vse to?

Ne cakaj in ne odlasaj s pogovorom…ne cakaj, da bo pocilo. Mogoce se da se vse urediti, od vaju je odvisno. Ampak ce bo on vztrajal pri tem, da moras prilagoditi svoj stil zivljenja njemu in delati to, kar je po njegovem pametno, je verjetno pametneje da se razideta.

Pa srecno!

Živjo!

Enako se je dogajalo pri meni. A je zgodba drugačna.

Očitno niso zreli za partnerstvo. Pričakujejo popolnost pri nas, ker sami niso popolni po nekih njihovih predstavah (njegova pričakovanja do sebe odsevajo k tebi).

Moja izkušnja je taka: sam je bil nezadovoljen s seboj ali z odnosom (zdaj ne vem, ker nisva uspela pred orto težavami tega razčistit in sva se razšla zaradi drugih razlogov, nezadovoljstvo je bilo le povod) in so bila pričakovanja kot predstave o tem kaj življenje v dvoje drugačna in iluzorna.

prvo pravilo pri meni
– stran od staršev najmanj 20 km! tako ima potuho (stanovanje stran od mame)
– ne rešuj težav z otrokom (samo še slabše bo)
– POGOVORITA SE ISKRENO O TEM NA 4 OČI – VZTRAJAJ NA TEM, DA OHRANIŠ SVOJE DOSTOJANSTVO IN OSEBNOST-(MENI SE JE ZGODILO, DA SEM POSTALA ODVISNA OD NJEGA IN SE MU PODREJALA- TRUDILA SEM SE A NIKOLI NI BILO DOVOLJ DOBRO)
– mogoče je nezadovoljen s čim (daj ga na preizkušnjo- odidi za nekaj časa in se sprosti sama s seboj, pojdi nekam in mu povej pred tem kaj te moti in duši)

očitno ima probleme on- ali sam s seboj (predvidevam pa da z “midva” ni zadovoljen in tako izraža svoja čustva, ker jih mogoče ne zna)

Predlagaj mu več rešitev
-pogovor
-da boš šla malo razmislit, ker te duši
– svetovalca

Ali glede na to, da ga dobro poznaš kako tretjo rešitev.

Ne vrži puško v koruzo, a bodi jasna in kratka. In četudi bo on rekel, saj ni nič, bla bla…je zagotovo vzrok v nekem nezaodovoljstvu z nečim- s samim sabo, s tabo, s službo..blabla.

To sem ti napisala iz svoje izkušnje, ki se je dejansko zapletla v popoln nesmisel. Zaradi pomanjkanja komunikacije med nama in nezadovoljstva z odnosom je moj partner po letu prekoračil mejo odnosa. Pravi, da bi mu jo morala postaviti sama. Jaz pa mislim, da vsak sebi v odnosu do drugih postavi svoje meje. JE pa res, da moramo jasno in razčlenjeno spregovoriti o težavah, ker se same (očitno pri meni) od sebe ne morejo rešiti. LE dušilo me je vedno bolj, ker nisem znala pristopiti k stvari in ker mi je nenehano govoril, da ni nič narobe, da mora sam pri sebi razmislit in da je problem v njegovi glavi. Bil je problem v sprejemanju obeh.

POGOVOR !!!!!

rozica

Haloooo…
Ma, kakšen pa je bil do sedaj ta TVOJ TIP…oziroma ZDAJŠNJI MOŽ?????
Sta bilamorda oba slepa?
Zakaj ravno zdaj vse to opaža…morda ker KONČNO ŽIVITA SKUPAJ?
Mislim, da se vede do skrajnosti nedoraslo.Zakaj pa se do sedajnista nič o tem pogovarjala?
Te morda sploh pozna in zna sprejemat takšno kot si?
poznam primer nedoraslega bebca, ki je zaradi takšnih okoliščin oddal vlogo za ločitev…
LP in Vse dobro!

hja a to se je šele zdaj izkazalo za tako kot je? ne vem kaj ti je zdaj dosti za naredit…razen to, da bodi pogumna in se postavi zase- enostavno.
najprej se postavi zase pred možem, povej mu kako se počutiš, da si živčna in potem povej ZAKAJ si živčna. Pa boš videla potem kako bo reagiral. upam da bo za pogovor, da boš to rešila, mu izpovedala čustva, postavi se zase, ker to kar si opisala, pa ni nobeno življenje, veš…

Hvala za odgovore.
…Tako je: njegovi mi nikoli nic ne recejo, bolj je to v meni (ker so mi govorili, da njihova snaha-od brata zena je taksna, da mora vse on naredit…)
Moj ve in se strinja, da ne zeli biti taksen kot njegovi, da to ni dobro(se dokazujejo preko dela…si gradijo samozavest, ker niso studirani…) in tudi dela na tem, vendar se njegove potrebe in pogled marsikdaj razlikujejo od mojih:jaz se drugace sproscam kot on,…, zato ima tisoc in en nasvet, kako bi bilo bolje zame(verjamem, da mi zeli samo dobro)-je zlo mahnjen na zdravo zivljenje(po njegovem sploh ne bi imela tv-ja)…vendar me to totalno razkuri, priznam, da tudi zato, ker imam tu rano (v otrostvu se nisem cutila sprejeta v tem kaksna sem, kej me veseli, pa tudi za sabo imam boleco izkusnjo, ko me starsi bisvega niso sprejeli)…Ja, reagiram precej burno, ker me spikne nehote tocno v rano…Je kar zamotano.Deloma je problem v meni sami zarad preteklosti, deloma pa v tem, da tezko sprejema-razume mojo drugacnost (se je zaveda)in drugacnost mojih potrebin drugacnost izrazanja od njegovega…

Pred poroko sva zivela skupaj 1,5 let…Ker se tudi sam ne strinja z načinom njegovih starsev in ker sem mislila, da bo scasoma dojel(sprejel) mojo drugacnost…sdaj se trudi, a kaj ko gre tako pocasi…Drugace se ujemava in dopolnjujeva…Ni tako, da me samo kritizira, ce sem dala taksen vtis, me tudi pohvali…Pa tudi starsem postavlja mejo (ni “mamin” sincek)- tudi njega vcasih znervirajo…
Si pa nameravava ztrihtat loceno stanovanje v skupni hisi, tako da bosta 2 povsem locena stanovanja(kot v bloku), pa tudi zdaj sva z njima(starsema), ko nama pase(nismo skoz skupaj)…

Prvo bi ti predlagal selitev od staršev. Že itak ima vzorec od njih. Pol pa mu pri tem še pomagajo, ker tudi oni niso zadovoljni s tabo, pa verjetno to projecirajo preko njega.
Nikakor ne podleži vsem zahtevam, verjemi nikoli ne boš dovolj dobra.
Iskreno se pogovori z njim, če ne bo razumel, da si bitje, ki je drugačno in se ne bo hotel prilagoditi temu ga zapusti, dokler nimaš otrok. Otrok ne reši tega, verjemi, mi da ne.

Pozdrav!

Najverjetneje ni enostavno živeti v tuji hiši, kjer kar čutiš pričakovanja in poglede. Ali se prilagodiš in počneš kot počnemo mi, ali pa nisi naš.

Vaša zgodba govori o čustvih vašega moža. Govori o strahu, pred izgubo sebe, svojih potreb, želja in osebnega prostora. Samo delo je za njegove starše imelo vrednost. Če je delal, je bil sprejet. Ko je bil še zelo majhen, starši najverjetneje niso posvečali kaj veliko časa njemu, saj so bili venomer zaposleni s pomembnejšimi stvarmi. Ko je rastel, je čutil, da se mora nenehno z nečim zaposliti, drugače je najverjetneje bil označen kot lenuh ali s kakšno drugo ponižujočo besedo. Če ni delal je bil nesprejet, nerazumljen. Na nezavedni ravni je čutil, da mora poskrbeti za pričakovanja svojih staršev, saj bo drugače zavržen in osramočen. Zato se je prilagodil in sedaj pričakuje od vas, da boste nenehno delala. Tako tudi vi sedaj čutite, da morate izpolniti njegova pričakovanja, drugače ste nesprejeta in “grdo gledana”.

Vse je počel po merilih svojih staršev, v sebi pa se je počutil nesvoboden, dušilo ga je, saj zanj ni bilo nikoli prostora. On ni bil nikoli pomemben, globoko v sebi čuti, da staršem nikoli ni bilo mar. Ker ni v stiku s to bolečino, jo nosite vi, zraven pa še vso paleto čutenj, od srahu pred zavrženostjo, do žalosti, ker vas nihče ne razume, osamljenosti, ker vas nihče ne sliši…

Ne dopušča vam vaše drugačnosti in vaših potreb, ker tudi njemu ni bilo dovoljeno biti, to kar je. Morda mu je nerodno pred starši, ker si vi vzamete čas za branje, počitek, tv, on pa si tega nikoli ni upal niti pomisliti. Morda je v stiski, ker se boji, kaj bodo rekli starši in se ne more sprostiti. V sebi je še vedno otrok, ki izpolnjuje njihova pričakovanja, ker bi ga drugače zavrgli. Vsaj on tako čuti. Tega se verjetno ne zaveda, ker je občutke potlačil in se vrgel v delo.

Sledite svojim občutkom in svoji intuiciji. Delajte to, kar čutitite, da je za vas prav. Vsi v tej hiši pričakujejo, da boste trobila z njimi v isti rog, vendar vi niste ne vaš mož, ne vaša tašča, tast, vi ste vi, s svojim načinom razmišljanja, občutenja in delovanja. Ohranite sebe, če se boste prilagodila, boste zamrznila sebe, kot je to moral narediti vaš mož, ko je bil otrok, saj je bilo preranljivo karkoli čutiti, bilo je pa varno delati.

Razmišljajte o tem, kaj doživljate, občutite ob možu in začnite o tem govoriti na glas. Najdita čas in prostor, ko bosta govorila o sebi. Možu lahko veliko date, če boste začela govoriti o občutkih, ki se vam ob njem prebujajo. Saj on zelo dobro ve, kaj pomeni biti vreden samo če delaš in tukaj v teh čutenjih je on zelo ranljiv.

Hvala! Iz srca hvala.