Prosim za nasvet
Pozdravljeni,
po dolgem času razmišljanja sem se odločila, da o svojem problemu vprašam še koga drugega in dobim kakšno mnenje več smiley
Moja situacija je taka: stara sem 23 let, še študentka, manjkata mi še 2 leti študija do magisterija. Nekaj časa nazaj sem izvedela, da bom zelo težko imela otroke, saj nimam svojih menstruacij, imam PCOs in zelo slabo zalogo jajčec in zaenkrat še nič ni pomagalo, zdaj se moram odločiti, ali naj začnem jemati še klomifen in čisto zares začeti delati na zanositvi. Muči pa me to, ker nimam službe in mi do dokončanja študija manjkata še dve leti, zaposlen je le partner. Potem pa je tu še stanovanjski problem, saj zaenkrat oba živiva pri nas doma, vendar si nimava možnosti urediti svojega stanovanja ne pri meni ne pri njemu doma, nimamo nobenih parcel in nič takšnega kar bi olajšalo vse skupaj. Vedno sem si predstavljala, da bom najprej doštudirala, se zaposlila, poročila si zgradila hišo in potem imela otroka, sedaj pa se je vse skupaj podrlo.
Bojim se, da bo z leti zanositev še težja, če ne celo nemogoča in preden bi doštudirala in si poiskala službo bo morda že prepozno. Otroka si zelo želim, vendar me ves čas muči to, da bi morala imeti službo in hišo/stanovanje, da bomo lahko mirno živeli.
Mami in partner mi pravita, da se bo vse nekako uredilo, da bi tudi z dojenčkom nekako šlo, jaz pa zgleda nisem tako optimistična in vse preveč razmišljam in se obremenjujem.
Kaj mi vi svetujete, ima kdo podobne izkušnje, kaj bi vi naredili v mojem primeru?
Za vsako mnenje se vam zahvaljujem.
Anitka
Pozdravljena!
Če boš vedno gledala s tega zornega kota ne bo nikoli pravi čas za otroka. Ali je res v vsem tem problem ali pa si otroka zaenkrat še ne želiš… Se doma razumete in dobro shajate skupaj?
Tudi sama sem sanjala bom najprej doštudirala, se zaposlila, poročila si zgradila hišo in potem imela otroka…. Nekako so nam vcepili takšen idealen potek življenja.
Sama sem doštudirala in kaj mi to pomaga, če ne morem dobiti službe, niti pripravništva. Poročila se še tudi nisva, pa kaj sedaj. Parcel za zgraditi hišo je kar nekaj.. ampak.. s čim si naj zgradim hišo? Stroški so abnormalni, kredit ne pride v poštev. Živiva pri meni, nekako sva si uredila svoj kotiček ampak nisva na svojem, tudi če bi oba to rada.
In ja pričakujeva otroka, zaposlen je samo on, nisva sledila idealom (poročiti se, zgraditi hišo, oba imeti službo). Bistvo je, da sva si otroka želela, stvari ki se morajo urediti pa se bodo že uredile. Bo že kakšna služba, se bova že poročila…
Študij ni problem, saj te ki imajo otroka med študijem bolj pridno študirajo in tudi prej doštudirajo. Poleg tega niti ne veš, če boš takoj dobila sluzbo. Pa tudi če jo dobiš, bo to za mesec, dva ali tri in če zanosiš ti nihče ne bo podaljšal pogodbe.. Edino če boš potem leto, dve kje zaposlena in šele takrat delala na otročičku. Pa še takrat ni rečeno da boš sluzbo obdržala. Danes so pač take razmere in se na nobeno službo ne moreš zanašat.
Če si otroka želiš/želita vama ne bo hudega. Le optimistično je treba zret naprej..
Pozdrav,
hvala za odziv 🙂
Se strinjam s tem, kar ste napisali in hkrati hvala za spodbudne besede. Saj v bistvu sama že to vem, samo včasih je dobro slišati še kakšno širše mnenje 🙂
V bistvu ne gre za to, da ne bi bila pripravljena ali kaj podobnega, otroka si celo zelo želim, bolj me je strah tega, da se bo mogoče res izkazalo, da jih ne morem imeti in bom potem še bolj razočarana. Že zdaj me je ta novica zelo pretresla. Če bi bilo vsaj teoretično z mano vse v redu, bi se verjetno manj obremenjevala, tako ko pa se moram načrtno odločit za to, se mi pa vse živo podi po glavi, potem so pa tukaj še vsi ti mediji in recesija in podobno kar vsak dan poslušamo, da se na koncu res vprašaš, kako si boš vse skupaj privoščil.
In da odgovorim še nekomu, partner je bolj optimističen kot jaz in tudi domači me podpirajo, bolj sem jaz problem, predvsem zaradi strahu pred neplodnostjo, kot sem že omenila.
No, hvala še enkrat vsem 🙂
Jaz sem pa doštudirala in se zaposlila in nato zanosila. In mi je žal, da pri 23 nisem imela partnerja, s katerim bi lahko imela otroka. Bi imela več energije in križ me ne bi toliko bolel pri vzdigovanju.
Tako kot so že druge napisale: služba je itak pod vprašajem, če je vsaj eden od vaju zaposlen, si lahko že vesela. In ne veš, koliko časa bo treba delati na otroku, torej začnita zdaj, ko imata še časa na pretek, se boš manj obremenjevala, kot če ti bo še biološka ura bila. In manj ko se sekiraš, boljše so možnosti.
Ne čakat, obupavat pa sploh ne. Pa veliko sreče!
Hvala za spodbudne besede 🙂
je kar lepo prebrati, da se Vam ne zdim tako nespametna zaradi takega razmišljanja, ker na nekaterih forumih pod sicer drugačno temo, sem prebirala, da se brez službe in v študentskih letih (nekateri) nikakor ne bi odločali za otroka, da potem živiš v neprestanem odrekanju in podobno… seveda bi bilo idealno imeti vse urejeno, ampak kot je že ena prej omenila, kdaj pa je potem sploh idealen čas, stvar se pa sploh spremeni, če nisi zdrav in veš, da boš lahko imel težave.
Mja, imet najprej vse, da se ne bo treba odrekat … Danes imamo že itak preveč STVARI. Generacija mojih staršev, vsaj kolikor jih poznam, tudi ni imela svojega stanovanja in polnih riti, niso hodili vsako leto ne vem kam na dopust, pa smo vsi lepo zrasli in nič nam ni manjkalo. Za otroka na začetku pa tako ali tako ne rabiš veliko, če kaj dobiš ali kupiš rabljeno. Jaz sem kupila samo banjico, stekleničko in nastavke za dojenje, ostalo sem dobila. Če nisi že tako v neki socialni stiski in imaš podporo v širši družini, po moje sploh ni problem.
Stokrat bolj je pomembno, da se ukvarjaš z njim. Na bližnjem travniku se da imeti najboljši izlet, na vrtu od stare mame pa najboljše kampiranje, sam naredit si je treba znat. Otroku je pa po mojem še lepše, on hoče bit s tabo in imet tvojo pozornost. Za otroka je pomembno, da starši niso nervozni, ne pa to, v kakšnem avtu se vozi. Otrok tudi ne rabi posebnega stanovanja za nuklearno družino, če se starši in stari starši med sabo razumejo. Za otroka je super, če je s starimi starši, pa še komu ga imaš odložit, če hočeš pod tuš recimo. Vse te materialne stvari, ki jih je bojda treba met, preden maš otroka, v bistvu sploh niso za otroka, ampak jih rabijo starši, čeprav meni ni čisto jasno, zakaj jih rabijo, ker večinoma gre za čisti luksuz, ne za osnovne pogoje.
Zavidam tistim, ki so imeli otroke že v zgodnjih dvajsetih, in občudujem sošolke s faksa, ki so med študijem zanosile, kako modro so ravnale. Danes gredo njihovi otroci v srednjo šolo, moj je pa v plenicah! Pa še možnost jih imajo imeti več, jaz pa sploh ne vem, a mi bo uspelo imeti še enega, želela bi si pa še dva … Pa nisem namerno čakala tako dolgo, je bil žal splet okoliščin tak.
Poznam jih pa kar nekaj mojih let s hudimi težavami, ki ne vedo, ali bodo sploh imele otroke. In kolikor te zgodbe spremljam, lahko rečem, da je vsem žal, da niso začele delat na otroku prej.
Sem se razpisala. Velik sreče v glavnem! 🙂
Draga Anitka, kot bi brala svojo zgodbo.
Sem izredna študentka na magistrskem študiju, če bo vse po sreči drugo leto januarja zaključim s predavanji in izpiti. Potem mi pripada en semester za pisanje magistrske naloge.
Stara sem toliko kot ti – 23 let. Tudi jaz imam resnega partnerja, ki je zaposlen in živiva pri mojih starših v moji otroški sobi.
Zame službe ni, kljub temu, da sem začela z iskanjem takoj po opravljenem zadnjem izpitu na dodiplomcu in počasi izgubljam upanje.
Za PCO vem že od 17-tega leta, vendar imam svoje menstruacije. Sploh zadnje leto se je s pomočjo akupunkture, športa in zgoraj omenjene diete situacija močno izboljšala.
Zanima me kako veš, da imaš slabo zalogo jajčec? Kako to preverijo pri ginekologu?
Ali so ti svetovali, da kmalu zanosi? Meni moja samo ves čas govori, da po njenih izkušnjah dekleta s PCO v večini normalno zanosijo. Kakšne zaloge jajčec ni nikoli omenjala. Ultrazvok jajčnikov je komentirala samo z besedami, da je desni skoraj OK, na levem pa so ciste, a da ni kritično.
Kaj je skoraj OK in kaj ni kritično in kaj to pomeni za mojo plodnost si težko razlagam.
Otroka si želim, zelo, postati mama je največja želja v mojem življenju, tudi partnerju družina ogromno pomeni, sanjava, da bi nekoč imela veliko družino, vsaj 3 otroke.
Imava sicer možnost ureditve stanovanja v mansardi, a bo za to nujen precej visok kredit, kljub temu, da je to najina najcenejša možnost. Potrebna bo prenova in dvig strehe in še mnogi drugi visoki stroški, ker je mansarda praktično gola.
Z eno normalno slovensko plačo, pa bomo trije težko živeli + plačevali vse stroške stanovanja in vzdrževanje 2 avtomobilov + odplačevali kredit.
Če bi ostali kjer smo ( v moji otroški sobi), bi šlo z eno plačo lažje skozi,uspelo bi nama celo kaj prihraniti, a še zdaleč ne dovolj, da se na dolgi rok izogneva kreditu. Kako dolgo lahko živita dva odrasla človeka z majhnim otrokom v eni otroški sobici in si delita kopalnico še s tremi drugimi člani, kuhinjo pa s petimi, je pa drugo vprašanje.
Ogromno razmišljam o tem in zelo me žre, a se za otroka preprosto ne upam odločiti. Čas pa teče in teče … meni je hudo, partnerju pa še bolj, ker je nekaj let starejši. Če jih nekoč nebova mogla imeti, nama bo pa sploh obema pošteno žal.
Kako je pri tebi? Imaš možnost ureditve vsaj otroške sobe pri tebi doma ? Kaj o tem misli partner?
