Pozdravljeni!

Prosim za nasvet…. že slabih 6 let imam bulimijo! Ta leta so hud boj sama s sabo, kar pa tisti ki se vam dogaja isto poznate. Občutek gnusa, samozaničevanja, trpljenja…..
Moja zgodba je dolga, začelo pa se je iz obupa in želje po tem da bi me nekdo imel rad.
Dolgo se zavedam problema, sm začela tudi hoditi h psihiatrinji, do danes sm bila samo enkat, ker dolgo traja da pridem spet na vrsto.
Zanima me kako poteka način zdravljenja, kako se odpravijo ti “hudički”, ki mi okupirajo misli vsak dan…. vsak dan isto, hrana, hrana, hrana….
Prosim za nasvet nekoga, ki se je s tem spopadal in se pozdravil.

Lp

Pozdravljena,

kot si že sama ugotovila ti enkratno srečanje pri psihiatrinji ni kaj dosti pomagalo. Dobra oblika pomoči je psihoterapija. Poteka 1x na teden, od 50 minut do 1 h, termin imaš lahko stalen in govoriš o sebi, kaj se ti dogaja, ter ob podpori terapevta ugotavljaš kako bi lahko rešila svoje težave. Terapija je najboljša oblika pomoči, je pa največkrat plačljiva. Cena plačila je odvisna od kraja kjer živiš oz., kam bi rada hodila. Cene se gibljejo od 25 e do 50 e – nekje se da dogovoriti glede na socialno stanje za nižjo ceno.
Sama boš to težko rešila. Kot si ugotovila se ves čas vrtiš v tem začaranem krogu hrane. In to prenašati vsak dan znova ni lahko. Super je, da si začela razmišljati v smeri iskanja pomoči. Resnično se tvoje življenje lahko izboljša in se spremeni na bolje. Ne moreš pa vedeti na kakšen način dokler ne začneš delati na sebi.
Dobro je že to, da o tem razmišljaš. Kaj praviš o mojem predlogu? Bi bila pripravljena narediti naslednji korak?

lp

Tatjana

Hvala za odgovor!
Zavedam se da tega sama ne bom zmogla. Do danes o moji bolezni ne ve nihče od domačih, zaupala sem samo svojemu sedanjemu fantu, ki pa mi je takoj ponudil pomoč, oporo 🙂
Nočim pa ga preveč obremenjevat s tem, ker nekako se mi zdi da se ne zaveda dobro kako mi je.
Sama sem že večkrat poskusila samo ne gre. Vse teorije o tem poznam, vem v kakšnem s****ju sem, povsod piše da je treba delati na sebi, samo kaj to pomeni?? kaj mi lahko praktično pomaga?
Upam da mi bo psihiatrinja pomagala. Denarja pa nimam dovolj da bi si lahko plačevala enkrat tedensko….
Želim si izbolšati svoje življenje, prva motivacija mi je fant, s katerim se imava res lepo in tudi prvič v življenju imam občutek da bo…. da bo neki dobrega v mojem življenju!
Sam s tem ne bo šlo….. to me ovira povsod, nimam volje, niti energije za vse stvari.

Lp

Živjo,

razumljivo je, da se ti zdi besedna zveza”delati na sebi” navadna floskula oz. prazen nič, nekaj neznanega. To v bistvu pomeni, d ahodiš 1x na teden nekam na svetovanja, tudi, če ne k psihoterapevtom, vendar da hodiš redno, da si ne zmišljuješ izgovorov zakaj ne moreš iti. To je že polovica dela na sebi. Druga polovica pa je, da skupaj s svetovalko na teh srečanjih pogledaš kaj se ti dogaja okoli hrane, kaj je razlog, da so se ti problemi začeli, in odkrivaš v čem ti hrana pomaga, kako bi lahko stvari reševala drugače kot s hrano. odkrivaš kako vidiš sebe, si zadovoljna s sabo in če nisi kaj bi lahko glede tega anredila – počasi, postopoma. zato je tudi svetovalka tam. Da če se srečaš s kakšno bolečo temo, da ti pomaga se z njo soočiti, ti pomaga pogledati kako bi lahko drugače, ti ponudi možnosti, ko jih sama ne vidiš, ti da podporo, razumevanje, priznanje za dosežke, ti jih pomaga videti kadar jih sama ne moreš ipd. Dejansko gre za skupno delo obeh, vendar je tvoj vložek večji. Ko boš odkrivala v čem ti hrana pomaga, boš skupaj z svetovalko ali svetovalcem iskala možnosti kako bi lahko probleme reševala še drugače kot s hrano. In potem boš to naredila ko boš ti pripravljena. Ona/on pa je tam zato, da ti nudi vso podporo v tem in da te bodri.
Bistvo tega svetovnaja je, da ravno oni vedo v kakšnem sranju si, kot si napisala. Fant ti seveda želi pomagati, vendar je res kot praviš. Težko bo razumel zakaj ne moreš nečesa glede hrane in ne da tega nočeš ali ker se ne trudiš dovolj.

Si pa fant lahko tudi pomaga. gre v kakšno skupino za bližnje – da bo pogledal kaj on ob tem doživlja in na kakšen način ti lahko pomaga. Vendar to je njegova naloga, če se bo tako odločil, ne tvoja. tvoja je, da se odločiš zase.
Verjamem, da si želiš uspeti in se potegniti iz tega brezna. vendar pa občasna srečanja pri psihiatrinji ne bodo dovolj.
Motivacijo pa je bolje, da iščeš v sebi. izboljšanja si moraš želeti zaradi sebe same, ker si vredna, da živiš in da živiš dobro življenje – ne glede na fanta in vse ostale ljudi v tvojem življenju. Tu se gre zate, ne zanje.

lp

Tatjana

Hvala!

sm začela delati na sebi 🙂
mislim da mi bo to da bom hodila h psihiatrinji pomagalo, sem že bila drugič in sedaj mi je predpisala Prozac, ki pa naj bi mi pomagal pri bulimij. Upam da bo res tako.
Tu na forumu sem že veliko prebrala o tem zdravilu, in do sedaj so bile bolj ko ne same pohvale. Drugače nism privrženka zdravil in se jih izogibam na veliko, toda sedaj je čas da naredim neki zase, in se potrudim kar se da, da bom ozdravela in začela živeti polno življenje 🙂
Če pa ima katera kakšno izkušnjo z jemanjem Prozaca pri zdravljenju bulimije pa prosim za kakšno izkušnjo.

Dobro je združiti terapijo še s kakšnim svetovanjem. Sama pa izkušenj s tem zdravilom nimam. Mogoče se bo našel kdo, ki ti bo odgovoril.

lp

Tatjana

Nimam bulimije, niti anoreksije, se pa stalno prenajedam.
Gnusim se sebi, nimam nobene volje, sovržim svoje življenje in dejstvo, da sploh moram živeti.
Živim sama, otrok si ne želim, tudi partnerstva ne več.
Stara sem 30 let, pa ni v meni nobene druge želje kot biti suha. Ampak se nikakor ne morem držati nobene diete. Večkrat na teden se prenajedam do slabosti.
Nočem jemati nobenih zdravil, mogoče pa bi pomagalo kakšno svetovanje.
Kje lahko dobim pomoč (ljubljana z okolico)?

Pozdravljena applegirl!
jz te čisto razumem kako se počutiš! Bila sem na istem kot ti…. toda vedela sem da tako ne gre več! Nočim dela kakšne reklame ampak ti lahko malo opišem svojo izkušnjo, odkar sem zadnjič pisala na forum. Začela sem hoditi h psihoterapevtki. Pogovor z njo mi resnično pomaga, toda nikakor se nisem mogla počutiti bolje. Noč in dan me je spremljala samo misel na hrano, kaj bom jedla in če ni šlo vse po mojem načrtu, sem se kaznovala s prenajedanjem in nato z bruhanjem, tako da sem se več let izčrpavala! Počutila sem se grozno, nagnusno, samo to me je skrbelo ali bom imela možnost jesti na skrivaj! Nisem našla moči,da bi se spopadla s tem! Nato mi je psihoterapevtka predlaga AD prozac. Bila sem proti, kajti sem mislila da bom že lahko brez. Toda ni bilo tako…. ni in ni šlo, moje misli so bile samo pri hrani. Bila sem na robu obupa…. Tako sem se odločila, poskusila sem prozac. In moja izkušnja z njim je…. ne morm opisat kako je super. Sedaj sem si toliko opomogla, da na stvari gledam drugače, vidim smisel življenja, imam voljo do dela, smejim se 🙂 kar se mi je prej zdelo nemogoče. Sedaj vidim, da je dobro da sem začela jemati tablete. Brez njih ne bi mogla razmišljati normalno. Sedaj vem kaj je narobe, vem kako delati na sebi in najvažnejše imam voljo da kaj naredim na sebi!
Takšna je moja izkušnja in samo hvala lahko rečem tem tabletom, ker brez njih bi… ne vem kaj bi bilo z mano!
Lahko ti priporočim mojo psihoterapevtko, meni se dopade. Pokliči na Polikliniko v Lj na oddelek za motnje hranjenja in vprašaj za Dr. Nike Novak. Kliči pa ob sredah in četrtkih dopoldan. Upam da sem ti s tem kej pomagala in ti želim da najdeš pot iz tega!