Z možem sva se po več letih poiskušanja zanosti odločila, da se malo pozanimava o posvojitvah. Zanima me nekaj stvari, s katerimi bi morala razčistiti pravzaprav sama, pa vseeno.
Kakšna je reakcija okolice, ko par domov pripelje otroka, ki je posvojen? Sama zase vem, da imam dobro vse razčiščeno, bolj me skbi, če se odločaš za posvojitev starejšega otroka in ga vključiš v novo šolo, novo okolje,… Kako otroci to sprejmejo, posvojenec, pa tudi novi sošolci. Vsi vemo, da znajo biti otroci precej kruti in skrbi me, da bi takega otroka potem preveč zaničevali. Mogoče se motim.
Mogoče mi lahko kdo pove svojo izkušnjo o tem, kako povedati staršem, da si se odločil za posvojitev. Pri naju namreč vem, da so vsi absolutno proti in bi težko sprejeli posvojenega otroka, kot za svojega vnuka. Kako preprečiti njihove reakcije v smislu, da ne bi pred otrokom govorili karkoli bi otroka prizadelo, ampak bi vse stvari reševali samo z nama, ko otroka ne bi bilo zraven? se opravičujemo, če imam preveč neumna vprašanja. Oba z možem si želiva otroka, vendar pa ni nujno, da je to dojenček. V poštev bi prišli otroci nekje do 7. leta starosti, ker jaz starejših otrok po zakonu ne morem posvojiti (starostna razlika).
Hvala za vse vaše odgovore.
LP

Pozdravljam vajino odločitev in najprej vama svetujem, da TAKOJ postaneta ponosna nanjo (odločitev namreč)!
Vesta, v okolici bosta naletela na ljudi, ki bodo to odobravali in druge, ki tega ne bodo odobravali. Vendar se nanje ne ozirajta. Vidva bosta imela otroka, ki ga bosta ljubila in bo on ljubil vaju, na vsem svetu pa je pomembno samo to. Četudi so vajini starši proti, se bodo ob stiku z nič krivim revčkom omehčali, to sem prepričana. Če pa se ne bodo – naj jih kura brcne, prav tako pa tudi vse ostale sosede, ki bodo vedno imele kaj povedati za hrbtom.
Vesta, to vama pišem iz lastne izkušnje, z možem imava punčko, staro 3,5 let, njegovi starši so posvojitvi nasprotovali, takoj, ko so jo videli, pa so se vanjo zaljubili. Lep pozdrav !

**//– : Čestitke ob odločitvi.
Pri nas imamo super izkušnje, ker sva z ženo že od vsega začetka bližnje in okolico seznanjala z najinimi težavami pri oploditvi in vsem ostalim.Tudi o posvojitvi sva se pogovarjala z vsemi in so sedaj vsi navdušeni. Tako,da je bilo kar veliko solz sreče.Ne morem pa ti opisati, kako smo sračni vsi trije.
Glede odnosov med otroci, še ni izkušenj, vendar so problemi itak v vsakem primeru (edn ima več denarja, drugi je močan, tretji ima prekratek nosek,štrleča ušeska………….kriv lasek……..)
Skratka mi trije smo zelooooo ponosni, da smo družinica in se bomo v tem smislu tudi vzgajali.Pa bodo eventuelni problemi lažje rešljivi.

Pozdravljeni,

sama sem stara skoraj 30 in sem bila posvojena pri dveh letih in pol.
Srčno upam, da so se sedaj razmere v družbi toliko spremenile, da je to postalo nekaj normalnega, ker nikomur ne želim kalvarije, ki sem jo jaz dala skozi. Pa ne pri starših. Moji starši me imajo radi kot bi bila njihova, imam tudi 5 let mlajšega brata, ki je dejansko njihov otrok, vendar med nama niso delali nikoli nobene razlike. Pri sorodnikih pa kakor kdo. Bolj je bil hud odnos okolice. Od raznih šepetanj za hrbtom, pa do zelo hudih opazk: ta pankrt je posvojen, z njo se ne družit, ker je posvojena. Kot da bi bila kužna. Še posebej so me prizadele opazke raznih starejših gospa, ki so bile kao dobre, zraven pa so me popolnoma zaničevale, in svojim vnukom prepovedovale druženje z mano. Jasno, ko si otrok tega ne razumeš in ti je zaradi tega zelo hudo. Sedaj sem toliko samozavestna, da me to ne bi več prizadelo. Vendar pa je pustilo posledice, še vedno se imam za manjvredno, mislim si, da si ne zasližim ljubezni, težko ustvarjam prijateljstvo. Sem poročena, vendar je imel oz. ima mož nekaj priblemov z mano, ker kar ne morem verjeti, da me ima rad. Sem pa ravno zaradi svoje negativne izkušnje proti posvojitvam, in sama ne bom nikoli posvojila otroka. In to samo zaradi počutja tega otroka, ker ne želim, da bi moral dati skoz nekaj takega kot sem jaz.
Prepričana sem, da želite samo najboljše, vendar pred okolico ne moreš nikoli nikogar dovolj zaščititi oz. mu razviti dovolj samozavesti, da ga kaj takšnega ne bi prizadelo.

Lep pozdrav,

Ana P.

Najlepše se zahvaljujem vsem za vaše odgovore. Lepo je vedeti, da obstajajo ljudje, ki nam stojijo ob strani pačeprav le prek foruma. Vsaj veš, da nisi osamljen.
Ana, tudi tebi hvala za tvojo izpoved. Ravno tega, kar opisuješ ti se sama najbolj bojim. Srčno imam rada otroke, pa naj bodo zdravi, bolni, … Delam z odraslimi z motnjo v duševnem in telesnem razvoju, imam pa tudi nekaj popoldanskih krožkov za popolnoma zdrave otroke. zato me ni strah, da otroka, takega ali drugačnega ne bi znala imeti rada, tudi bi se oba z možem zelo potrudila vliti otroku dovolj samozavesti, in mu vedno znova govorila, da ga imava rada. Dejstvo pa je to kar praviš ti, namreč da res nikogar ne moreš dovolj zaščititi.
Hvala še enkrat vsem. Trenutno sva zaradi služ precej zasedena, imava pa namen pred koncem meseca iti na CSD in prav tako sva preštudirala vse mogoče zakone v URL o družini in zakonski zvezi.

Lep pozdrav vsem.

Pozdravljena,

sama sem posvojila v tujini iz tujine, kjer je veliko domacih in mednarodnih posvojitev in smo imeli tam veliko zgledov, druzbe in podpore. Odkar smo se vrnili v Slovenijo (manj kot eno leto), nismo doziveli negativnih odzivov na naso druzino (imamo se nekoliko mlajso rojeno hcerko). Cutim pa, ravno skozi tale forum, da je posvojitev v Sloveniji nekaj redkega, nekaj kar je treba skrivati in nekaj o cemer se kaj dosti ne govori. Zato si vsaj posvojitelji prizadevajmo, da se to spremeni.

Prizadela me je izpoved ge. Ane. Posvojitev je velika radost za posvojitelje, najboljsa alternativa tudi za posvojenega otroka, a vseeno se je treba zavedati, da izvira iz bolecine in jih tudi povzroca. Izvira iz bolecine rodne matere in morda tudi oceta, ki za otroka nista mogla skrbeti. Iz morda ne dobro znane zgodovine otroka v obdobju med casom, ko je izgubil roditelje in casom, ko je dobil starse. Ko otrok odrasca, mu prinasa bolecine, ker mora pri sebi razcistiti dejstvo, da je posvojen. Zato me za posvojeno hcerko dosti bolj skrbi kot za rodno.

Upam, da nasi otroci ne bodo doziveli takih bolecin, izvirajocih iz nevednosti in neobzirnosti okolice, kot jih je gospa Ana. Res pa je, da nasih otrok (tako posvojenih kot rojenih) ne moremo obvarovati pred bolecinami, ki jih prinasa zivljenje. Lahko samo upamo, da jim bodo znali prisluhniti in pomagati, ko se bodo spoprijemali z neprijetnim.

Ga. Ana, se posebej me je prizadel stavek ‘Moji starši me imajo radi kot bi bila njihova, imam tudi 5 let mlajšega brata, ki je dejansko njihov otrok,’ … , ki odraza predsodke Vase okolice. Vasi starsi Vas nimajo radi ‘kot bi bila njihova’ ampak njihova tudi dejansko ste, nic manj kot Vas mlajsi brat. Med vama ni prav nobene razlike. Moji hcerki sta obe moji (nasi) in cisto moji (nasi), ne glede na to, kako sta prisli v naso druzino (za posvojeno se je bilo treba bistveno bolj potruditi).

Tako ** kot vse ostale bi vzpodbudila ki posvojitvi in temu, da so in bodo ponosni na to, da bodo ali so posvojili. Pa tudi k temu, da se pridruzijo nasemu trudu, da bi v Sloveniji vzpostavili mednarodne posvojitve in postorili se tudi kaj drugega na tem podrocju. Zato pridite na naslednji sestanek, ko bo ta objavljen!

upam, da me ne boste preveč grdo napadle, saj bom naredila “reklamo” za vam tako neprivlačno društvo deteljica….v deteljici ne gre za “vzgojo posvojiteljev”, kot to velikokrat osovraženo govorite, v deteljici se lahko pogovoriš prav o takih vprašanjih, kot se zastavljajo vama in to z drugimi pari, ki čakajo na posvojitev, tistimi, ki se na to šele pripravljajo, s pari, ki so otroka že posvojili ter s strokovnjaki, ki znajo povedati več o strokovni plati posvojitve….
srečno!

Lepo, da si se oglasila. Drustvo ni osovrazeno, ampak pravzaprav neznano, saj na tem forumu ni prisotno. Tako o staliscih drustva prav nic ne izvemo (razen tistega, kar smo slisali na radiu in nam ni bilo ravno prevec vsec). Smo se ze sprasevali, zakaj iz drustva na forumu nikogar ni. Morda se na forum priglasajo ravno tisti, ki v drustvu niso dobili podpore.

Pozdrav, RV

KAj ko bi to družvo povabili v ta forum pa naj povedo svoje poglede, saj se z enim dopisom ne da povedati vse.

Bom povprašal na društvo, če bi bili pripravljeni sodelovati.

Primož