Kako naj svojemu srcu dopovem, da ni pravi zame?Moja glava to ve, pa nič ne pomaga.Še vedno vztrajam z njim, čeprav mi je že tolikokrat uspelo ugotoviti, da mu ni kaj veliko mar zame.Jaz pa še vedno upam, saj mi na moje vprašanje, če želi, da pozabiva na naju vedno znova odgovori, da tega ne želi.
Edino kar vem, je to, da morem prekinit.Ne vem pa kako…Ne znam nehat.Kako naj se premagam in kako naj sama sebi dopovem, da je vse skupaj en velik nesmisel, ki ne vodi nikamor?

Janja,

težko pametujemo ker ne vemo zgodbe, vendar pa je to ravno tisto kar nas dela iskrene, amnj ko vemo, bolj iskreni moramo biti, kako razmišljamo, druugače smo omejeni z tvojo zgodbo. Vendar smo bili že vsi kdaj na tem, da točno vemo, kaj nam je storiti, pa tega nikakor nismo mogli narediti.

predvsem mislim, da v nas zeva strah pred samoto.

Starh, da bomo sami, strah, da nikoli več ne bomo mogli biti srečni z nekom. Bolje tako, da sse nasmejimo na vsake kvatre in pozabimo na realnost, kakor da smo celo življenje sami.

Kot drugo pa je tako, dokler nekje ne zapremo enih vrat za sabo, ne moremo drugih odpreti. NIkoli ne vemo, kaj nam bo življenje novega prineslo, vendar moramo poiskusiti.

Kot i je najbolj hudo, povprašaj SMRT za nasvet. Ona ima ponavadi eno samo vprašanje, kaj imaš raje življenje ali smrt? IN če se odločiš za življenje, potem glej da ga živiš, kajti v nasprotnem primeru smrti ne preostane drugega kot da se odloči po svoje.

Bistvo je to, da se potrudimo in nekaj iz svojega življenja naredimo, karkoli boš počela, pa čeprav ti bo hudo, samo da bo zvesta sama sebi, zagotovo boš nekomu pomagala in enkoga osrečila, in takrat bo tvoje življenje imelo smisel in bo vredno tega sveta.

NIkar se pa ne boj.

Primož

Živjo!

Če ti ni lepo z njim, boš že enkrat prišla do točke, ko boš rekla: dosti je – treba je zaključiti ta odnos – grem stran! Očitno se ti še ni nabralo zadosti žalosti, negativnega, da bi lahko odšla. Ampak če partnerju ni zate, bo prišel trenutek, ko bo mera polna! Počasi se pripravljaj na to – kam boš šla, kako boš živela sama, obnovi stike z drugimi ljudmi, da boš imela nekaj opore, ko pride pravi čas!

Veliko poguma želim!

Ponovno se vam oglašam čez slab teden.Pri meni še vedno nič novega.Moja čustva do njega ostajajo nespremenjena.Ljubim ga, o tem ni dvoma.Vsako minuto bi rada preživela z njim.A ko sem z njim, sem vedno razočarana in žalostna.Z njegove strani ni topline, ni tistega za kar bi lahko rekel, da ti nekdo nekaj daje.Zraven njega sem kot nekdo, ki ga ni.Občutek imam, kot da živi v svojem svetu in da tudi tisti čas, ko je z mano, je to le fizično.Z mislimi pa je verjetno čisto nekje drugje.Prepričana sem, da nima druge.A nikakor ne morem razumeti zakaj se potem tako obnaša.
Po vaših dobronamernih nasvetih sem vso stvar velikokrat premislila.Vedno prišla do zaključka, da morem prekinit.Pa sem danes, po enem tednu, še vedno tam, kjer sem bila.
Izgubljena med tisočerimi vprašanji in žalostjo, ki ji ni konca.Kaj naj še naredim? Zunaj sije sonček, jaz pa v zvezi z nekom, ki ga imam rada, pa tako zelo osamljena…

Pozdravljena !

Ko krčevito iščemo rešitev, je ponavadi ne najdemo. Šele, ko se umirimo znotraj, se stvari začnejo odvijati v pravo smer.
Praviš, da moraš prekiniti, pa nisi še v celoti pripravljena na to.
Pusti času čas.
Vse se zgodi tako, kot se mora. Prepusti…..

Želim ti veliko miru v sebi !

Nina

Ali imajo tvoji starši podobno zvezo? Je oče brezbrižen do mame in podzavestno rineš v podobno zvezo, da boš to premagala?
Takega razmišljanja sem se navadila po prebiranju knjig na temo partnerstva. Najlaže razumem Sanjo Rozman, v knjigi Peklenska gugalnica si preberi odvisnost od odnosov in boš videla, koliko imaš rada njega, koliko pa sebe. Sebe bi morala imeti raje kot njega. Če sama sebe ne ceniš, te drugi tudi ne bodo.
Naredi takoj nekaj zase, razvedri se, pojdi na sonce s kom drugim. (ne mislim z drugim moškim, ampak v dobri družbi)
LP