Pozdravljeni,

Prosila bi za nasvet, hkrati pa se oproščam, ker bom malo daljša, a želim razjasniti svoje težave.

Moje težave so povezane z nespečnostjo oziroma anksioznostjo, začelo se je lani, konec leta in do konca januarja iz cca 4, ne zaporednih neprespanih noči (ura do dve rahlega spanja, ostalo budno stanje) preskočilo na dve noči nespečnosti, ena ali dve noči spanja v kosu do 8ur, potem pa ponovno od začetka. Pred začetkom težav sem vsako noč spala 7 do 8ur na noč, mogoče kakšno uro manj v nočeh iz nedelje na ponedeljek.

Želela sem zajeziti to stanje, na začetku februarja sem se oglasila pri osebnem zdravniku, dala kri in vodo, kmalu imam dogovorjen drug datum pri zdravniku in se dogovarjava dalje.

Drugače sem zdrava, stara sem malo čez trideset. Imam predšolskega otroka z razvojnimi težavami (slabša koncentracija in komunikacija, ves čas je pogonu, ko drugi otroci v okoli omagajo, bi moj otrok še kar norel okoli). Spi sicer samostojno in dobro. Z možem imava sicer dober odnos, je ljubeč očka.

Domnevam, da se mi je enostavno “naložilo”, namreč težko se ustavim pri delu, opažam, da težko odmislim, kaj je še za postoriti, naj bo to v službi ali doma. Zdaj opažam, da se občasno do večera skoraj ne ustavim. Včasih sva bila z otrokom sama naokoli, v gibanju, saj sem, vsaj do težav, tudi sama zelo rada bila v gibanju. Preveč razmišljam in si delam razne scenarije. Do začetne faze, ko so se začele neprespane noči, sem stres blažila s tekom ali hojo, potem pa se je to zaradi operacije in okrevanja ustavilo. Sicer tudi sedaj tečem, po prespani noči, seveda. Ampak sem še lahko tako utrujena, ko me zvije obliv vročine, enostavno ne zaspim. Poskušam z meditacijo in umirjeno glasbo, zapisujem si odvečne misli, predvsem pa se skušam ustaviti in se umiriti. Delam na temu, da če ni vse in tip top narejeno, da ne bo konec sveta. Ker nisem v službi takoj na začetku postavila meja, so se nadrejeni navadili, da bom pa vso delo na oddelku jaz opravila, če ga pa drugi ne. Tudi tu popravljam.

Že prej sem opazila, da se raje umaknem, kot da pride do konflikta, stežka postavim meje. Sicer pri doma in pri otroku gre, saj z možem lepo sodelujeva, tudi pomaga pri opravilih. Problem je z drugimi ljudmi.

V otroštvu sem bila ves čas izpostavljena prepirom med staršema, ki še vedno, vztrajata skupaj in še vedno je ogromno prepira med njima, do svoje odselitve pa sem tudi nezavedno igrala čustveno berglo enemu od staršev. Tu sem se naučila, da je za ljubi mir potrebno vse pogoltniti. Šele, ko sva si z možem osnovala dom, sem občutila mir in pripadnost, konflikte razrešujeva sproti.

Že pred temi težavami sem večkrat pomislila, da bi na nek način morala predelati svoje pretekle težave, zdaj pa vidim, da je to že nujno. Zdravnik je sicer bil ob prvem obisku mnenja, da gre za tesnobo, tudi jo ima par družinskih članov in da me bo najverjetneje napotil naprej k psihologu.

Ker so do tja, kolikor sem preverjala, dokaj dolge čakalne vrste, sem razmišljala, da bi najprej poskusila s psihoterapijo, vsaj da začnem, ne bi rada dolgo čakala, saj se bojim, da se bo nespanje razvilo v kronično. Prav tako bi se, če se bom le lahko, rada izognila kakšnim zdravilom, saj želim odpraviti oziroma vsaj minimalizirati težave. Me pa zelo zanima vaše mnenje.

Hvala za odgovor in lep pozdrav.

Pozdravljeni,

razumljivo je, da vas ob dolgotrajni nespečnosti in stalnem premlevanju stvari vedno bolj skrbi, kako boste obvladovali vsakdanje obveznosti, tako doma kot v službi. Zdi se, da ste se znašli v začaranem krogu: ne morete se ustaviti pri delu in prevzemate preveč odgovornosti, hkrati pa telo in psiha ponoči ne zmoreta ustrezno odklopiti. Več ko je notranjega nemira, težje je zaspati in se spočiti.

Iz vašega opisa je razvidno, da so bili temelji za takšno doživljanje morda postavljeni že v otroštvu, ko ste bili izpostavljeni nenehnim prepirom staršev in ste se naučili, da je »za ljubi mir potrebno vse pogoltniti«. Verjetno se je ob takšni zgodnji izkušnji v vas razvil vzorec, da raje popustite in se umaknete, kot da bi na jasen način postavili meje ali izrazili svoja čustva. Ta nezavedni vzorec se lahko prenaša v odnose z drugimi ljudmi, npr. nadrejenimi, sodelavci, partnerji in povzroči, da prevzemate več bremena, kot vam pripada, se ob tem obremenjujete in na koncu pogosto ostanete brez zasluženega notranjega miru.

Ob tem se pojavi tudi tesnoba, ki se izraža v obliki nespečnosti. Zdravila v takšnih primerih lahko omilijo simptome, ne rešijo pa tistega, kar se v vas dogaja na globlji, čustveni ravni. Prav zato bi vam priporočal, da resno razmislite o psihoterapiji, kjer bi se lahko z nekom varno pogovorili o svoji preteklosti, odnosih in občutkih. Pomembno je omeniti, da se psihologi (če niso dodatno usposobljeni za psihoterapijo) praviloma ukvarjajo s psihološkim svetovanjem, podporo in diagnostiko, medtem ko psihoterapevti z ustrezno specializacijo (na primer psihodinamsko, psihoanalitično ipd.) izvajajo psihoterapevtski proces, namenjen poglobljeni obravnavi vaših notranjih konfliktov, čustvenih stisk in nezavednih vzorcev.

Ker nas pri postavljanju meja in pri čustvenih izzivih včasih ovirajo izkušnje iz otroštva, ni nenavadno, da se, ko se život izčrpa in zahteva spremembo, pojavijo simptomi, kot so anksioznost, nespečnost, utrujenost in občutek, da vam vse uhaja iz rok. Prav psihoterapija vam lahko omogoči, da pogledate vase in poiščete, kje se skrivajo vzroki za vaše težave. Ko uspete ozavestiti in postopoma predelati te vsebine, se pogosto zmanjša tudi raven tesnobe, izboljšata se tako spanec kot splošno počutje.

Dobro je, da se že zdaj aktivno ukvarjate z umiritvenimi tehnikami, da poskušate vpeljati več počitka in postavljati jasnejše meje glede dela. Vendar, če ti poskusi ne zadoščajo in opazite, da se vas čustvene stiske še vedno močno držijo, je znak, da je smiselno poiskati strokovno podporo. Želim vam, da bi se na poti k boljšemu spancu in zmanjšanju anksioznosti počutili čim bolj varno in podprto.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj