Prosim za mnenje
Pozdravljeni,
kolikor bom lahko,bom na hitro napisala svojo zgodbo.
Stara sem 32 let, porocena,en otrok. Partner je moja dejansko sorodna dusa,boljsega zase,ne bi mogla najti.
Tezava je pa v moji mami. Imam polbrata,on star 41, ziveli sko sami,ker se je mama 2x locila. Celo zivljenje igrala zrtev. Brat se je hitro odselil,jaz pa tudi takoj pri 18ih. Nekako me je uspela drzati zase,vse dokler nisem spoznala moza. Vse zivljenje mi je nabijala,da nikogar nimam.
Do moza se je od zacetka se za silo obnasala,ko pa sva naznanila poroko,je bilo pa tako” to je brez veze, prstan brez veze,na dan poroke mu je rekla da je grdo oblecen, kaj ce mi bo vse pobral,ko se bova locevala”…potem sem zanosila in rodila,potem se je zacelo se bolj….naju ignorira oz.je arogantna, z otrokom se ukvarja,kot da je njen. Puli mi ga iz rok ko joce, imela bi ga samo zase,nic ne naredim dobro. Vse je v smislu,zdaj sem dobila kar sem zelela, za druge pa mi dol visi.
Dovolj ko ze imam, zadnjic sem ji rekla da je materinstvo ze oddelala,mojega pa naj prepusti meni. Je drzala surlo tri tedne. Nato sem sklenila,da ji se zadnjic ponudim roko. Je prisla na obisk. Prvo uro ni spregovorila z nama,se je ukvarjala z vnukom. Potem pa rece da morako razcistiti par stvari. Midva se vsedeva,kot se za pogovor spodobi, sefica pa v mojem stanovanju stoje razpucava,kar jo mori(predolgo za pisat). Ko zacneva razlagat najin vidit, rece lepo se mejte,adijo. Ob obuvanju,pa mi je le se uspela zabrusit,da itak nimam nikogar,da se zato nanjo spravljam.
Zasovrazila sem jo, preden je prisla,sem driskala…mislim da ni vredno da imam take obcutke ob lastni “mami”.
Vesela bom vsake psihicne podpore.
Paulina
Imam mamo (in tudi ata) podobnega kova, in dela/ta isto z mojim psom (ker sem še vedno samska in brez otrok).
Meni ni največji problem, da je “že oddelala materinstvo” – ampak to, da dela enako grdo kot prvič ter še nori in se maščuje, če želiš preprečit nastanek travm.
Da ne bom predolga in samo o svojih izkušnjah razlagala – prepričana sem, da s tvojim otrokom dela enako ali huje kot je s teboj in tvojim polbratom, ker ti ljudje ne smatrajo sočloveka za človeka. Jemlje ti ga, ko joka zato, da tebi nagaja/kljubuje, če bi morala pleničko zamenjati ali na 6h antibiotik dajati ali pa se samo sosedi hvalisati tvoj otrok v njeni “trenutni realnosti” ne bi več obstajal ali pa bil “nepotrebno breme” pa še deležen maščevanja.
Mene je izsilila za varstvo psa in ga za več ur brez vode pozabila v predsobo – najhujše je, ker ga je res samo pozabila, če bi jo “motil” bi bilo veliko huje.
Ne pusti družbi, da te ustrahuje z “mama je ena sama” in podobnimi forami – ti si tudi mati in tvoj otrok potrebuje varen, ljubeč dom, kjer ni predmet, ki obstaja, samo ko in kar se en odloči v danem trenutku, veliko bolj kot tvoja mati čustveni smetnjak za svoje izpade. Ne pozabi tega.
Veliko sreče, potrpežljivosti in odličnosti ter ne-ponavljanja tujih napak.
Mislim, da približno že veš, katero motnjo ima tvoja roditeljica (malce nesmiselno je reči “mama”). Zato si tudi pisala v ta forum.
Zdaj je zate bistveno, da iz njene igre izstopiš, ne da še moža in otroka vlečeš vanjo. Možnosti sta le dve: popolna prekinitev stikov ali pa močna distanca, tako fizična kot psihična in čustvena. To kar si opisala, je namreč: vidva sta njen “čarobni napitek”, izpije vaju in zavrže embalažo. Zakaj bi to še želela biti?
Mi drugi “napitki” odgovor poznamo in verjetno ga že poznaš tudi ti: kaj je tisto, zaradi česar še nisi prekinila tega toksičnega kroga. Ampak dokler se s tem delom sebe ne soočiš, ti ne more uspeti. To je proces, sestavljen iz več korakov, tudi žalovanje je vmes, saj moraš odžalovati “izgubo” matere (oz. se soočiti z dejstvom, da nikoli nisi imela matere, ki bi te imela brezpogojno rada). Ti koraki so odlično opisani v drugi polovici knjige V opoju narcisa.
Vse dobro ti želim!