Prosim za mnenje….
Lep pozdrav vsem.
Na OI danes izvemo, da naša mami umira in, da ji dajo samo še 3-14 dni…. Zaradi pomanjkanja prostora nekako želijo, če bi jo lahko odpeljali domov. Sedaj sva pa z očetom zelo razdvojena. Po eni strani si želiva, da bi bila v teh zadnjih trenutkih z njo in da bi se v domačem okolju poslovila…. Po drugi strani pa se bojim, kaj in kako z bolečinami, saj sedaj je na protibolečinskih injekcijah, infuzjah….in ne čuti bolečin. Doma, pa ne vem, kako bi ji lahko lajšala bolečine…tablet ne more jesti, saj že sedaj nekaj malega poje po sondi in vse zbruha…vpoštev bi prišle injekcije, samo ne vem, ali pride patronažna sestra na dom ali kaj…Na koga se sploh obrniti…
V pomoč mi bodo prišle vsake informacije…
Na OI obstaja protibolečinska ambulanta, kjer po mojih informacijah dajo vsa navodila glede protibolečinske terapije in doziranja.
Bolnika z rakom danes, ob vseh protibolečinskih terapijah, ne sme boleti. O tem govorijo tudi zdravniki…
Zato poskrbite, da mame ne bo bolelo.
Ostanite močni!
Govorijo, ja, in to velja zgolj za sistemske bolecine. Praksa pa je povsem drugacna kadar gre za nevropatske bolecine zaradi pritiska metastaz na zivcne strukture, kjer bolnike huronsko boli in jim ne znajo pomagati (vsaj v protibolecinskih ambulantah v Sloveniji ne, tudi na IO ne). V primeru nevropatske bolecine tudi morfij v visokih dozah ne pomaga, razen, da bolnik izgubi vsebinsko povezavo z okolico, bolecina pa ostaja.
Nejka–
In zal: “zato poskrbite, da mame ne bo bolelo”, v dolocenih primerih NI resljivo. JAZ sem preletala 3 leta dan in noc od zdravnika do zdravnika, od onkologa do nevrologa, od protibolecinskih ambulat (OI, Ljubljana, Celje), pa mame nisem mogla odresit neprekinjene bolecine. V spinalni kanal si niso vec upali, ker so vanj ze 2x posegali, spontana hromost pa ni in ni nastopila. Tako, da je odsla z grozovitimi bolecinami, ker telo ni zmoglo vec, kljub temu, da noben od vitalnih organov ni bil ogrozen in ni imel zasevkov. Telo je omagalo zaradi neprekinjene bolecine.
Nejka–
Nejka, verjamem, da je bilo pri tvoji mami zelo hudo. Je imela res veliko smolo, da ni bilo zdravila, ki bi ji prijelo. Kakor koli že…. zdravniki pravijo, da bolnika z rakom ne sme boleti….. torej računajo s tem, da imajo dovolj močna zdravila. Verjetno se pa res zgodi, da je tudi kakšen pacient, ki ima tako smolo kot tvoja mami, ki ji ni nič prijelo.
Vse dobro ti želim!
Draga aleora!
Zal mi je, da nisem ze prej nasla ta forum, da bi ti pomagala z nasvetom, Nasa mami je ostala doma do konca. Je bilo res naporno, ampak smo ji pa uresnicili njeno zeljo, da umre med svojimi. z atijem sva mami dajala neka protibolecinska sredstva (z morfijem) z injekcijo v kateter, ki je bil vstavljen direktno v hrbtenico (to so ji naredili v protibolecinski ambulanti). Zadnje dni celo na vsako uro, ker jo je pac tako bolelo. Je pa bila prav zaradi teh zdravil zadnji mesec ‘odsotna’. Ampak vazno, da smo ji olajsali, kar se je pac dalo.
Upam, da se je tudi pri tvoji mami na koncu uredilo tako, da so vam dali ustrezna protibolecinska sredstva in da ne trpi prevec.
Mislim nate.
Lučka3, iskrena hvala za podporo in tvoje izkušnje. Naj povem, da je pri moji mami prišla prejšnji teden z dopusta njena okologinja in jo takoj poslala na urgentmo operacijo, so ji naredili nekakšen obvod iz črevesja “sindrom kratkega črevesja”, je sicer še na intenzivni, vendar lahko že pije (tiste visokoproteinske) napitke. Še vedno upam, da smo vso stvar prestavili vsaj za nekaj časa…. Hvaležna sem njeni onkologinji, saj se je res zelo zavzela zanjo, mami pa je bila še tako živahna, polna energije, polna načrtov, da me je srce bolelo, ko sem jo gledala….in,da naj bi po mnenju zdravnika ne bila več dolgo med nami. Upam, da bova spomladi res lahko skupaj sadili rože, tako kot mi vsak dan obljubi….
Hvala vsem za lepe besede, sem že spraševala tudi na Hospic, so zelo prijazni in pripravljeni pomagati.
Aleora, vesela sem, da lahko pomagajo mami! Držim pesti, da si bo mama čim bolj in čim prej opomogla!
Vse dobro želim tebi in mami!
Žal je moja mami izgubila težko in bolečo bitko….Po oparaciji je začela že jesti, nato pa se ji je zopet naredila zapora črevesja; so rekli, da ne bojo več operirali….Potem se je začelo počasno umiranje, v soboto 1.3. je končala svoj boj… Vmes sem veliko mislila na vas, na Nataso1 in ostale, ki ste to doživljali… res je težko, ko gledaš svojo mami, ki je že sama kost in koža, ne moreš pomagat…. Nismo je vzeli domov, saj je vedno, ko sem jo vprašala, če bi šla domov odkimala, ko pa je še lahko govorila, je rekla, da se tam (C2) počuti varno… Z očetom sva bila veliko pri njej, na koncu cele dneve, sestre izredno prijazne, zdravniki (nekateri) veliko manj. Res zahvala mag. Hlebanji, ki je bila njen zlati sonček in njeno upanje vse do konca. Zelo topla, človeška in prijazna oseba…. Prav tako hvala vsem sestram na C1 in C2 za njihovo nesebičnost, prijaznost in razumevanje…
Moje iskreno sožalje, Aleora. Drži se in pogumno naprej…. In pazi na svoje zdravje….
Aleora, iskreno sozalje tudi z moje strani. Tvoja mami je se vedno s teboj, samo da je zdaj zgoraj med angelcki in od tam pazi nate. Nikoli te ne bo nehala imeti rada in vedno bo del nje zivel v tebi. Spomini ostanejo, teh ti ne more vzeti nihce. Za teboj je res huda izkusnja, ki pa te bo naredila zelo mocno, bos videla, sploh pa bos gledala na zivljenje z drugacne in zrelejse perspektive – znala si bos pravilno postaviti prioritete in se ne sekirati zaradi malenkosti ali kaksnih materialnih stvari. Cez kaksen mesec bo ze malo lazje, potem pa bo cas pocasi zacel celiti tudi to pekoco rano.
Spomnim se, ko je umrla moja mami, da sem bila prav jezna, kako lahko sonce se naprej sije, kako se lahko svet se naprej vrti, kot da se ni nic zgodilo! Zdaj po 4 letih je ze mnogo lazje. Imam ze celo 2 malcka. Vcasih mi je pa res hudo, da ni docakala, da bi videla svoje vnucke. Pa vcasih me se stisne, ko me moj triletnik sprasuje, zakaj je babica umrla, zakaj je bila bolna, zakaj se ni mogla pozdravit.. Vprasanja brez odgovorov.
Zivljenje ni samo med in mleko, postlano je tudi s tezkimi preizkusnjami, ki nas delajo mocnejse in ob katerih rastemo. Drzi se in pazi nase. NIsi sama. Mi smo s teboj.
Lučka, hvala…res lepo napisano.
Ja, res se spremenijo prioritete…služba ni več na prvem mestu…
Je pa človeku veliko lažje, ko vas bere, vas in vaše izkušnje, čustva…
Hvala vsem, ki pišete, nekateri – verjamem, da je teh veliko, samo berejo-mo, veliko manj pišejo-mo, ampak ste nam vsem res v veliko pomoč…